To, kar nekateri slovenski "znanstveniki" in "novinarji" razlagajo o naših primorskih narečjih, zlasti istrskih, je pravo butalstvo. Središče naše kulture je bil Trst, ne Koper in še manj Rižana ali Šupeter. Trst je bil do fašizma največje slovensko mesto, gospodarsko in kulturno središče cele Primorske z Istro vred. Naše narečje se je oblikovalo v Trstu, ki je v času Avstroogrske z okolico imel okrog 100.000 slovenskih prebivalcev, ne pa na Rižani. Še manj so ga oblikovale šavrinke, saj je imel skupaj z Gorico trikrat več slovenskih časopisov, kot pa vsa ostala Slovenija. Je pa bil Trst kot center delno pod vplivom slovenskega istrskega prebivalstva in kraškega. Tudi "uradna meja" Istre je namreč potekala v črti med Placom od sena (hipodrom) in Ricmanjami. Goriški vpliv je segal le do Sredipolja, delno pa do Sesljana.
Enotnega Rižanskega narečja, kot so ga narisali in opisali ni. To sta le dve izvedenki tržaškega istrskega narečja, eno je bržansko, drugo pobežansko, meja med njima pa je reka Rižana. Ko smo otroci v 60-tih letih šli po ukinitvi šol v Bržaniji v dekansko, kamor so hodili tudi tisti iz levega brega, jih skorajda nismo razumeli. Mi smo gvrili, osi so šrajali, mi peli oni kantali, mi smo očetu rekli weče, oni papa, čevljem šulni, oni postoli, mi smo se vozili s kulami in vzići, oni z bičikletami in karetami, mi smo imeli oblečene brjše, oni kcete, naša kri je bila rjava, njihova rdeča ... In to naj bi bilo isto narečje?
Ljubljančani so po ukinitvi STO, nekateri tudi kot novi kolanijalisti), prvič prišli v kontakt z našim narečjem na mejnem prehodu Rižana in tam prvič slišali za rujavo zvezdo. Polni sami sebe in svoje nove oblasti seveda niso mogli vedeti, da ta rujava barva izvira iz rdeče ladijske rje v miljskih in tržiških ladjedelnicah in Rusega mosta v Trstu.
Glede šavrink in šavrinije pa bi morali vedeti, da Šavrinije ni, so pa nekoč bile šavrinke. Po isti logiki bi morali Goriško preimenovati po aleksandrinkah v Aleksandrijo, Kamnik pa v Šuštarijo.
Šavrinka ne označuje pripadnost prostoru, ampak dejavnost, posel. To so bile najbolj revne Istranke, ki so se preživljale tako, da so po svojih vaseh pobirale jajca in jih nosile prodajat v Trst, nato so tam kupile razne drobnarije in jih ob povratku zamenjevale za nova jajca (ki niso tako hitro pokvarljivo blago) ali prodajale. Danes bi rekli, da so bile spejevke ali prekarke. Šavrinke pa so dobile ime na cesti pred Trstom, ki je vodila pod Bregom. Te namreč niso imele denarja, da bi plačale "vapor" ali prevažanje s "kareto" in celo prenašanje čez močvirje pri Rabujezu, zato so hodile peš za vozovi, ki so vozili iz Istre v Trst čez Ćtnaro po Osapski dolini. Ta cesta je bila zaradi izredno velikega prometa z volovskimi in konjskimi vpregami polna njihovih šaver, to je kupov volovskega ali konjskega dreka. Te šavrinke so sicer nekateri vozniki vzeli na voz, vendar večina ne, zato so morale pešačiti med temi kupi šaver. Te šavre so seveda nekatere bile zelo sveže, tudi tisti hip narejene, in marsikatera jih je ob padcu na tla tudi pošpricala. A si predstavljate tako potovanje med deževjem in ob poletni vročini. Te šavrinke tudi niso imele denarja, da bi se ustavile v gostilnah in tam šle na stranišče, zato so to opravljale kar v šavju, to je od šaver umazanem grmičevju ob cesti. Razumljivo je, da so bile umazane, marogaste, tako kot tiste krave ali kobile, ki jim v nekaterih drugih predelih Slovenije zaradi tega pravijo šavre ali šavrinke.
Šavrinke je po skoraj sto letih odkril in literarno dvignil iz prahu moj novinarski kolega iz Štajerske priseljeni Marjan Tomšič, vendar odkrival jih je v Gračišču, ne pa na cesti pred Trstom, pa tudi ne iz krute realnosti "tužne Istre", ampak iz pravljičnih pripovedi, kot so si jih od svojih non zapomnili njegovi učenci.
Šaver in šavrink na naših cestah že dolgo ni več, so le avtomobili, kamioni in njihovi izpušni plini. Nekaj o tem sem pisal tudi v knjigi Roža osapska in Abitanti so v Istri, upam pa, da bo kmalu izšla tudi moja nova knjiga Primorska dežela. Najbolj žalostno pa je, da so ti slovenceljni, kvazi znanstveniki in novinarji že pozabili na Trst in naše ljudi iz osrčja Primorske ki je ostalo onstran meje. Sedaj prav s temi svojimi "dognanji" celo dokazujejo, da nikoli ni bil slovenski.
Na sedanjo Istro je treba gledati skozi ta skrajno burni čas zadnjih stoletij, ki ga je doživela. Najbrž ni dežele, kjer bi se razmere tako spreminjale kot pri nas. Marsikdo med starejšimi je preživel ali dočaka pet ali šest držav. Še pred nekaj več kot sto leti smo bili del Avstroogrske, v kateri so bili slovanski narodi res zatirani, ali manj vredni kot Avstrijci, Madžari in Nemci, pa tudi delno Italijani, vendar vendar neprimerljivo bolj svobodni kot pa v času ki je sledil pod fašistično Italijo, in nato zadnjih 2 let in pol pod Nemčijo oz. 3. rajhom. Temu je sledilo Svobodno tržaško ozemlje, oz. 9 let neke čudne mešanice svobode, diktature in manipulacij, predvsem pa novih meja med Istro in njenim Trstom, ki so ta enotni svet z nadalnjo delitvijo na cone, popolnoma razdelile, prerezale in še skregale. Po ukinitvi STO se je hladna vojna ob edini meji, ki je ostala, še bolj stopnjevala. To se je pri nas poznalo predvsem v medijih. Istra je prišla pod izredni vpliv medijev iz Italije, zlasti njihove televizije. Ta je zaradi izredno slabega slovenskega programa iz monopolne Ljubljane navezala nase skorajda 90 % prebivalstva. Res da je imel Koper zelo dober in izredno poslušan oz. gledan program, vendar ta je bil predvsem v italijanščini, saj Ljubljana ni dovolila povečanja lastnih slovenskih programov. Italijanski televizijski programi so popolnoma vse otroke nas Istranov, ki do takrat še nismo znali dobro italijansko, naučili boljše italijanščine, kot naše šole slovenščine in to predvsem s sinhroniziranimi risankami in njihovimi popevkami. Ob tem je treba dodati še vse migracije in spomniti, da so se s to italijansko televizijo spreminjali v nove "Istrane" vsi priseljenci, zlasti njihovi otroci. V igri otrok na ulici z liki iz risank se je ustvarjalo novo narečje. Med temi, ki so najbolj uspešno tvorili novo "istranščino" so bili prav priseljenci. Skorajda vsi "naši", celo medijski "humoristi", ki so se silili govoriti po "domače", so bili forešti iz notranjosti Slovenije, ne pa Istre. Ob našemu Portorožu, kavbojkah, Kameleonih, kavi ... je bilo zelo lepo biti Primorec, in vsi prišleki so začeli tvoriti neko novo "primorščino" tako da so med pogovorim jezikom čimbolj pogosto uporabljali neke najbolj zguljene italijanske besede. Tako smo dobili neko novo spakedranščino brez primere. Leta 1991 smo dobili še eno mejo, katero so nekateri novi politiki, tako kot vedno, izkoristili za ustvarjanje novih nacionalizmov in sovraštva. Moji prijatelji s FB so jo imenovali obalščina.
Več o tem v mojih knjigah Primorska dežela, Roža osapska, Abitanti so v Istri, Lebič: zgodbe pozabljenega eksodusa ...
