Primorska dežela

Primorski Praznik VSTALA PRIMORSKA

Primorski poslanci: to kar ste 16. aprila 2019 naredili s spremembo zakona o Državnih praznikih oz. Devu vrnitve Primorske k matični domovini, je enako, kot da bi partizani porabili svoje topovsko strelivo, ki so ga enkrat toliko dobili, za plašit vrabce s posejane njive, namesto za dokončni obračun s fašisti.

Ta zakon bi morali res popraviti, vendar vsebinsko, saj ga je takratna desničarska vlada sprejela takega kot je bolj zato, da bi zamašila usta Primorcem in jih razdelila na dva dela, na tiste v domovini in onstran meje. Še huje: s tem je celo potrdila, da se odreka tistemu delu Primorske, za katerega je potekal najbolj krvavi del NOB.

Primorska ni bila ne združena in ne vrnjena, ampak le delno združena z matično domovino. Onstran meje sta ostali obe največji primorski mesti,Trst in Gorica ter polovica Primorcev. Po nekaterih podatkih iz časov postavljanaj sedanej meje se je govorilo, da naj bi v Italiji ostalo 380.000 Slovencev, v Jugoslaviji pa 350.000 italianov. Pariška mirovna pogodba je namreč poskušala doseči uravnoteženo število Italijanov, ki so ostali v Jugoslaviji in Jugoslovanov, ki so ostali v Italiji. Torej izenačenje števila Jugoslovanov in Italijanov, ne pa Slovencev in Italijanov. Večina Italijanov, je bilo na Hrvaškem in k ise jih je pa menjalo za Slvoence v Italiji, ne pa Hrvate. Druga nepravičnost je, da se takrat ni upoštevala izredno velik nasilna asimilacija ali etnocid, ki ga je Italija izvajala nad Slovenci in Hrvati, torej, da so se za Italijane šteli tudi poitalijančeni Slovenci in Hrvati, medtem ko poslovenjenih Italijanov v času fašizma ni bilo. Še huje, ob propagandi celo številni poitalijančeni Hrvati so se upirali vračanju slovanskih imen in priimkov.
Sedaj pa še TIGR preimenujte v IR (Istra in Reka brez Trsta in Gorice).

Razprava o priključitvi je je razprava o oslovi senc, saj je bil k matični domovini priključen le podeželsk idel Primorske, sploh pa ne Trst in Gorica, za katere se je boril naš narod.

O tem vprašanju sem že večkrat pisal, posebej in pravočasno sem se odzval tudi ob začetku samih priprav na preimenovanje praznika, saj bi morali prej in predvsem doreči ali popraviti njegovo vsebino. To je bil moj dopis vsem, ki so sodelovali v pripravi te spremembe, in na katerega, seveda, nisem dobil nobenega odgovora:

Od: Miloš Ivančič
Poslano: petek, 19. januar 2018 12:14
Za: info@zzb-nob.si; Joze Pirjevec; petra.svoljsak@zrc-sazu.si; nevenka.troha@inz.si; marta.verginella@ff.uni-lj.si; kaja.sirok@muzej-nz.si; branko.marusic@guest.arnes.si; Primoz.Hainz@dz-rs.si; Matjaz.Nemec@dz-rs.si; Katarina.Ratosa@dz-rs.si; kabinet@dz-rs.si
Zadeva: Vabilo predsednika DZ dr. Brgleza na delovni posvet, 24. 1. 2018

Spoštovani

Odločno podpiram zahtevo, da se spremeni zakon o vrnitvi ali priključitvi Primorske (Zakona o praznikih in dela prostih dnevih v Republiki Sloveniji - EPA 252-IV), pa ne samo zaradi terminov, ampak zaradi vsebine in političnega ali če hočete nacionalnega pomena tega spomina. In sicer:

1. Pojem »priključitev Primorske« je popolnoma zgrešen saj Primorska ni bila priključena ampak na zahtevo in ob boju  samega primorskega ljudstva združena.
2. Tudi pojem združena je pomanjkljiv ali netočen in zato zavajajoč, saj je najpomembnejši del Primorske, to je tisti za katerega je ta boj potekal, Trst, Gorica in ostali pomembni primorski slovenski kraji so na zahtevo velikih sil, ki so izdale svojega »malega« zaveznika ostali Italiji. Od slavnega TIGR smo uresničili le črki I in R to je Istra in Reka.
3. Uporabljanje teh dveh pojmov pomeni, da je bil ves boj naših prednikov od zedinjene Slovenije naprej zgrešen, saj s tem priznavamo, da so se borili za kraje in ozemlje, ki nam ne pripada, ali še več, da se jim sedaj s tem zakonom celo odpovedujemo.
4. Grafično prikazivanje Primorske, take kot je sedaj brez Trsta in Gorice, pa seveda vseh ostalih pokrajin kjer živijo Slovenci v Italiji vključno z Benečijo in Rezijo, je spreminjanje naše zgodovine in javno odpovedovanje našemu etničnemu ozemlju.
5. Datum 15. september vezan na ta praznik (začetek uveljavitve pariške mirovne pogodbe) je popolnoma zgrešen, saj to ni bil noben dan zmage, ampak tragedije, ko smo izgubili mesta in vasi v katerih smo se Primorci stoletje borili za obstoj  in za katere je v času fašizma in NOB umrlo na tisoče naših ljudi. 15. 9. 1947 so naši ljudje jokali, ne pa praznovali. Ta dan je Janševa vlada sprejela kot praznik načrtno, saj v njem ni spomina na fašizem in na NOB, poleg tega pa deluje v skladu z njihovo strategijo delitve naroda, konkretno Primorske.
6. Uporaben je kvečjemu datum 16. september, ko je plenum OF sprejel sklep o priključitvi Primorske, vendar to mora biti zelo jasno povedano, da gre za počastitev želje in boja Primorske po združitvi z domovino in obveze slovenske partizanske vojske, da se bo za to borila ter tudi osvobodila te kraje, kar je po naslednjem sklepu Avnoja in pomoči vse JA to tudi dejansko izpolnila.
7. Predlagam novo ime praznika in sicer Vstala Primorska, ki ga je tudi na osnovi naše himne sprejela tako vsa Primorska ne glede na državne ali občinske meje, in ostala Slovenija (razen neofašistov), praznovalo pa naj bi se ga od 8. septembra, ko je razpadla italijanska fašistična država pa do 16. septembra, ko je bil sprejet sklep OF o združitvi Primorske.  Ob tem poudarjam, da je bil 8. september 1943 začetek najbolj veličastne splošne ljudske vstaje primorskih Slovencev, ki mu ne samo pri nas, ampak celem svetu težko najdemo primerjavo. Tudi bolj »ideološko čistega praznika« ne moremo najti. 
8. Če je že ta praznik nastal kot odgovor na italijanski Dan spomina na fojbe in eksodus, potem ga tudi uporabljajmo tako kot oni za pogovore in razprave v šolah in medijih.

Toliko na kratko, sicer pa smo se že dogovarjali, da na to

temo pripravimo okroglo mizo, na kateri bomo lahko skupaj z priznanimi zgodovinarji in drugimi strokovnjaki ter aktivisti z obeh strani tudi dokončno razčistili s temi problemi, ki niso samo nedorečenosti, ampak tudi manipulacija naše zgodovine in priložnost za delitve.

S pozdravi

Miloš Ivančič

Več v moji e-knjigi: https://issuu.com/milos-ivancic/docs/primorska in drugih pubikacijah http://freeweb.t-2.net/okno/

10. 4. 2019 sem pristojne pri ZZB ponovno opozoril:
"Z začudenjem sem opazi, na spletni strani ZZB udarni naslov o priključitvi Primorske. (https://www.zzb-nob.si/aktualno/zakaj-prikljucitev-primorske/)

Prosim te oz. vas, ustavite to neumnost

(za katero bi upravičeno uporabil neprimerno hujšo besedo), saj se je Primorska vedno borila za združitev z matično domovino, ne pa za priključitev. Že 1948 smo govorili o zedinjenju, ne pa o priključitvi. Še več: med NOB se je tukajšnji narod boril za 7. republiko, ne pa za priključitev. Torej izpostaviti moramo željo Primorske po združitvi, ne pa nek akt oblasti o priključitvi. Že v aktivu novinarjev Primorske smo v sedemdesetih letih sprejeli dogovor, da bomo govorili o združitvi, ne pa o priključitvi, a žal je bila Ljubljana kljub svojemu popolnemu nepoznavanju Primorske, vedno glasnejša od nas, tako da se je tudi pri nas začelo govoriti Ureme, ne pa Vreme.

Trst, Gorica in vsa Primorska niso bili okupirani, da bi bili priključeni, ampak osvobojeni. Pri tej osvoboditvi so najpomembnejšo vlogo odigrali sami prebivalci: lokalna ljudska oblast OF, domače partizanske enote (komande mest, delavski bataljoni) in velike udarne enote, ki so bile pretežno  primorske: 9. korpus, prekomorske brigade, njene oklepne enote, 7. korpusu itd.

Res da imamo dokumente tako plenuma OF kot tudi Avnoja o priključitvi, ampak v obeh primerih gre samo za formalno obliko imena akta, s katero se realizira željo Primorcev po združitvi, ki je od časov gibanja za zedinjeno Slovenijo.

Napačna je tudi raba besede vrnitev, sploh pa ponovna vrnitev. Primorska v preteklosti ni bila nikoli del kakšne slovenske države tudi ne Dravske banovine. Sploh pa ponovna: A se imamo za del Avstroogrske, ali pa nemškega Adriatisches Küstenlanda.

Sploh pa ne gre za priključitev ali vrnitev in tudi ne za popolno združitev, ampak le delno. In prav to delno je treba poudariti. Ne moremo praznovati dneva neke krivične mirovne pogodbe, ko so se naši partizani jokali, ko so izgubili Trst in Gorico, za katere so se borili že njihovi predniki in kar je bil tudi cilj vseh tistih sklepov o Zedinjeni Sloveniji in priključitvah.

Če gre kaj za spremeniti, je tisti neumni dan 15. september, s katero je Janševa vlada razdelila primorske Slovence na tiste, ki smo se uspeli združiti s svojim narodom in one, ki so ostali v Italiji, pa so jih pogajalci španskega kompromisa očitno »prodali« Italijanom.  Za nas Primorce, in še bolj borce, so neprimernejši datumi ustrelitve bazoviških žrtev, požiga narodnega doma v Trstu, padca fašizma, ali pa vsaj 16. september 1943, ko je bil sprejet sklep OF o priključitvi, ki pa s tem, kar je Primorska sedaj brez Trsta in Gorice, ni realiziran.

Popolnoma prav ima tudi Zmago Jelinčič, ki opozarja na nevarnosti italijanskih ozemeljskih pretenzij, saj če smo mi nekaj priključili, je že iz terminologije izvirno, da smo to nekje ali nekomu vzeli. Še huje je, kot trdi on, namreč samo zakonsko priznanje priključitve pomeni tudi formalno potrditev »odpisa« Trsta, Gorice in vsega ostalega, kar je ostalo v Italiji. Če tega ne razumeta, vas prosim, da vsaj sedaj ne drezate v to sršenje gnezdo in ustavite vse dejavnosti povezane s tem in umaknete navedeni tekst.

Vabim vas, da si preberete mojo knjigo Primorska dežela, lahko tudi na internetu: https://issuu.com/milos-ivancic/docs/primorska

Z razumevanjem in tovariškim pozdravom

Miloš Ivančič