Osamosvojitev

 

Dan prej in potem

Najprej moram izpostaviti, da sem sam kot tudi drugi novinarji v uredništvu slovensekga programa Radia Koper - Capodistria imel že pred osamosvojitvenimi dogodki zelo jasno sliko, da Jugoslavija razpada zaradi nacionalizmov in oživljanja starih nerazčiščenih nacionalnih fašizmov, pa ne samo Tuđmanovega oživljanja ustaštva, v Srbiji pa četniškega, ki ga je Miloševič, mutiral v svoj komunistični fašizem, da bi tako dosegel totalno oblast, še bolj nevaren je bil borbeni separatizem kosovskih Albancev povezan z idejami balizma in vzpona muslimasnkga fundimentalizma, ki je zajel tudi BIH. To si lahko obširneje preberete v moji knjigi Fašizem za Butalce. Mi tu na našem obmejnem primorskem prostoru smo zaradi naših zgodovinskih izkušenj to hitro povezali z italijanskim fašizmom in našim slovenskim klerofašizmom, naš takrat najbolj drzni komentator Tomaž Dimic pa je na to  pogosto opozarjal v svojih komentarjih. Tudi hladno vojno smo bolje poznali, dejavnosti Nata in njegovega Gladia in večni pohlep Italije po naši zemlji. 

Naš dan prej je bil le posledica tega, tudi zato se je zgodil pri nas.

Medtem, ko so 26. 6. 1991 zvečer v Ljubljani proslavljali osamosvojitev, smo mi Primorci imeli za sabo že en dan barikad in bojev. Celo po radiu smo o tem poročali in že dopoldne zaman iskali sogovornike v Ljubljani, ki so bili takrat še pri krojačih, kjer so si merili »pražnje« obleke za večerno proslavo. Slovenija za to, kar se je dogajalo na Primorskem, ni smela izvedeti in še danes »pozablja« ali skriva, saj se v tem razkrivajo tudi drugačne resnice …

Vrh države je vse skupaj namenoma zamolčal, to je po več kot dveh desetletjih priznal tudi takratni minister za informiranje Jelko Kacin: "Nisem ga le zamolčeval, ampak sem ga prikrival. Želeli smo, da se domača in svetovna javnost osredotoči na slovesnost razglasitve samostojne države, saj smo na tem gradili narodno soglasje in svojo prihodnost."

A bojim se da je bil glavni razlog predvsem to, da pri tem oni niso bili protagonisti, veliki vodje. Da jim gre predvsem za to, sem zasumil že ob pekrskih dogodkih.

Po dogodkih pri Pekrah pod Pekrsko gorco nas je takratni minister za informiranje Jelko Kacin vse odgovorne urednike sklical na pogovor v Ljubljano. Na tem sestanku nam je zabičal, tako kot nam ni nihče prej niti iz Cekaja, da moramo, če se še kaj takega zgodi, preden kaj objavimo, poklicati njega v Ljubljano, da nam oni povedo, kaj naj objavimo. Ob tem je dejal, da kdaj je pa žaba videla več kot pa sokoli z vrha najvišje stolpnice v Ljubljani. Žabe naj bi bili mi odgovorni uredniki, sploh pa urednik radia Maribor, ki ga ni poklical, preden je objavil novico o Pekrskih dogodkih. Jaz sem takrat na pol na glas bleknil, da sem vedno mislil, da so žabe v Ljubljanskem barju ne pa na Pohorju. Pa so se vsi okrog mene zasmejali. Gospod nas je sicer pogledal, a očitno ni razumel za kaj gre in nadaljeval s svojim soljenjem pameti ...

... In kaj jih je motilo pri dogodku pri Pekrski gorci in ob poročanju o njih? Isto kot tudi pri Dnevu prej in poročanju Radia Koper: da to niso oni organizirali (Janša, Bavčar, Kacin, Peterle), ampak da je bil to spontani upor ljudi in samostojna odločitev uredništva, kaj in kako bodo o tem poročali. Ni se zgodilo v Ljubljani in niso prav oni mogli sklicati tiskovne konference. Še huje, general Marjan Čad pred premikom svojih enot na zahodno mejo ni klical njih v Ljubljano, ampak pristojne v Koper.

Ko je prišel 26. junij, dan prej kot to imenujemo na Primorskem, sem zaman klical Kacina in vse ostale, tudi direktorja radijskih programov Slovenija, a nisem nobenega dobil in sem, kot mi je svetoval eden od uslužbencev na ministrstvu za informiranje, odločil sam na svojo odgovornost, da ob 13.00 uvedemo tako imenovano shemo vojnega programa. Kolegica iz Radia Ljubljana me je že ob oglašanju za val 202 ob približno 9. uri opozorila, da ima RTV tudi disciplinsko komisijo. Našega naslednjega celovitega poročila o dogajanju na primorskem, ki smo jim ga poslali za Dogodke in odmeve ob 15.00 niso objavili. Mi smo že zjutraj v Val 202 in nato v popolnoma spremenjenem pogramu poročali v živo z raznih barikad po vsej Primorski. Več pa v moji knjigi Radio kot Radio Koper. (To pa kar o vlogi Radia Koper pri "dnevu prej" pišejo v knjigi PN Dan prej, so napisali na osnovi pripovedi tistih, ki jih takrat ni bilo na radiu. Eden je prosil za prosti dan, drugi pa se je tekel skrit ...)

Temo kar se je zgodilo pri nas mi Primorci pravimo Dan prej. Tako so tudi svojo knjigo o takratnem dogajanju poimenovale Primorske novice.

 

To, kar je povedano v knjigi Dan prej o našemu programu, sicer delno drži, vendar pa so to samo neke manj pomembne podrobnosti, kot sta lahko povedala dva zelo zelo slabo obveščena novinarja, eden od teh je tistega dne ostal doma in koristil prosti dan, drugi pa je po oglašanju za Val 202 zbežal z radia mi rekel, da se gre iz meni znanih razlogov skrit. Povedala pa sta tudi tako, kot je njima ustrezalo, potem, ko sta onadva postala šefa. V knjigi bi morali omeniti vsaj to kar so slišali po našem slovenskem programu.

Omenili bi lahko vsaj to, da so bili naši reporterji že zjutraj na terenu, da je naš program ob 13.00 kot prvi radio v Sloveniji popolnoma samostojno, po lastni odločitvi, brez kakršnega koli ukaza ali soglasja iz Ljubljane, začel izvajati že prej pripravljeno »vojno shemo«. Marsikaj pomembnejšega in zanimivejšega bi lahko povedali tisti, ki so ostali »na okopih«, vodili program, ali spremljali dogajanja na kraju dogodkov, pred namerjenimi cevmi, veliko več kot tisti, ki so se tega dne tekli skrit ali pa ostali doma. Še več bi znal povedati tisti, ki je ta program vodil in sam odločal, vendar ta bi lahko povedal tudi kaj neprijetnega. To so vedeli tudi nekateri naši kolegi iz sosednje časopisne hiše, saj so takrat o tem našem posebnem kontaktnem vojnem programu tudi pisali, lahko bi za svojo knjigo povzeli tudi iz tistega. Res pa je, da sta tista dva mlada radijska novinarja leto po vojni, v času pisanja knjige, postala nova šefa … tisti prej omenjeni članek med vojno pa je tudi pisal bivši urednik ... Novi urednik mi je v nekem pogovoru sicer obljubil, da bodo to krivico naslednje leto popravili, vendar sta od takrat minila že dve desetletji.

Preprosto povedano: tudi Primorske novice na razne načine potiskajo radio v ozadje, da bi tako poudarile sebe in tu so se dobili skupaj s tistimi ki so se skrivali. Tako je to kar so novi šefi povedali za knjigo Dan prej postaja edina resnica celo v nekaterih novejših pisanjih. In tako se prežvekuje že napisano še naprej. O našemu Dnevu prej sem bral tudi neko diplomsko delo s FSPN. Kljub temu, da smo skorajda vsi akterji takratnega dogajanja še živi, je o vlogi Radia Koper tistega zgodovinskega dne »pričala« nova urednica, ki je bila takrat še v osnovni šoli.

Marsikaj bi se lahko še danes bolje pojasnilo, če bi lahko ponovno poslušali posnetke takratnega programa, a žal so trakovi s tonskim zapisom takratnega programa, ki sem jih ukazal shraniti, iznenada izginili že petnajst minut po tistem, ko sem šefu tehnike dal nalog, da jih preda v arhiv. Ob tem sta izginila tudi tista dva večkanalna magnetofona, ki jih je nekoč stari šef tehnike uporabljal za prisluškovanjem novinarjem, nato pa so jih na mojo zahtevo predelali za snemanje programa. Pa ne verjamem, da sta si te posnetke spravila za lastno poslušanje in obujanje spominov prav tisti novinar in tehnik, ki sta se takrat 26. 6. 1991 tekla skrit, da bodo mogoče tudi te posnetke poslušali, da bi lahko skupaj s tistimi iz Demosa, ki so se takrat šli na letovanje v Milje, v hotel Lido, ali svojo kolegico, ki je ostala v Ljubljani, da v kleti Cankarjevega doma da svojemu ljubemu menjuje plenice. Tako mi je namreč sam rekla za utemeljitev, da se ne more vrniti na delovno mesto v Koper.

Sam sem to kar se je zgodilo na "Dan prej" sem na nek način tudi pričakoval. Kolegi nivinarji iz one strani meje so poročali o večjih premikih italijanske vojske proti meji. To mi je povedal tudi znanec, za katerega sem vedel, da je, kljub temu da je ugleden podjetnik, še vedno vojaški obveščevalec, ki se osebno pozna tudi z generalom Čadom. Ta je namreč imile veliko znancev in prijateljev zlasti v Kopru in na Krasu. Še najbolj je je pesenetil nek novinarski kolega, velik italianofil, za katerega sem sicer bil obveščen da se kljub Osomskim sporazumom še vedno prizadeva za pruiključitev k Italiji. Ta me je namreč ob nekem slučajnem srečanju na poti v službo vpršal, kaj si jaz kot domačin in odgovorni urednik slovenskega programa Radia Koper mislim, če bi Italija ob vsem tem razpadanju Jugoslavije spet priključila ta del ozemlja, če ne vsega pa vsaj Cono B Svobodnega tržaškega ozemlja, kako bi se na to odzval jaz oziroma moj program, jaz pa sem mu z ironičnim pogledom in glasom, odgovoril, da tako kot moja strša in nonoti. Pa je nehal.

Kasneje sem pomislil, kaj bi naredil jaz, če bi bil general armade, ki je bila zadolžebna za to naši zahodno mejo.

General Marjan Čad je 25. junija 1991 poklical koprsko upravo za notranje zadeve, prav mojega tovariša iz Združenja borcev in mu povedal, kaj namerava narediti naslednji dan 26. junija. Kot mi je ta kasneje povedal je to sporočil svojemu najvišjemu šefu, ta pa je zvečer, ko se je že malo stemnilo sklical sestanek skupine najbolj odgovornih ljudi v občini Koper, med temi tudi mene kot odgovornega urednika slovenskega programa radia Koper in nam sporočil kot zaupno informacijo, da po njihovih informacijah, bo jutri zjutraj pri postavbljanju obmejnih tabel posredovala vojska iz bližnjih karaul, enote generala Čada pa bodo krenile proti meji. 

Ob tem ne smemo pozabiti na geostrateški pomen meje med takratno Jugoslavijo in Italijo, na hladno vojno, na to da je bilo na italijanski strani v okviru Gladia, to je tajne italijanske vojaške organizacije pod okvirom Nata organiziranih okrog 180.000 ljudi, ki so čakali na napad jugoslovanske ali pa Rdeče armade, na naši strani pa JLA ni imela samo graničarjev in TO, ampak izredno utrjeno strukturo Kosa ali Kontra obaveštajne službe JLA. To so bili ljudje v civilu, z oficirji iz Bileče in visoke šole za teritorialno obrambo na FSPN. To so obvladovali vse institucije ob meji od poslovalnic Kompasa na meji pa do Radia in TV Koper. 

Moj dan prej

General Marjan Čad je torej pohitel, kot je sam rekel, »da zavaruje zahodno mejo« dan pred drugimi. To, da zavaruje zahodno mejo, sem dal v navednice kot njegovo trditev, vendar če dobro premislim takratno dogajanje, med katerimi so bile tudi govorice (celo med novinarji programa v italijanščini), da bodo to našo osamosvojitev Italijani poizkušali izkoristiti za napad in priključitev našega ozemlja, ki si ga lastijo že od časov iredentizma in fašizma, je general Čad, ki je zrasel v generala in komandanta obrambe zahodne meje kot borec za našo zahodno mejo, verjel v to svojo vlogo in je dan prej ukrepal samo iz tega cilja, nikakor pa ne napada na Slovenijo. Kot mi je znano je to, da bo zjutraj zasedel mejo sporočil tudi pristojnim v Sloveniji, zagotovo takratnemu vodstvu uprave za notranje zadeve v Kopru. Verjamem, da je bila to njegova dvojna taktična poteza, opozoriti italijanske nostalgike in neofašiste in sam na human način opraviti to, kar bi sicer ob njegovi odklonitvi naredili veko huje drugi generali, katerih mnenje in namene je dobro poznal.

Čad pohitel na mejo prej kot po ukazu moral iz svojega domoljubnega prepričanja, da mora zavarovati mejo, vendar tisti, vendar tisti, ki so takrat ukazovali JLA, so šli na mejo samo iz interesov Miloševičeve srbske politike in tisteg dela armade, ki je še vedno verjela, da je možno Jugoslavijo obrdžati skupaj, pa čeprav s krvavo vojaško diktaturo.

25. 6. 1991 zvečer, torej dan pred dnevom prej, sem bil kot edini novinar ali odgovorni urednik povabljen skupaj z najožjim občinskim in obalnim vodstvom na poseben tajni informativni pogovor v takrat še na pol zapuščene prostore Pretorske palače. Tu so nas obvestili, da bo naslednje jutro ob zamenjavi obmejnih tabel najbrž prišlo do dveh pomembnih premikov enega iz naših karavl na mejen prehode in verjetno še drugega iz kasarn proti meji in da naj se na to pripravimo.  

Jaz sem po tem takoj obvestil eno novinarko in dva novinarja ter urednika Studia Nova Gorica jih razporedil, da zjutrj grejo na določene mejne prehode, tega pa nisem niti omenil novinarju, ki naj bi zjutraj kot redaktor sodeloval z Valom 202, niti z vodjem tehnike, ampak sem za tehnično podporo oglašanj prosil neposredno vodjo skupine. Direktorju radia Koper - Capodistria, ki je bil tudi odgovorni urednik programa v italijanščini, sem to povedal šele, ko se mi je s prvega konflikta na meji najprej oglasil novinar Vojko Krpan. Po reakciji sem opazil, da to že ve, ko sem pa mu povedal, da bom naš program prilagotil že pripravljeni vojni shemi, mi je odgovoril, da on mojo odločitev razume, vendar  programa v italijanščini ne bo spreminjali in bo njihov program potekal po redni shemi, o vsem, kar se bo dogajalo, pa bodo poročali samo v rednih poročilih in dnevnikih, saj bi zganjanje panike med poslušalci po vsej Italiji, lahko povzročilo več škode kot koristi. S tem sem tisti prvi dan soglašal, naslednje dni me je ta njihova zadržanost motila, ne samo mene ampak tudi urednike programa v italijanščini. Takrat sem namreč sam osebnovodil radijske klegije vseh urednikov in šefon služb, tudi italijanskega programa, pa sem mu po sestankih nekajkrat predlagal, da začne v živo prenašati vsaj novinarske konference, a je na to pristal šele čez nekaj dni. 

Po tem pogovoru z direktorjem sem za pravo vsebino oglašanj povedal tudi našemu redaktorju Vala 202, ki mi je vzvišeno dejal, da je bil o tem že obveščen od mojega sošolca s Krasa, ki se je ukvarjal z gostinstvom. Nato sem poslal še dve novinarki v Ljubljano, eno v skupščino, kjer se je dogajalo najpomembnejše in eno na kongres slovenske diaspore. 

Večina mojih novinarjev, sploh pa novinark, ki niso služile vojske, se tega vojnega reporterstva niso ustrašili in sveje delo so zelo dobro opravljali z velikim občutkom odgovotnosti in osebno iniciativo. Sem pa imel tri izjeme: en novinar je skupaj s tehnikom odšel, kot sem kasneje zvedel, v Milje, kjer je bilo takrat kar nekaj naših lokalnih politikov, ena novinarka, ki je bila tistega dne službeno v Ljubljani, mi je sporočila, da mora ostati v kletnih prostorih Cankarjevega doma zaradi "njenega ljubega", ki je bil je zaradi dogajanja pod hudim stresom. Tretji novinar, ki je imel dobre stare politične veze v Italiji, mi je sporočil, da mora nujno v Trst, ker bo tam z delegacijo naših prijateljev sodeloval pri prepričevanju italijanske politike in javnosti, da podpre našo osamosvojitev. Dva novinarja Kopra so vpoklicali v Teritorialno obrambo, a sem jih po enem dnevu že uspel potegniti nazaj v uredništvo, vpoklicali so pa tudi vodjo Studia Nova Gorica in ga več dni niso odpustili, saj je za njih kot vezist izredno pomemben. Ko so me čez dva dni poklicali, da so kritizirali naše poročanje iz Nove Gorice, so mi vendarle verjeli, da je ta "vezist" pomembnejši v tej vojni kot novianar, pa so ga že isti dan odpustili. Tako sem si že prve dni vojne moral veliko bolj pomagati z honorarnimi in ljubiteljskimi dopisniki, ki so nalogo sprejeli in izpeljali zelo dobro. Javili so se nam tudi novi ljubiteljski dopisniki, ki so celo na Markovcu postavili dobro opremljeno opazovalnico za ladje.  Eden od naših najmlajših pogodbenih bralcev pa se je takrat na mojo spodbudo odločil, da postane terenski reporter. Delo je vsem ostalim v presenečenje opravljal odlično in nato je postal znan novinar in urednik. 

Ker takrat ni bilo take mobilne telefonije kot danes, sem se z novinarji na terenu lahko pogovarjal le preko studijske tehnike. Ti so mi poročali o premikih in celo namerjenih ceveh in nato smo o vsem tem tudi poročali ob našem rednem jutranjem oglašanju v Val 202. Iz uredništva v Ljubljani sem že po prvih besedah našega redaktorja takoj dobil pričakovane odmeve, v katerih so mi omenjali celo disciplinsko komisijo, čeprav sem jih že pred oglašanjem naših novinarjev opozoril za kaj gre.

Po prvih informacijah o premiku vojske in celo tankov iz kasarn proti meji in barikadah sem poklical v Ljubljano direktorja in glavnega urednika radijskih programov, a ga nisem dobil. Kasneje mi je priznal, da je bil takrat s politiki na pomerjanju oblek za večerno razglasitev neodvisnosti. Nato sem klical na ministrstvo za informiranje, da povprašam, ali je to že čas, da spremenimo našo programsko shemo in vpeljemo naš program po posebni shemi, ki smo jo načrtovali za primer vojaškega konflikta. To pa pomeni, da odpadejo vse redne oddaje in da program sproti v živo prilagajamo dogajanju. Ker ministra nisem mogel dobiti, mi je njegov pomočnik dejal, naj ukrepam po lastni presoji. Direktor našega radia, ki je bil tudi odgovorni urednik italijanskega programa, se je odločil, da bo njihov program potekal še naprej po nespremenjeni shemi, saj bi lahko v Italiji sprožil pri tamkajšnjih poslušalcih pravi preplah.

Ob vse pogostejših informacijah naših novinarjev in poslušalcev s terena, nato pa še od milice oz. Uprave za notranje zadeve v Kopru in Novi Gorici, sem se v soglasju z nekaterimi novinarkami in novinarji, ki so še ostali v uredništvu, odločil, da v programu v slovenščini ob 13.00, ko zaključimo s prenosom program a Vala 202, začnemo z našo posebno programsko shemo, po kateri so razen poročil in dnevnikov odpadle vse druge redne odaje, ki so jih med glasbo nadomestila sprotna poročanja s krajev dogajanja. Takrat so začeli postavljati barikade v Obrovu, Dolnjih ležečah, Črnem Kalu ...  v Divači pa je že padel prvi strel, sicer v zrak,  Oddaja je stekla v živo, vanjo so se oglašali novinarji in novinarke neposredno s terena, z mejnih prehodov in barikad, vključevali smo tudi klice poslušalcev. Program je vodila Ida Kogej, osebno pa sem vse pomembnejše informacije preverjal pri pristojnih pri milici ali UNZ, na občinskih upravah in pri teritorialcih. Ljubljana je naše informacije, ki smo jih poslali že za Dogodke in odmeve ob 15.30, objavila šele v Večernem radijskem dnevniku ob 19.00, tako da so Dogodki in odmevi izpadli v našemu programu kot dnevnik iz nekega drugega planeta.

V naslednjih dneh smo naš program prav tako sproti vodili v živo. Prve dni smo zaradi dogajanja tudi skrajšali prenose programskih pasov ljubljanskih nacionalnih programov, prenašali pa smo jih po lastni presoji in sprotnem dogovarjanju za vse novinarske konference v Ljubljani in vsa pomembna poročila. Vsa poročanja naših novinarjev in vse prenose novinarskih konferenc, ki smo jih objavljali v našem programu, smo posebej snemali na rezervne trakove in jih posredovali programu v italijanščini in nekaterim dopisnikov drugih medijskih hiš iz Hrvaške in Italije, ki so se oglašali pri nas. Za posredovanje naših informacij drugim novinarjem smo v uredništvu organizirali posebno dopisništvo. Dvema hrvaškima novinarjema smo celo uredili delovni prostor v našem uredništvu. Na našem dvorišču je »kampirala« tudi neka srbska novinarska ekipa, ki pa ji zaradi nekaj stavkov njihovega medsebojnega pogovora, ki se jih slučajo slišal in zaradi sumljivega obnašanja nisem dovolil, da pride v stavbo. Ves radio, tudi receptorji, so se namreč tiste dni za vse odločitve obračali predvsem name. 

Ne samo novinarji, ves radio, razen nekaterih izjem, pri katerih se je čutil strah ali pa še kaj drugega, je takrat deloval tako srčno kot še nikoli, delovno, požrtvovalno, tovariško, enotno. Na rednih delovnih sestankih uredništva ob 8.30 in usklajevalnih kolegijih obeh programov ob 9.30, ki sem jih vodil, smo se o vsem zelo hitro dogovorili, vsi so bili pripravljeni delati tudi to, za kar niso bili plačani in s čimer se prej niso ukvarjali ali celo strinjali. Vsak dan smo imeli tudi popoldanske zelo hitre delovne sestanke, saj je bilo treba program spoti prilagajati, velik del časa pa sem zaradi stika z novinarji na terenu in poslušalci preživel kar v režiji studia, iz katerega je tekel naš program.

Med programom smo prejemali tudi številne podporne klice naših zamejskih rojakov iz Italije in njihove spontane izjave. Ta vojaška agresija je namreč prepričala tudi tiste največje skeptike, ki so gojili stoletno prepričanje, da lahko italijanske apetite po našem ozemlju ustavi samo neka močna združena južnoslovanska vojska. Podporo slovenski osamosvojitvi se je čutilo zlasti iz demokratičnih političnih krogov tako levice, kot tudi lokalnih nacionalističnih, ki bi radi uresničili tudi svoje težnje po osamosvojitvi od Rima. Žal pa se je takrat iz nekih skrajnih desničarskih krogov v Italiji napol javno že slišalo, da je sedaj priložnost, da izgubljeno dobijo nazaj. V srečanjih in pogovorih z ljudmi z one strani, sploh temi na meji pa smo čutili samo podporo, sočutje, željo po pomoči in celo občudovanje našega odpora. Mislim, da je prav ta naša enkratna enotnost v uporu zaprla usta tudi tistim skritim neofašistom, ki bi si radi kaj vzeli.

Italijanska skupnost je gledala na slovensko osamosvajanje zelo razdvojeno, po eni strani je bila to obramba pred srbsko hegemonijo in izstop iz vedno bolj nevarne države, po drugi strani pa bojazen pred novo mejo in razdelitev enotne manjšine na dve državi. Prav prve dni vojne je bilo objavljeno odprto pismo Predsedstva Obalne samoupravne skupnosti pripadnikov italijanske narodnosti vodstvu Slovenije, s katerim so ga pri vzpostavljanju nove meje s Hrvaško opozarjali na zahtevo po ohranitvi enotne manjšine. V njem so zapisali, da: »Italijanska narodnostna skupnost, ki živi v Republiki Sloveniji, izraža svojo zaskrbljenost in poudarja svoj trden namen, da zaščiti enotnost italijanske manjšine; če bo potrebno tudi s pozivi mednarodnim organizacijam, pristojnim za zaščito pravic manjšin.« To stališče je bilo sicer sprejeto že nekaj dni pred začetkom vojne.

Program v italijanščini je, kot sem že omenil po začetku agresije deloval ob nespremenjeni shemi, dogodke so omenjali ali o njih poročali le v dnevnoinformativnih oddajah.  Vendar počasi so s podaljšanimi dnevnoinformativnimi in drugimi aktualnimi oddajami, v katerih so z novicami, poročili, prevedenimi posnetki, intervjuji, reportažami in komentarji začeli opravljati izredno pomembno obveščanje širše mednarodne javnosti, saj so njihovi oddajniki nosili veliko dlje kot pa slovenski. Tretji dan vojne pa so vendarle začeli tudi v tem programu neposredno prenašati novinarske konference iz Ljubljane s simultanim prevajanjem.

Po vsaki vojni je prva žrtev resnica

Danes se pri spominjanju ali proučevanju dogajanja na Primorskem v času slovenske vojne marsikdo sklicuje na knjigo Dan prej, ki je brez dvoma zelo pomemben dokument časa in tudi pravega vrednotenja naših dogodkov. Žal pa so v zvezi z Radiom Koper, kot sem že zapisal, omenjeni samo manj pomembni fragmenti, katerih cilj je bil, vsaj tako se mi kot takratnemu odgovornemu uredniku dozdeva, »ovekovečiti« ljudi, ki so po vojni prišli v novo vodstvo, a med njo niso igrali nobene pomembne ali odločilne vloge. Če pa velja koga omeniti prav po imenu in priimku, potem je treba, poleg že omenjenih, omeniti vsaj tiste reporterje, ki so že »dan prej« stali pred puškami, med temi so bili Vojko Krpan, Mirjam Muženič in Tomo Šajn, čeprav so tisti, ki so bili v ozadju, opravljali prav tako ali pa še bolj pomembno vlogo. K tem sodi Franko Hmeljak, ki je samoiniciativno poskrbel za prve stike z drugimi novinarskimi hišami. Prav tako je bil zelo pomemben ves studio Nova Gorica, ki je kljub svoji oddaljenosti od centrov, na prav tako občutljivi meji, samostojno deloval kot prava informativna trdnjava. Tudi ali pa posebej ob tej priložnosti so pravilno potrdili svojo pomembno vlogo. Pomagali so nam tudi zunanji sodelavci, kot so npr. Brane Fatur in Branko Vrabec pa je prav takrat prerasel iz bralca v novinarja. Bili so tudi taki, ki niso mogli premagati strahu in so mislili predvsem nase, teh pa ne bi omenjal.

Pri tem bi dodal še tri poudarke: 

Ves spontani odpor ljudi so vodili miličniki, ki so bili v 60 % člani ZKS in ne teritorialci, ti so opravljalidruge naloge.

Edini množični medij v Sloveniji, ki je že 25. junija 1991 vpeljal vojno shemo, je bil slovenski program Radia Koper - in to po lastni presoji in odgovornosti brez soglasja Ljubljane. 

Skoraj vsi lokalni demosovi politiki takoimenovnih pomladnih strank (razen enega krščanskega demokrata) so tistega dne na hitro kar brez žena in otrok odšli na letovanje v Italijo in se v večini nastanili v hotelih v najbližjih Miljah, zlasti Lidu. Spisek vseh, ki so takrat bivali v teh hotelih so italijanski karabinjerji že čez dva dni prinesli pokaza nekim našim miličnikom.

Ob koncu vojne, prav ob pogovorih na Brionih, sem ukazal, da arhivirajo vse posnetke programa, ki so se za izmenjavo nabirali v diskoteki. To sem običajno podpisal enkrat mesečno. V fonoteki so mi odgovorili, da jih je že vzel v presnemavanje nekdo iz vodstva tehnike. Bili so pa še nedotaknjeni vsi trakovi s posnetki dnevnih programov obeh naših programov in še prvega in tretjega programa Radia Slovenija, ki smo jih morali hraniti dva meseca za vsak slučaj, če bi prišlo do pritožb. Ta zapis dnevnih programov so snemali na posebnih večkanalnih magnetofonih, ki so jih nekoč rabili za prisluškovanja. Tehnik v razdelilnici mi jih ni hotel izročiti, češ da so trakovi samo v strogi pristojnosti šefa tehnične službe. V manj kot pol ure po posredovanju dopisa tehnični službi o takojšnjem arhiviranju teh trakov sem šel preverit, ali so še na tistem kupu v razdelilnici ali že v arhivu, a jih ni bilo več ne na enem ne na drugem mestu, izginili so neznano kam. Tudi po tkojšnjem pogovoru s šefom tehnike in direktorjem nisem dobil zadovoljivega odgovora. Po odgovorih sem sklepal, da sta bila o tem dogovorjena. Čeprav so ti posnetki zgodovinskega pomena, ne samo za Radio Koper, in sem to zgodbo povedal tudi nekaterim drugim pomembnim šefom, jih ta zgodba ni posebej zanimala. Nekaj mesecev kasneje sta izginila tudi oba magnetofona, ki sta lahko snemala istočasno na osmih kanalih in seveda tudi edila lahko predvajala te posnetke. To sta bila dva magnetofona obledele rdeče barve izdelana v Iskri, in kot sem bil že ob prevzemu mesta odgovornega urednika obveščen in sem po najinem presenetljivem vpadu v šefovo pisarno tudi videl med snemanjem, so jih na radiu, dokler tega nismo razkrili in preprečili, so jih uporabljali za prisluškovanja ta šef tehnike, ki je svojo kariero začel kot fizični montažer antenskega stolpa, držal ves radio v šahu, pa seveda državna varnostna služba in KOS, ki so to znali dobro izkoristiti za svojo moč.

Po osamosvojitvi sem ob velikih problemih z uredništvom programa v italijanščini in tehnično službo Radia Koper uspel prepričati novo RTV Slovenije, da končno izpeljemo osamosvojitev programa v slovenščini in njegovo podaljšanje v celodnevni Radio Koper. S tem smo tudi ta program končno izenačili s privilegiranim programom v Italijanščini. Ni bil namreč manjšinski samo ta ampak tudi naš slovenski, ki smo ga vedno razvijali kot skupni program Primorcev to in onstran meje in bili oni strani bolj poslušani kot Radio Trst. Uspeh je bil popoln, tudi komercialen. Kmalu smo cene naših oglasov lahko dvignili še nad cene italijanskega programa in nato še Vala 202 in s prihodki prekašali tudi sosedno televizijo.

Leto po uresničitvi tega mojega sna, so za direktorja koprskega radia postavili najmlajšega novinarja iz našega uredništva Iztoka Jelačina, prav tistega, ki se je ves teden skrival, ki je vodil radio s pomočjo tistega šef tehnike, ki je bil takrat z njim in dvema novinarkama, ki nista bili sposobni končati drugega letnika FF. Ena od teh, ta ki se je med vojno skrivala v Ljubljani pa je celo ponaredila potrdilo o končani prvi stonji FF. Meni se je kmalu za tem iztekel tretji mandat odgovornega urednika. Ker sem se od vseh novinarjev še najbolj spoznal na novo informacijsko tehnologijo nisem več kandidiral za odgovornega urednika, ampak sem predstavil projekt radia kot digitalnega medija in nove informacijske agencije. Na presenečenje vseh se je na oglasni deski pojavila informacija, da sem premeščen na delovno mesto računalniškega operaterja, na najnižje možno vrednoteno mesto seveda, pod tem pa je bil podpisan eden izmed tistih, ki so se ves čas med vojno skrivali, ker so se bali, da bi jih dobili »naši«.  Zame so našli eno staro mizo na hodniku, računalnika nisem dobil, tudi ne pisalnega stroja, ampak garnituro finomehaničnih izvijačev. Še jih hranim.

Ko so začeli obnavljati stavbo in sem sem se s tega novega delovnega prostora na hodniku začasno preselil v drugo ulico v prostore dokumentacije, se je izgubila tudi dokumentacija iz moje nekdanje uredniške sobe. Kljub temu, da so mi iz uredništva celo trdili, da so jo odnesli v dokumentacijo, je tam nisem nikoli videl in tudi ne našel. Pri pisanju poročilu o delu radia med vojno, ki je bilo osnova za medalje, pa nisem sodeloval, saj ga je direktor Vidovich hotel napisati sam s pomočjo neke novinarke. V lastno hvalisanje so izdali tudi knjigo, v kateri so ovekovečili svoje samohvale in fotografije. Zahvalno pismo za naše delo med osamosvajanjem in vojno, ki ga je na moje ime poslal takratni minister za informiranje pa niso niti omenili.

Lov na čarovnice

Ko je bilo jasno, da je vojne konec, so skupaj vsi tisti, ki jim je šlo predvsem za oblast in za revanšizem krerofašizma, z neofašisti in stalinisti, skupaj s  strahopetci začeli čistiti prav tiste, ki so izpeljali demokratizacijo in osamosvojitev. Najprej so našli notranjege sovražnike, to so bili za njih ljudje iz bivših bratskih republik, ali ki niso bili rojeni v Sloveniji in jih izbrisali, tako da niso več obstajali, izgubiliso vse pravice, celo do zdravstvenega varstva. Da bi si prilastili vso oblast in skrili vso krajo in razprodajo nekdanjega družbenega premoženja so začeli z raznimi manipulacijami množic, s spreobrčanjem zgodovine, blatenjem NOB in Tita, razkrivanjem in napihovanjem povojnih pobojev itd. Narod so razdelili na naše in vaše. Da bi utrdili nacionalizem tistih čistih in pravih Slovencev so se začeli dogajati razni spori s hrvaško in incidenti na morju, javno izražanje nestrpnosti do priseljencev itd. 

Najbolj nevarni za njih smo pa bili tisti, ki smo še največ naredili za osamosvojitev, na prvem mestu miličniki, ki so jih upokojevali že po petintidesetem letu starosti, in mi novinarji, ki pa nas je bilo treba odstraniti ali utišati po metodah argentinske demokracije, ki jo je, kolikor naš nekdanji profesor in občudovalec študentk dr. Janez Jerovšek in nekdanji direktor Tozda Oddajniki in zveze Peter Mori, ki je leta pred osamosvojitvijo nas urednike rad vabil na priprave na napade v Vzhoda ali Zahoda, pa seveda kader iz Argentine Andrej Rot, do konca pa izpeljala Vinko Vasle, Jože Možina ob kraljevanju Antona Guzega in razni kolaboracionisti, med temi tudi ali zlasti nekdanji sodelavci JLA. Ko so mi čez nekaj let rekli, da naj si uredim status veterana, a da mi mora to potrditi novi vodja regionalnega centra Dragomir Mikelić, ali "direktor", sem to možnost raje odklonil.

Zakaj sem omenil »argentinsko demokracijo« Odgovorni urednik, ki me je nasledil je kmalu zbežal z radia, na izpraznjeno mesto pa sem se poleg neke zunanje kandidatke prijavil tudi jaz. Eden izmed pogojev za zasedbo tega mesta je tudi soglasje uredništva. Tu sem na zakonsko predpisanem tajnem glasovanju dobil 22 glasov, moja protikandidatka pa le dva. Ko je to zvedel Andrej Rot, je razpis javni razpis po novem razpisu, na katerega sem se še z dvema drugima prijavil tudi jaz, pa je on sam prevzel vodenje tega postopka izjasnjevanja novinarjev in urednikov, na katerem je zahteval predhodno ustno obrazložitev vsakega volilnega upravičenca. Nekaj jih je zapustilo sestanek trije so bili proti temu, nato pa so izpeljali tajno glasovanje, vendar tako, da so na liste napisali samo njegovega kandidata. Ta je po vsem prepričevanju dobil 12 glasov in to je bilo za Rota dovolj. Na koncu je še s prstom zažugal da prosi, da to ne pride v medije. Na srečo je kmalu odšel tudi on v arhiv.

Jaz sem ob vseh problemih, ki so se začeli kopičiti v programu prevzel mesto urednika programa, a novi odgovorni urednik je kmalu zbežal z radia in za odgovorno urednico smo dobili Majo Kirar iz Maribora, sicer takrat znano voditeljico televizijskih oddaj o malih živalih, sošolko Vinka Vasleta in prevajalko prve Janševe knjige v nemščino. Mene je protizakonito, kar je pokazal tudi sodni postopek, ob t.i Virantovi prevedbi plačnega sistema, prestavila z uredniškega 45. razreda na začetni novinarski 36. razred. Ne samo mene, skoraj vse starejše novinarje od 60 let, je prestavila na 3 ali 5 razredov nižje mesto. Od starejšijh je pridobila samo ena in to tista, ki je ponaredila potrdilo o končanju prve stopnje FF in se v času slovenske vojne deset dni skrivala v kleti Cankarjevega doma, pa je kljub temu, da je bila podrejena meni, imela skriti višji razred. 

Ob vsem tem je potekali tudi splošno rušenje in kraja vsega, kaj je bilo prej narejenega, vsega družbenega premoženja in razdvajanje naroda, da so lahko to opravili. Seveda so ob tem najprej razdvojili novinarska uredništva na naše in vaše ali mlade in stare, kjer se je spet toko kot v času NOB pokazalo slovensko hlapčevstvo in kolaboracionizem, saj so nekateri prav hiteli z "izdajo" svojih starih kolegov sploh pa šefov.   

Nadaljevanje sledi v knjigi Manipulacije za Butalce, ki upam, da bo kmalu izšla. 

Marsikaj pa je že objavljeno v mojem oknu http://freeweb.t-2.net/okno/

Ponosen sem na to kar sem za ta naš narod naredil, ne pa na ta dopis ali točneje na njegovega podpisnika.
A to je zagotovo eden izmed jasnih dokazov mojega dela.