Šavrinke, Šavrini in Šavrinija

Istra ni Šavrinija, Istrani nismo Šavrini.

Ljudje, ne nasedajte foreštim, niti našim slovenskim, ki bi nas radi učili pamet, da smo mi Istrani drekavci. 

Nasledni tekst je iz še ne objavljene dopolnjene druge izdaje knjige Abitanti so v Istri - še vedno.

Da je Istra ali vsaj notranji del Istre Šavrinija, se je začelo govoriti šele v tistih letih, ko je Slovenija odkrila, da ima Slovensko Obalo in ko je šavrinke čarobno razkril Sloveniji moj nekdanji novinarski mentor in pisatelj Marjan Tomšič, žal z zornega kota forešta. On ni bil Istran, on je to Istro odrival kot ljubitelj znanstvene fantastike, kot Štajerc in novinar, ki so ga pritegovala njegova odkritja in senzacionalnosti. Meni je večkrat rekel, da je Štajerc, pa čeprav se je zavedal primorskih korenih z druge strani Čičarije, te magične zavese na robu slovenskega prostora. Te šavrinke, skrivnostna beseda, zveneče poimenovanje, so za forešte kot »med« za muhe (da ne uporabim kakšne druge besede, saj oni večinoma te besede ne poznajo, jim pa lepo zveni. Za nas domačine so bile šavrinke nekaj starega in slabega, kar je na srečo izumiralo, nekaj iz naše težke, »tužne« preteklosti, ki so nam jo novi časi izbrisali, mi pa smo jo hoteli pozabiti, a je nismo. Kako bi lahko pozabili na take junakinje svojega časa, s katerimi je naša slovenska ali slovanska Istra preživela.

Jaz sem starejši, pa nisem pozabil na krave, ki sem jih pasel ali na vočnjo s kravjo ali volovsko vprego. Tudi na njihove šavre nisem. Šavrink pa takrat ko nas je od trsta ločila Churchillova železna zavesa, pa nismo več videli ampak o njih še samo slišali da so to tiste najbolj revne Istrijanke, saj čez mejo si lahko nesel samo 6 jajc.

Šavrinke niso samo simbol revščine, umazanije, preproščine, ampak so tako kot tudi aleksandrinke simbol mater iznajdljivega, trpežnega in ponosnega naroda.

To so bile tiste izredno trdožive in tudi zelo iznajdljive ter korajžne ženske iz najbolj revnih predelov Istre, ki so imele doma le kozo in kakšno kokoš, pa so morale preživeti številčno družino in tudi svojim otrokom privoščiti kaj dobrega iz bogatega Trsta. Kozjega mleka Tržačani niso kupovali, so pa šla dobro v promet domača jajca. Ta imajo namreč kar dolg rok uporabe in so primerna celo za prehrano mornarjev na daljših plovbah. Ker šavrinke toliko jajc, kot so jih lahko prodale v Trstu, niso dobile v svojih kokošjih gnezdih, so si jih hodile kupovat ali točneje izposojat k sosedom in naprej po vseh vaseh na poti do Trsta. Ta jajca so seveda bolj prosjačile kot kupovale, zanje so dale kakšen konec, jglo in fingrt (klopčič niti, iglo ali naprstnik), za otroke in nonote pa, kakšen bonbon. Danes bi rekli, da so bile SP trgovke z drobnim blagom, tisti, ki so ga lahko nesle v plenerjih na glavi. Te so bolj kot na vaseh pritegnile pozornost nase pri foreštih v mestih. O njih so kaj zapisali, pa ne vsega, predvsem tisti, ki so hoteli poiskati izvor te besede šavrinka v svojem jeziku.

Meni ime Šavrini ni bilo nikoli všeč, pa ne samo zaradi šaver, ampak tudi zato, ker je bilo preveč podobno tistim fašističnim ali zvenelo kot: ščavi, ščavini, ščavoni. Za šavrinke sem slišal že od nonotov, za Šavrinijo pa šele po osamosvojitvi Slovenije ... Mogoče že prej, potem ko so izšle Tomšičeve Šavrinke, a tega nisem vzel resno, saj Marjan kot priseljenec Istre sploh ni poznal in odkrival jo je kot znanstveno fantastiko. So pa ob novi prebuji istrske identitete prav tistih letih padle na zelo plodna tla, ki so rabila nov dež. V Svetem Petru, kot so piranski priseljenci po vojni preimenovali Šupeter, se je zbral kvartet starejših ljudskih pevk, ki so si dale ime Šavrinke, ki je zaslovelo celo po radiu in televiziji. Ko se je ta nekoliko umaknil, je na drugem koncu v Gračišču priseljena učiteljica zbrala okrog sebe večjo igralsko in pevsko skupino Šavrini in anka Šavrinke, ki je v ospredje že postavila neko deželo Šavrinijo.

V tem času nove istrske prebuje, ki sem jo kot novinar in odgovori urednik koprskega radia zelo podpiral tudi sam osebno, pomagal ustanavljati kulturne skupine, zlasti pevske in glasbene, ki so zelo primerne za radijski program. Sam osebno kot Bržan iz istrskega predmestja Trsta sem to besedo šavrinka razumel kot zbadljivko, s katero so razvitejši, bogatejši in bolj domišljavi Istrani iz mest in bližnjih vasi »zafrkavali« najbolj revne Istranke, nato pa še Istrane z besedo, ki »po slovensko« diši po »umazancih« ali celo »drekačih«. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika piše, da je šavra črna ali črno marogasta krava, nerodna ženska. Šavra se lahko reče tudi tistim, ki nerodno hodijo, šepajo … Celo psovko poznamo: šavra šavrasta. Mi iz Bržanije in predmestja Trsta smo poznali tudi besedo šavra. A tudi ta je šla v pozabo, najprej z obvezno italijanščino, nato pa slovenizacijo tega kar je po 25 letih fašizma še ostalo starega slovenskega narečja.

Za tiste, ki slovanskega pomena te besede ne poznajo, zlasti s tiste, ki se imajo za latinske potomce, ime Šavrinija tudi danes še lepo zveni, celo neslovansko, ampak romansko. Spominja na velikega italijanskega iredentističnega junaka Nazaria Saura in njegovega sina Itala Saura, ki je Mussoliniju pisal načrte, kako Istro z etnocidom in genocidom očistiti Slovanov.

Od kod in zakaj to ime Šavrini? O tem je poizvedoval in razmišljal tudi moj prijatelj Bert Pribac, ki je bil tako zaljubljen v Istro, da je celo zbežal nazaj iz Avstralije, se je najprej nagibal k možnosti, da izhaja iz besede suverenost. To naj bi se ohranilo od tistih fevdalnih časov, ko so Istrani dobili že od nekdanjih vladarjev svojo suverenost, status svobodnih kmetov, kolonov, ne pa tlačanov, torej da šavrin pomeni suveren. Ko sem mu povedal, čemu mi z glavne ceste, ki je nekoč vodila iz Istre v Trst, rečemo šavra, mi je malo z grenkobo priznal, da je tudi on slišal za to besedo. A on ni bil samo zaljubljen v Istro, Istra mu je bila tudi pesniška muza, in ta mora biti lepa.

Nekateri trdijo, da se je tako imenovalo neko pleme, ki se je že davno priselilo v te kraje. Slišal sem tudi, da so Šavrini potomci priseljencev iz Posavja, torej da ta beseda izvira iz imena reke Save, celo iz njenega nemškega imena. Podobno tudi reke Sore. Kdo ve? Vendar koliko se je preselilo, več deset tisoč ali samo nekaj družin? Kam so se naselili, samo v eno vas ali po vsej Istri? Če bi res preplavili Istro, bi me Istrani vprašali: Kva si napisu, ne Ća si naškrabu. Kakšen pa je vendar prišel tudi od tam, zagotovo tudi kakšen duhovnik ali učitelj.

Nekateri pravijo, da je priimek Šav prišel z nemškega prostora, drugi iz italijanskega, francosekega, tudi iz Slovenije s krajev ob Savi, to naj bi bni Schau? Vsi vsaj starejši Istrani pa dobro vemo, da so šavrinke prihajale samo iz tistega najbolj zaostalega in od mest odmaknjenega prostora v notranjosti istrskega polotoka? Največ šavrink je bilo med Buzetom in Pazinom.

S »plenerjem« na glavi so hodile peš več deset kilometrov, oslov niso imele, saj so bile preveč revne. Pa ne samo naravnost od svojega doma to Trsta, ampak najprej v notranjosti Istre od hiše do hiše, vasi do vasi, kjer so prosile, nabirale ali nabavljale jajca, nato do Trsta, tu pa spet od hiše do hiše ali barke do barke, nato domov ali proti domu in spet od hiše do hiše in vasi do vasi, da so tistim, ki so jim dale jajca nekaj prinesle ali pa prodale kakšno drobnarijo, ki so jo v mestu kupile za tista jajca. Bile so potujoče preprodajalke.

Ob suhem so bile vse prašne, ob mokrem tudi blatne, še največ od šaver na cesti. So pa videle in vedele vse, kar se je dogajalo na cesti, v mestu in na vaseh. Te novice, govorice in čakule bi lahko prodajale, a takrat to še ni bilo tržno blago.

Moj profesor in raziskovalec Istre Julij Titl, ki je bil po rodu iz drugega narodnostno izpostavljenega konca Slovenije, Prekmurja, prav tako obrobnega in globoko ukoreninjenega v svojo slovansko preteklost, je v svoji knjigi Geografska imena v severozahodni Istri omenil več možnih izvorov imena Šavrini. Na koncu še to še najbolj jasno povedal v moji radijski oddaji, da je najbolj verjetno, da gre za zasmehovanje teh žensk. Besedo šavrinka namreč poznajo tudi v Prekmurju, in to prav v pomenu, kot piše v SSKJ. Ko je hodil po Istri in spraševal ljudi, ali so tudi oni Šavrini, so mu ti vedno odgovarjali, da oni ne, ampak so to tisti tam dol, onstran doline, onstran meje …

Podobno so odgovarjali tudi meni, ko sem po Istri posnel več sto reportaž. Ne, pri njih ni šavrink in šavrinov in oni niso šavrini. Večina še Istrani niso hoteli biti, tudi to ime je bilo preveč povezano z revščino, šavrini pa še dodatno z umazanijo. Ko sem mu povedal, čemu se pri nas v Osapski doli, pod Bregom, koder je šla nekoč glavna pot iz notranjosti Istre skozi Kubed in nato Ćetnaro v Gabrovico in po severni strani osapske doline okrog Štrmarja zavila proti Trstu, se je sproščeno nasmejal in rekel, da mu je sedaj vse jasno. Škoda, da ni prišel poizvedovat tudi v to dolinico, vendar kaj, ko pa jo je v neki slepi ulici ostalo tostran meje tako malo, pa še tisti, ki smo kaj vedeli o starih časih, smo se izselili.

Šavra so tu pri nas, vsaj v tržaškem istrskem narečju nekoč rekli kupu govejega iztrebka in konjskih »bobkov«. Tulcu od naboja, ki ob močnem poku izleti iz zadnje luknje puške ali topa rečejo, naši Južni Slovani rečejo »čavra«, Italijani pa močnemu strelu »salva«, ki je redko kdaj res usklajena in je bolj podobna tistemu, kar se sliši, ko to »šalvo« naredi govedo, zlasti če se na paši dobro naje zelene trave. Pri nas se je reklo šavra ali tudi tistemu, kar se je osušeno držalo na stegnih krav, ki so v hlevih ležale tudi na svojih iztrebkih, kar se je nato čistilo s štriglji. S šavrami je v »žlahti« tudi šavje, to grmovje ob cestah umazano cestnega od prahu, ki je bil s »kapljicami« šaver prilepljeno na vejice in liste. To šavje je bilo tudi edino stranišče za šavrinke, ki se na dolgi poti do Trsta ali nazaj s tistim z bornim izkupičkom od jajc niso niti upale ustaviti v gostilnah.

Ob tem si predstavljajte ne samo takratne gostilne, ampak ceste, po katerih potekal ves promet med notranjostjo in tržaškim pristaniščem, sploh če preden so zgradili prvo železnico. Vse se je vozilo z vozovi z vprežno živino, eno, dvema, štirimi – voz za vozom. Vse je šlo naprej z živo silo, brez bencina, nafte ali elektrike, ampak na seno z dodatki priboljškov za živali, kot na primer ovsa. Seveda tudi izpušnih plinov ni bilo, ali vsaj veliko malo kot sedaj, bilo pa je po cesti ogromno tistega, kar je ostalo od prebavljenega sena, to je šaver iztrebkov.

A ste kdaj videli in slišali, kako to opravi vol kar med vleko voza, kako ta serija po kilogram ali več svežih in glasnih izstrelkov pade na cesto in se splošči ali bolj ali manj razleti v mehkih blatnih drobcih vse na okrog. Jaz sem to v mladosti pogosto videl v svoji Osapski dolini.

Prebivalci Istre v 19. stoletju, Istroromuni (Vir: ilustrirana revija Le Tour du Monde, 1875).

In zakaj bi prav tu v Osapski dolini dobile šavrinke to svoje ime, zbadljivo ime? Imena se primejo tam, kjer jih sliši največ ljudi in od koder se lahko širijo, torej ne v Sočergi ali tudi ne v Šupetru, kjer so še svoje izvorno ime izgubili, ampak v Trstu ali vsaj predmestju Trsta, ki je bilo nekoč največje slovensko mesto, ki je bilo z Istro povezano s tremi cestami: ob morju preko Škofij, ki ga večina Slovencev pozna kot enega največjih mejnih prehodov do tržaških trgovin, nato cesto skozi Osapsko dolino, in nato še tisto zgoraj, nad kraškim robom, ki je bolj povezovala Trst s tistim delom Istre, kjer se prebivalci nimajo za Istrane, ampak Čiče, in nato še naprej s Kvarnerjem.

Danes ne vemo več, da je bilo nekoč med Škofijami in Štrmarjem eno samo veliko močvirje in da je bila cesta čez to močvirje neurejenega ustja osapske reke mesece neprehodna, sploh kadar so iz Osapske jame bobneli slapovi. Po italijanski okupaciji se je sem priselila ena številčna italijanska družina, in ker so bili brez zemlje, so se začeli preživljati s prevažanjem ali prenašanjem ljudi čez to poplavljeno cesto preko močvirja. Cesto so uredili šele kasneje, ko so tu Italijani zgradili letališče za napad na Jugoslavijo, a več o tem si preberite v moji knjigi Roža osapska. Glavna in edino prehodna cesta med Trstom in njegovim vzhodnim slovanskim zaledjem je šla torej tako kot nekdanja rimska iz Trsta čez dolino Glinščice, okrog Štrmarja in nato po vznožju Dolge krone pod Mačkoljami skozi Osp, Gabrovico in Ćetnaro v Rižansko dolino in proti Kubedu. Šrtmar se je, kljub temu da je na griču, že skorajda utopil v novejših Žavljah, Četnara ali Katinara, torej nekdanja mitnica, pa je postala Spodnji Črni Kal. Po tej poti so večino leta lahko šli vsi v Trst zaradi poplavljanja osapske reke tudi tisti s koprske okolice, ki niso imeli denarja za parnik. Med temi so bile zagotovo šavrinke.

Izsek iz Googlovega zemljevida z označenima variantamqa poti iz Buzeta do Trsta. Danes je z hitro cesto med Koprom in Trstom za 4 minute krajša pot preko Škofij, čez Osp pa je vseeno za 3,5 kilometra krajša. Ob tem upoštevajte še nekdanjo poplavljenost ceste preko Škofij, predvsem pa da kaj pomeni upoštevajte, da se nekoč niso vozili z avtomobili ampak vozmi na volovsko vprego in zraven hodili peš.

Tiste, ki tega še vedno ne morete razumeti, zlasti če gledate na ta svet z očmi današnjega razgleda, bi spomnili, da je bilo takratno svobodno tržaško pristanišče največja luka za celo srednjo Evropo, pravi mali New York in da je ves ta promet do ladij na pomolih potekal po cestah, kasneje tudi po železniški progi. Železnice so vozile na premog, vendar cestni je šel naprej z dejanskimi konjskimi silami, ne tistimi v kamionskih motorjih, ampak pravimi konji in še dvakrat močnejšimi voli. Sedaj si pa predstavljajte vse te tisoče in milijone konjskih sil v obliki pravih živih konjev ali še bolj pogosto volov in oslov. Ti ne trošijo bencina ali nafte, ampak seno in semena, iz njihovih izpušnih cevi pa ne prihaja ogljikov dioksid, ampak nekaj takega kot iz vaših, ko greste na stranišče. Pa ste kdaj videli ob cesti stranišča za te živali. Ne, nikoli jih ni bilo, to so opravile kar med vleko tovora, še najbolj pogosto, ko so morale napeti mišice, ob kakšni luknji, kamnu ali vzpetini na cesti. Potem si predstavljajte, da so te živali lahko tudi desetkrat težje od vas in da tudi tolikokrat več pride iz njihovih odprtin, pa da to opravijo stoje. Ko to pade na tla, se odvisno od trdote in kolovoza razškropi nekaj metrov na okrog, na šavje ob cesti in tudi šavrinke, če so hodile za vozovi ali mimo vpreg na drugi strani ceste.

Šavrinke se seveda niso vozile na vozovih, tudi niso hodile po pločnikih ob cesti, saj takrat za pločnike še vedeli niso, ampak so hodile med temi vozovi in živino, in morale so gledati v tla, da se ne spotaknejo ob kamen, da ne stopijo v lužo ali pa v nekaj mehkega in smrdljivega. Tudi naprej in vstran so morale gledati, da so se lahko pravočasno malo zaustavile ali umaknile, ko so videle žival, da dviguje rep, ali pa se vsaj obrnile, ko so videle, da že pada. No, pa naredite to s polnim plenerjem na glavi.

Jasno? Šavrink to ni motilo, to je bila naravna snov, od boga dano gnojilo za zelenjavo in vse pridelke, s katerim so kmetje živeli in celo bogateli. Te šavre na cesti so prišli prvi povohat vaški psi, ki takrat seveda niso bili v vlogi srčkanih ljubljenčkov, ki bi jih kmetice poljubljale na usteca. Te šavre so najprej napadli ptiči in v njih iskali napol predelana semena, še raje gliste. Urin so spile celo druge vlečne živali, ki so zaradi vročine iskale sol ... To takrat ljudi ni motilo. Če jih je kaj ošpricalo je bil pač to blagorov žegen, to kar je ostalo ob cesti so pa reveži odnesli na svojo njivico.

In še to: Ljudje o teh šavrinkah niso imeli dobrega mnenja. Za njih so bile vsiljive, bedne in umazane. Pa tudi one o teh ljudeh, ki so bivali ob glavni cesti proti Trstu, ki so imeli gostilne, kjer je bilo treba vse plačati, niso skoparile s slabimi in celo zlobnimi besedami.

Med temi vozovi, šavrinkami in šavrami na cesti so se znašli tudi nekateri moški, ki doma niso premogli večje njive. »Ko ni bilo kaj dati v lonec, si je dal šapco na ramo in šel proti Trstu. Tam so bili bogati kmeti, ki so poleg tega še delali v pristanišču ali fabrikah, in ti so pogosto rabili koga, da jim je za manjši denar okopal trte,« mi je pripovedoval starejši kmet iz Poletičev, »pa so tudi nam rekli, da smo šavrini, moži od šavrink.« Toliko, da ne bo pomote: v Istri smo poznali tudi šavrine, vendar ne kot pripadnike neke prostora ali pokrajine, ampak kot revne najemne kmečke delavce, ki so od daleč prihajali peš po cestah polnih šaver.

Na zavajanja pri poimenovanju tega koprskega zaledja s Šavrinijo in na negativni prizvok le-tega me je že pred dolgimi leti opozoril dr. Julij Titl, ki je raziskoval istrska poimenovanja in jih strokovno opisal v knjigi Geografska imena v severozahodni Istri. Sicer pa, a niso nekateri že ime Istran razumeli ali celo uporabljali kot žaljivko, Štajerci pa so primorske begunce v času fašizma zmerjali s Čiči, mi Istrani pa reveže s šavrini. Tudi zato so nas nato tujci preimenovali v Šavrine.

Besede šavra pa niso poznali samo v Istri in Sloveniji, slišite jo lahko tudi v nekaterih drugih slovanskih deželah, na Češkem tudi kot priimek.

Tudi profesor Jože Pohlen ni maral besede Šavrini. To mi je povedal v svojih rodnih Hrastovljah, prav pred svojim monumentalnim spomenikom domači ženi, ki so ga vsi, ki so o njem pisali ali govorili, imenovali Šavrinka. On mi je rekel: »Ne, to ni Šavrinka, to je Prinašalka, kip naše ženske z Bržanije, ki vedno nekaj prinaša, zato da lahko živimo. Včasih so nosile 'plener' na glavi, ko so na njivo nesle malico ali pa ko so nesle pridelke v Trst.« »To je preprosto Prinašalka,« je na koncu še enkrat potrdil.

Še dobro, da teh prišlekov ni pretegnil tudi lik mlekarice, kruharce ali mandrijarke. Zlasti slednje, saj je bil zanje prav tako neznan kot šavrinke. Mogoče bi pa nas Bržane in ostale iz okolice Trsta, ki smo ga zalagali z zelenjavo, preimenovali v Mandrijarje. Potem bi mogoče celo Abitante preimenovali v Mandrijo, saj se zaselku pred vasjo reče Stara Mandrijo. Če so Sveti Anton preimenovali v Pridvor po njihovem zaselku Dvori, bi lahko tudi Abitante, a ne?

Ne, saj se niso imenovali Sveti Abitanti, še cerkve in pokopališča niso imeli. Bili so namreč priseljenci in to očitno napačne vere.

Mi v Ospu, ki smo razmeroma zelo dobro živeli od dela v Trstu, prodaje radiča, mleka in kruha nismo nikoli priznali, da smo Istrani, mi smo Bržani z Brega doma – mi smo predmestje Trsta. Za nas so bili Istrani tisti z druge strani Rižane. Pobežani in Antončani so mi rekli, da so Istrani »tisti tam čez«, in z roko zamahnili od Kubeda do Šmarij. V Gradinu so mi pripovedovali, da so k njim hodili igrat godci iz Istre, »tisti tam čez« z druge strani sedanje meje. Kje se začne Istra? V Pulju? Še tam pravijo »tam gor v Istri«. Tako so se Istrani sami med seboj še huje zbadali ne samo z zlatiniči in srebrniči, ampak tudi muzeniči, ki ne »muzejo« nič in nimajo niti koze, s sironiči, ki so brez sira, z raznimi drugimi sirotami – sirotiči. To se je stopnjevalo do od šaver umazanih šavrink, ki po tujih hišah in vaseh nabirajo jajca, da bi jih preprodajale v Trstu, ker nimajo niti svojih kokoši, in njihovih sinov šavrinov in šavronov.

Tudi zato so rekli tužna Istra.

Če sklenem to razmišljanje o šavrinkah. Ob številnih pogovorov s starejšimi ljudmi sem slišal samo pripovedi o šavrinkah in o priimku Šavrin ali podobnih izpeljankah le-tega, ne pa o Šavriniji in o Šavrinih kot pripadnikih nekega območja. Ta dežela ni obstajala, bila je samo Istra ali »tam dol v Istri«. Najbolj smešno pa se mi zdi sedanje poimenovanje kar celega podeželskega dela Slovenske Istre po teh šavrinkah in celo njihovo narečje kot šavrinsko. Kot da bi Goriško zaradi aleksandrink preimenovali v Aleksandrijo. Sicer pa, a niso celo slovenskega vzhodnega tržaškega narečja poimenovali po Rižani kot rižanski jezik. Ti so namreč s tem narečjem prvič srečali na Rižani, ko so prišli k nam na »Slovensko Obalo« in niso nikoli slišali, da je bil Trst nekoč največje slovensko mesto, pa ne samo po številu prebivalcev, ampak tudi po kapitalu in kulturi.

Tako se je zgodil unikum na svetu, da je največje mesto nekega naroda, kapitalsko, kulturno in medijsko središče, govorilo narečje neke vasice, ki niti svojega kulturnega društva ni imela. Če pa menite, da se to narečje imenuje po reki Rižani, pa morate vedeti, da je ta 14 kilometrov dolga rečica bolj hudournik kot pa reka, saj tisto kar izvira pri Vzroćku nam še za pitje zmanjkuje.

Ime šavrinke ali šavrini si torej niso izbrali sami šavrini iz notranjosti Istre, ne v Gračišču, Šupetru in ne v Pazinu, ampak so ga dobili v Trstu in predmestju Trsta, v slovenskih krajih ob cesti pod Bregom. Ta je bila namreč edina stalno prevozna do Trsta, saj je bila tista čez Škofije zaradi osapske reke pogosto poplavljena, dokler niso pri Rabujezu vendarle naredili tisti prvi jez. Nastalo je torej tam, kjer je živelo sto ali še več tisoč slovenskih prebivalcev, v gospodarsko in kulturno najbolj razvitih krajih, še preden so avtomobili in tovornjaki volovske vprege, zamenjali naravni vonj po živalskih iztrebkih s strupenim smradom iz izpušnih cevi.

Za to preimenovanje Istre ali Slovenske Istre v Šavrinijo ni kriv Marjan Tomšič s svojimi Šavrinkami. On je le ovekovečil šavrinke, jih dvignil na oder umetnosti. Krivi so tisti, ki Istre sploh niso poznali ali je niso hoteli poznati take, kot je, in ki v tem niso videli »tužne Istre«, ampak samo fantazijsko in romantično Istro.

Ob vzvišenosti meščanov in kolonizatorjev se je marsikateri Istran sramoval celo tega, da je Istran, svojega »primitivnega narečja«, slovanskega imena in priimka. Za marsikoga je lepše zvenel v poitalijančeni obliki ali pa po nemško in celo francosko, brez č-jev na koncu. Tudi Slovenci v mestih in v vaseh blizu mest so se do tistih v notranjosti držali zelo vzvišeno … pa da ne omenjam foreštov.

Ob že opisanem primeru rižanskega in šavrinskega narečja moram prav še to dodati, še preden govorim o kolonizaciji, da ta poimenovanja izvirajo iz italijanskega nacionalizma in da so naši »znanstveniki« in neozaveščeni Istrani, so že glave njihovih staršev oprali Italijani, ta poimenovanja očitno prevzeli po njih. Italijani namreč narodnostnih manjšin ne priznavajo, ampak zanje uporabljajo termin jezikovne manjšine, ali pa celo narečne skupine, Seveda njim ni bil interes govoriti o slovenskem tržaškem narečju, ali o slovenskem istrskem, saj bi s tem priznali. da to niso italijanski Ščavi, ampak Slovenci. Poglejte si stare in tudi nove italijanske narečne karte Julijske krajine. Še nekateri naši jih širijo po spletnih družabnih omrežjih.

Sodobna italofonska verzija narečij v Istri ali točneje »Julijski krajini«, ki je izrdno razširjena po družbenih omrežjih in pozna še narečja šavrink in Ščavetov Vir: www.istrianet.org/

Pa še huje je. To slovensko ali slovansko hlapčevstvo je doma tudi v Istri. Zaman so se mučili naši pisatelji z Veli Jožo in Martini Krpani, ni veliko pomagalo. Nekateri so bili veseli že, če so bili omenjeni, vsaj kot šavrini ali pa celo ščavi, in si kar sami zapisali veliki Š in se sedaj tako celo podpisujejo. Kar dajte se ga, kar hvalite se, da so nas tisti, ki so izumili pobijanje ljudi v arenah, fojbe, zažiganje čarovnic in znanstvenikov, nato pa še fašizem počastili s slovarjem, ki so ga imenovali: Vocabolario Italiano, e Schiauo.

In še huje: Ob vsem, kar so z nami počeli vsi kolonizatorji, kot zadnji tudi slovenski in hrvaški, nekateri Istrani v obrambi pred zadnjimi poudarjajo celo italijanstvo Istre samo, da bi s tem obranili svojo istrsko identiteto. Saj ste slišali tisto o meji v Črnem Kalu. Več o tem pa kasneje.

Na srečo večina, ki razmišlja, misli tako kot jaz. Mogoče ne prav na prvo žogo, ampak ko jim obrazložiš, se spomnijo … Te svoje trditve sem preveril v pogovoru z neštetimi domačini ob snemanju oddaj o njihovih krajih, ob javnih oddajah in predstavitvah svojih knjig pa tudi na sodobnem sejmu mnenj, ki mu pravimo Facebook. Od svojih pretežno domačih prijateljev, istrskih in primorskih domoljubov, ki so nekoč radi poslušali moje oddaje sem dobil v obliki všečkov, komentarjev in delitev več kot tisoč pritrdilnih mnenji in nobenega, ki bi zanikalo moje trditve.

Pa poglejte si spodaj še to karto narečij Slovenske Istre. Kako je lahko Slovenska Istra brez slovenskega Trsta, Škednja, Doline, brez krajev, od katerih je ta Istra živela, z njimi se razvijal, se oplajala s kulturo? Kako je lahko to, v katerem je podeželje odrezano od svojega mesta in njegovega primestja, v katerem je živelo več Slovencev kot v Ljubljani in Mariboru skupaj, v katerem je izhajalo neprimerno več slovenskih časopisov kot v vsem ostalem slovenskem prostoru … Kako lahko moje slovensko tržaško narečje nekdo enači s tistim z južnega brega reke Rižane, če pa jaz očetu rečem woče, on pa papa, če imam jaz obuta stopala in nato šulne, ima on kacete in nato postole, če smo mi peli, so oni kantali in da ne naštevam naprej, saj še šrajat nismo mogli sćp.

Ta odnos tujcev, priseljencev, foreštov do Istre, nas Istranov boli tudi mene. Teh njihovih želja ali že prav nasilja po preimenovanjih ne morem drugače razumeti kot neko obliko kulturnega kolonializma, saj naša Istra, ki jo oni imenujejo Šavrinija, že ima ime, ki je Slovenska Istra, tisto ostalo ali ves polotok, pa je Istra. Slovenska pišem z veliko, tako kot so pisali in me naučili naši domači učitelji in profesorji, ki niso bili forešti.

Narečja v Slovenski Istri, kot jih vidijo v Ljubljani (Vir: FB)