13. julij – nesrečni in žalostni dan za Slovence

13. julij –  nesrečni in žalostni dan za Slovence

Na ta dan pred sto leti se je zgodila Kristalna noč italijanskega nacionalizma, iredentizma in fašizma nad našim narodom. To ni bilo samo dejanje fašističnih škvadristov, ampak tudi večine italijanskega naroda v Trstu in njihove države, ki je to požiganje in razbijanje dovolila ali pri tem celo sodelovala. To se je zgodilo kar 18 let pred Kristalno nočjo nemškega fašizma do Judov. A tega nam Italija in svet ne priznavata.  Zakaj pa bi, saj se je za 25 let izvajanja etnocida in genocida nad delom našega naroda ves cvet slovenskega naroda, na čelu z ljubljanskim škofom in banom »slovenske« banovine ter predsednikom novinarskega združenja na repu seznama, celo zahvalil Duceju da nas je okupirala njegova »kristusova vojska« v črnih srajcah.

Veliko gorja je preživel naš narod in ves svet v tej drugi svetovni vojni, ki jo je fašizem začel, da bi si podjarmil ne samo nas, ampak ves svet. To ni bila vojna armad, to je bilo pobijanje civilnega prebivalstva, tudi otrok in starcev, to je bil holokavst, pa ne samo Judov, kot se danes govori, ampak predvsem nas Slovanov. Ta grozna vojna je zahtevala po vsem svetu več kot 60 milijonov žrtev, in razumljivo je, da je bilo po vseh teh grozotah še 6 milijonov žrtev v raznih maščevanjih in čistk vojnih zločincev. Zakaj teh zločincev, ki so bili krivi 60 milijonov smrti, neštetih drugih ran, internacij, požigov, mučenj … ni moglo povzročiti le nekaj ljudi, ampak so to počenjali milijoni, na desetine milijonov  fašistov in njihovih kolaboracionistov.  

Druga svetovna vojna se je končala z uporabo atomskih bomb nad civilnim prebivalstvom in se nato nadaljevala s hladno vojno, zakaj tisti, ki so sprožili fašizem, da bi le ta uničil uporni duh vseh podrejenih na svetu, delavcev in zlasti uspešne idej komunizma, je vojno nadaljeval s politiko, medijsko propagando, trgovinskimi vojnami in tudi lokalnimi vojnami ter poboji nedolžnega prebivalstva  celo  z napalm bombami.

Zahodni ali protikomunistični blok je zmagal s padcem berlinskega zidu, ki res ni bil v čast človeštvu, vendar za to ali za dokončni obračun je načrtno sprožil ponoven razvoj mutiranih oblik fašizma. Spomnimo se, za italijanske fašiste je je bila to zmaga, praznik, saj je ponovno zagledal priložnost za osvajanje naše zemlje. V tem so dobro znašli tudi naši slovenski poraženi klerofašistični izdajalci, somišljeniki in častilci njihovih idej, ter izkoristili željo naroda po osamosvojitvi, po lastni samostojni državi, za svoje stare želje po totalni oblasti in tudi  za maščevanja. Osnovna strategija, da bi to dosegli, je bila razdvajanje naroda in rušenje vsega, kar je bilo prej narejeno. To so v veliki meri opravili tudi po naročilu in v korist starih gospodarjev v Evropi in Ameriki, pa tudi tistih v Italiji.

V tem času velikih sprememb, ko so začeli celo prekopavati kosti in skruniti grobove mrtvih za svoje politične cilje, so se Italijani, njihova levica in desnica, odločili, da svojega naroda ne bodo razdvajali ampak združevali,  da bodo pasove svoje stare butare strnili na račun nas sosedov Slovanov, da bodo svoje mrtve pometli pod našo preprogo. Naša aktualna politika, ki pa je prav takrat iskala pod lastno preprogo iskala lasne kosti, je to seveda sprejela kot darilo starega gospodarja, saj ji je vsak dodatna kost samo koristila za razdvajanje svojega naroda in opravičevanje ter obnavljanje  svojega slovenskega hlapčevskega fašizma.

Narodu so skupaj z mediji in novinarji, ki tega niso bili sposobni razumeti ali pa so se hlapčevsko podredili agresivnejšemu, oprali možgane, da gre za spravo, pravo krščansko spravo. A božja sprava s človekom, je bila, da je za ljubezen ljudi, za pravično vero, daroval življenje svojega lastnega sina na križu.

Tudi človeška sprava je bila v vsej naši zgodovini nekaj podobnega. Na svetu še vedno velja svetopisemska pravica: Zob za zob, glava za glavo. Tudi krvna osveta še vedno ni preživeta. Prava sprava po vojnah je bila dosežena takrat, ko se je število mrtvih uravnotežilo, zato so po zmagah pobijali skozi vso zgodovino. Sprava se je dogajala tudi s pobojem ali samomori »generalov«, nato pa sojenjem vojnim zločincem. Ob tolikih zločinih in zločincih, kot jih je bilo v drugi svetovni vojni, zlasti pri nas, je bilo to sojenje v veliki meri prepuščeno ljudem ali posameznikom – za tisti čas in takratne razmere drugače ni bilo možno.

Po vojni je sledila tudi pravna sprava, to je bil zakon o pomilostitvi. Res jih je veliko zbežalo v Argentino, Avstralijo pa tudi sosednjo Italijo, vendar vsi, ki so pomilostitev sprejeli, vsi ti tisoči in sto tisoči vojaki poražene strani in njihovi otroci so v prejšnji Jugoslaviji uživali iste pravice kot vsi ostali državljani. Žal predaje orožja in pomilostitve  tisoče zavedenih ni sprejelo in so sledili svojim duhovnim in vojaškim voditeljem v nove zmage ali nebesa. Za Božič se vrnemo. A bili so le za topovsko hrano nove hladne vojne.

Največje orožje hladne vojne so bile in so že vedno laži, ki se jih z raznimi manipulacijami spreminja v resnico. Sprava resnice z lažjo pa ni možna, sprava s fašizmom še manj, ne s slovenskim izdajalskim klerofašizmom in še manj z italijanskim osvajalskim in genocidnim fašizmom, katerega prva žrtev smo bili in ostajamo prav mi primorski Slovenci.

A Italijani so mojstri manipulacij. Ko so naši in hrvaški predstavniki prišli v Trst na Muttijev koncert sprave, so to izkoristili za sprejem zakona o Dnevu spomina na eksodus in fojbe, s katerim so uzakonili laži, manipulacije in vsakoletno netenje sovraštva do našega naroda. Ko je bil čas, da bi vrnili naš Narodni dom v Trstu, in začeli govoriti o tem, so sprejeli nov občinski praznik 12. junij, spomin na »konec okupacije« tiste armade, ki je osvobodila Trst in Gorico.

Še največjo farso so odigrali 13. julija 2020. Na ta dan, ki ga je naša izdajalska desničarska politika in njeno novinarstvo oklicalo za zgodovinski dan vrnitve narodnega doma, so v Trstu le podpisali pismo o nameri vrnitve. Zakaj je bilo do potrebno, saj jih do tega obvezuje zakon in vsebinsko tudi Pariška mirovna pogodba? Zato, da jim tega še ne bo treba narediti. Pa tudi zato, da se bo šel naš  predsednik države pokloniti na njihovo fojbo laži, na oltar vsakoletnega obnavljanja fašizma do našega naroda. S tem je, tako so tudi izjavljali lokalni italijanski politiki, priznal vse laži o nasilnemu izganjanju Italijanov in infojbiranju, pa tudi legitimnost italijanskih zahtev po našem ozemlju, ki jih na tem oltarju ponavljajo vsako leto. Nikar ne recite, da je bil protiutež temu drugi poklon, ta pred spomenikom našim štirim bazoviškim junakom. Ne. Obsodba in ustrelitev Bidovca in njegovih tovarišev, je zgodovinsko in tudi pravno popolnoma dokazana zgodovinska resnica, prav ta bazoviška fojba, glavni oltar fašizma, pa je le manipulativna laž, za katero nimajo nobenega dokaza, obratno veliko dokazov zanika te laži oziroma za ta dejanja obremenjuje prav njih. Tako so oni v svoji vedno hujši neofašistični propagandi dobili še en adut: Priklon predsednika Republike Slovenije kot javno in dokončno priznanje vseh njihovih laži in zahtev.

Kaj smo pa dobili mi?

Emotivni televizijski spektakel z maskami proti koronavirusu z novimi lažnimi obljubami:

Narodni dom ostaja še vedno lastnina Italijanov, naše institucije pa v starih najemnih prostorih in venec z dvema zastavama na spomeniku bazoviških junakov, ki pa za Italijane pravno in tudi javnomnenjsko še vedno ostajajo teroristi.

Naš živi junak Boris Pahor je dobil dve zelo zasluženi kolajni, predsednik Butalcev Borut Pahor pa nekaj lepih ganljivih fotografij in velik obliž na svoj ego. Še največ je dobila naša skrajna desnica, ki nadaljuje slovenski hlapčevski fašizem pa novo politično zmago in nove volilne glasove.

Nam Primorcem in ostalim Slovencem, ki se tega zavedamo, pa ostaja še vedno samo naš pozdrav Smrt fašizmu – svoboda narodu.Čaka nas nov boj.

Vojna namreč ni končana, sploh vojna s fašizmom nikoli, ta stalno mutira. Zato je sedaj nujno, da mu izkopljemo vsaj eno korenino, da zahtevamo odprtje bazovskega Šohta in to pred mednarodno komisijo. Kako? Z internacionalizacijo problema in z sodišči. Mi smo namreč z zornega kota mednarodnega prava zaščiteni kot člani zmagovalne protifašistične koalicije, tako da fašisti, poraženci po nas ne smejo pljuvati, sploh ne na račun vojne. Pritegniti je treba tudi Nemčijo, ki ji ni vseeno do njenih mrtvih, da tudi oni zahtevajo odprtje fojbe in dostojen pokop, predvsem pa ločitev človeških trupel od živalskih kadavrov. 

To da so v Šohtu  nevarne bombe je laž, saj se je v njega spustilo že ogromno jamarjev in po njem kopalo, predvsem pa so leta 1945 Angleži vanj metali težko kovinsko zajemalko, nato Američani svoje stroje in avtomobile, podjetje Cavazzoni pa je vse to ven počistilo. Naj se jama odpre in javno ob prisotnosti mednarodne komisije tudi pregleda, kar koli se pa najde, morajo italijanski mediji toliko krat objaviti, koliko so do sedaj objavljali laži.

Miloš Ivančič

MOJ OSEBNA JAVNA PETICIJA PREDSEDNIKU REPUBLIKE SLOVENIJE, NJEGOV ODGOVOR IN MOJ ODGOVOR NA NJEGOVO PISMO

PETICIJA PREDSEDNIKU

Ob nerazumljivi nameri predsednika slovenske države, da se gre v zahvalo, ker naj bi Italijani (?) vrnili ukradeni Narodni dom, poklonit na lažno "bazoviško fojbo", to je na novi oltar italijanskega fašizma do našega naroda, sem mu poslal protestno pismo, na katero sem dobil prav sramoten odgovor. Na tega sem mu seveda odgovoril, saj kot pravimo Primorci "nisem mona". Ta odgovor je na koncu, najprej peticija:

"Spoštovani predsednik Republike Slovenije gospod Borut Pahor,

Vaša odločitev, da se ob vrnitvi tržaškega Narodnega doma šli pokloniti na bazovski Šoht, ki so ga Italijani spremenili v »Foibo di Basovizza«, oltar fašizma, me kot domačina, novinarja in književnika, ki je vse življenje posvečal tem svojim krajem in ljudem, globoko preseneča in tudi žali.

To javno pismo Vam pošiljam, ker sem prepričan, da na lažno fojbo pri Bazovici se nikoli in nikdar ne sme it klanjat noben Slovenec, vsaj dokler je ne bodo odprli in javno ugotovili, kaj je bilo vanjo vrženo, oziroma je še v tem opuščenem premogovniškem jašku in se primerno opravičili. Sedanji spomenik in ves spominski park ni samo postavljen na lažeh, ampak je tudi gnojna rana nekdanjega in novega italijanskega fašizma do našega naroda, zato klanjanje na fojbi laži, ni klanjanje žrtvam ali spravi, ampak klanjanje novemu zmagovalcu, novemu fašizmu.

Foibe niso naša slovenska ali slovanska kultura, ampak italijanska še iz časov iredentizma in nato fašističnega etnocida in genocida, ki so ga izvajali nad našim narodom. Fojbe so bile njihov strah in trepet za Ščave, ki niso hoteli priznavati njihove nadvlade. Bazovica pa je danes dvojni simbol, najprej prvih žrtev italijanske fašistične države, saj so tu po nalogu sodišča streljali naše uporne domoljube, nato pa simbol novega rastočega italijanskega neofašizma, netenja sovraštva do sosedov in celo ozemeljskih zahtev.

To nista dva enakovredna spomenika, prvi skromen in neštetokrat oskrunjen, ki je postavljen našim bazoviškim junakom, je z neštetimi dokumenti potrjena resnica, drugi pa je ogromen z mediji, filmi politiko in zakonodajo napihnjen balon nedokazanih govoric, insinuacij, laži in raznih manipulacij pa tudi sovražnosti. Eden spomenik je pomnik resnici, drugi je orodje širjenja laži, sovraštva, spreobračanja zgodovine in obnavljanja fašizma.

Torej tu ne gre za spravo, ampak fašistično manipulacijo. Če hočejo spravo, naj najprej to dokažejo, tako da jamo odprejo in počistijo, da prenehajo z državnimi hujskaškimi zborovanji in nehajo hujskati ljudi z lažmi, zlasti svojo mladino, ki jo vozijo sem iz vse Italije, da jih vzgajajo v nove vojščake za napad na svoje sosede.

Ta opuščeni bazoviški premogovnik, ki mu domačini pravijo Šoht, Italijani pa Foiba di Basovizza so italijanski krvniki med 2. svetovno vojno vrgli sedem naših protifašistov in partizanov. Po končanih bojih za Trst so nato ljudje iz tamkajšnjih vasi 4. maja 1945 vanjo zmetali pet trohnečih trupel nemških vojakov in ostanke njihovih vozov s konjskimi kadavri vred, ki so jih ob begu iz Trsta prav tu raztreščile bombe, nato pa še truplo vojnega zločinca Maria Fabiana, ki ga je vojno sodišče obsodilo na smrt, a ga ljudje niso hoteli pokopati na svojem pokopališču. Po odhodu Titovih partizanov iz Trsta, so angleški inženirci septembra in oktobra 1945 vse to s stroji očistili, vse kar so našli pa skrbno popisali in kot strogo zaupno shranili v svojih arhivih. Očiščeni Šoht je nato tržaški župan Gianni Bartoli, spremenil v deponijo za smeti. Ker so Angleži in Američani ob odhodu iz STO v njega zmetali vse svoje stroje in avtomobile, da ne bi zanje plačali carine, jo je nekaj let kasneje očistilo podjetje Cavazzoni.

Če je v Šohtu še kaj spodaj, pod slojem nasipa, ki je nastal med prvo in drugo svetovno vojno, pa so to trupla italijanskih vojakov in dezerterjev iz 1. svetovno vojne, ki so jih Avstrijci pustili za Soško fronto in so nato v zbirnem centru v Trstu pomrli od glada in španske gripe, pa so jih italijanske oblasti kot sramoto naroda po vsej verjetnosti "pokopali" prav v bazovski Šoht.

Vse to sem detajlno opisov v knjigi Fojba laži, ki ste jo tudi Vi prejeli že pred meseci prav z namenom, da bi se seznanili z lažmi in resnicami, da se nanjo ne bi šli klanjat in da bi podprli zahteve naših rojakov, da se jo odpre. Knjiga je tudi vsem javno dostopna na: https://issuu.com/milos-ivancic/docs/fojba_lazi s posebno prilogo dokumentov iz lokalnih in londonskih arhivov, v krajši obliki pa na: http://www.zb-koper.si/foiba-1.htm.

Gospod Pahor, kot predsednik samostojne, neodvisne in države članice Evropske skupnosti, ste ob vseh lažeh in sovražnostih, ki se jih na tem oltarju fašizma goji do našega naroda in s tem države, dolžni zahtevati ODPRTJE TE LAŽNE FOJBE. Naj pogledajo, kaj ne notri, naj jo očistijo, naj tako kot zahteva tudi njihov zakon ločijo človeške ostanke od živalskih, pokojne pa pokopljejo na pokopališču Pri Sveti Ani, kjer bi morali biti že leta 1918. Obenem naj človeških ostankov očistijo tudi tisto luknjo, ki so jo skopali in nato zagrebli angleški inženirci septembra leta 1945. Če tega nočejo narediti, jih je treba tožiti na mednarodnih sodiščih. Dovolj dokazov imamo, oni pa nobenega.

Dovolj je hujskanja proti osvoboditeljem, zmagovalcem 2. svetovne vojne, dovolj je kršenja Pariške mirovne pogodbe.

Dovolj je laži, spreobračanja zgodovine in netenje sovraštva do nas Slovencev, dovolj je te italijanske politike »obmejnega« fašizma do našega naroda in zlasti naše manjšine. Mi domačini, pa ne samo Slovenci, ampak tudi pravi Italijani hočemo živeti v miru sožitju, vsak ponosen na svoj narod, svojo kulturo in tudi na skupni protifašizem, pri katerem smo bili prvič v zgodovini enakopravni.

Sprava med resnico in lažjo ni možna; z novim fašizmom, ki ga s tem širijo prav tu s to lažno fojbo, kjer so že najhujše brazgotine ran njihovega etnocida in genocida nad našim narodom, pa sploh ne.

Klanjanje lažem neofašizma, spreobračanju zgodovine ter celo skrunjenju fotografij naših talcev, žensk in celo otrok, ki so bili žrtve italijanske okupacije in njihovega fašizma, bi bilo priznanje njihove spreobrnjene zgodovine, bi bilo klanjanje njihovemu neofašizmu in colo njihovim novim ozemeljskim zahtevam.

Klanjanje italijanskega predsednika našim bazoviškim junakom jim ne bo vrnilo časti prvih borcev proti fašizmu, ne bo italijansko priznanje etnocida in genocida nad našim narodom. Klanjanje našega predsednika naše države na oltarju italijanskega fašizma pa bila enaka izdaja naroda, kot je bilo nekoč klanjanje vodstva Dravske banovine okupatorjem slovenske zemlje.

Gospod Pahor še enkrat premislite svojo odločitev, da se poklonite fojbi laži in protislovenskega fašizma. S tem se boste po svoji odločitvi dokončno zapisali na tisto stran Slovencev, na kateri sta prav na začetku z velikimi črnimi črkami zapisana bližnja sonarodnjaka ban Natlačen in general Rupnik, pa tudi kakšen sedanji politikant in moj novinarski kolega. Ne nasedajte novim tujim ali domačim fašističnim manipulatorjem, ne klanjajte se vojnim zločincem in lažem.

Jaz pa Vam s ponosom pošiljam naš enotni primorski pozdrav Smrt fašizmu, svoboda narodu."

Odgovor iz predsednikovega urada:

Spoštovani, zahvaljujemo se vam za sporočilo, ki ste ga poslali predsedniku Republike Slovenije Borutu Pahorju. Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor in predsednik Italijanske republike Sergio Mattarella sta se oktobra lani v Atenah, ob robu zasedanja trinajstih predsednikov držav članic EU, dogovorila, da se bosta skupaj udeležila slovesnosti ob 100. obletnici požiga Narodnega doma v Trstu in tako potrdila iskreno prijateljstvo med dvema sosednjima državama in narodoma. 13. julija bo tako v navzočnosti slovenskega predsednika Pahorja in italijanskega predsednika Mattarelle v Trstu slovesno podpisan dokument, s katerim bo Narodni dom prešel v last slovenske narodne skupnosti v Italiji - natanko sto let po tem, ko so ga napadli in požgali pripadniki italijanskih fašističnih in nacionalističnih skupin. To bo zgodovinski dogodek, pomemben za oba naroda. Zanj si predsednika Pahor in Mattarella že nekaj let skupaj prizadevata s skrbnostjo in tenkočutjem do čustev obeh narodov. Vrnitev Narodnega doma slovenski skupnosti bo dejanje pravice, izkaz dobrososedskih odnosov in sprave med narodoma v duhu vrednot, na katerih je utemeljen njun skupni evropski dom. Slovenci doma in po svetu to dejanje pričakujejo z velikim zadovoljstvom in zadoščenjem, predsednik Pahor pa s hvaležnostjo italijanskemu predsedniku in prijatelju Mattarelli, pri katerem je našel razumevanje in podporo v prizadevanjih za vrnitev Narodnega doma v slovenske roke. Pred osrednjo slovesnostjo ob vrnitvi Narodnega doma Slovencem bosta predsednika Pahor in Mattarella skupaj položila venca k spomeniku bazoviškim junakom in k spominskemu obeležju pri Bazoviški fojbi. S tem skupnim pietetnim dejanjem želita v evropskem duhu in ob medsebojnem spoštovanju odpreti novo poglavje skupne prihodnosti. Prizadevata si, da bi njuno visoko civilizacijsko dejanje odprlo novo poglavje v odnosih med Slovenci in Italijani, zato je za oba naroda in njuno prihodnost izjemnega stvarnega in simbolnega pomena, da obe obeležji prvič obiščeta oba predsednika ob obletnicah tragičnih dogodkov, ki so zaznamovali oba naroda – 100 let po požigu Narodnega doma, 90 let po usmrtitvi bazoviških junakov in 75 let po koncu druge svetovne vojne – in ob robu tako pomembnega dogodka kot je vrnitev tržaškega Narodnega doma slovenski narodni skupnosti. Predsednik Pahor in predsednik Mattarella sta odločitev sprejela po tehtnem premisleku in skupaj, s posebno tenkočutnostjo do svojcev preminulih in do čustev pripadnikov obeh narodov, ki so jih izrazili v številnih pismih, v katerih so pozdravili njuno odločitev ali ju pozvali k razmisleku. Predsednik Pahor je pisma in pozive prebral in meni, da bolečine in razklanosti ni moč prezreti, vendar je človeška želja po sožitju in prijateljstvu med Slovenci in Italijani močnejša. To potrjuje tudi skupno poročilo slovensko-italijanske zgodovinsko-kulturne komisije iz leta 2000, v katerem strokovnjaki soglašajo o nemirni preteklosti odnosov med narodoma ob zavedanju, da zgodovinska nasprotja ne smejo prerasti v nasprotja sedanjosti ali bremena prihodnosti. V letošnjem letu mineva dvajset let od objave skupnega poročila, ugotovitve skupne komisije pa v Italiji ostajajo preslišane in neupoštevane. Od objave poročila je predsednik Pahor italijanske sogovornike ob različnih priložnostih pozival, naj ga Italija sprejme. Italijanskega predsednika Mattarello je ob njegovem uradnem obisku v Sloveniji aprila 2015 prosil, naj se osebno zavzame za javno objavo poročila, da se kdaj kaj ne bi naredilo ali reklo v nasprotju z ugotovljeno zgodovinsko resnico. Prošnjo je ponovil večkrat, tudi v pismu 11. februarja 2019 v zvezi z italijanskim obeleževanjem dneva spomina (https://bit.ly/3dI5XLP). Predsednik Pahor je na izsledke komisije zelo jasno opozoril tudi nekdanjega predsednika Evropskega parlamenta Tajanija v luči izjav, ki jih je bil ta imel v Bazovici. Predsednik Pahor je Tajaniju v času obiska v Bruslju februarja 2019 podaril izvod poročila in predlagal, da bi državi na podlagi ugotovitev zgodovinarjev pripravili skupen učbenik (https://bit.ly/31vSqVs). Predsednik Pahor si prizadeva, da bi državi skupaj obeležili 20. obletnico objave skupnega poročila slovensko-italijanske zgodovinsko-kulturne komisije. Z lepimi pozdravi,

(logotip predsednikovega urada)

MOJ ODGOVOR:

Spoštovani predsednik B. Pahor,

Vaš odgovor je za človeka s takim položajem, kot je vaš, za vašo skupino strokovnih sodelavcev, pa tudi vašo formalno izobrazbo, prava sramota, saj ne odgovarja na moja vprašanja, vsebuje celo laži in me celo poizkuša zavajali ali manipulirati. Jaz vam v pismu očitam klanjanje na "fojbi laži" in sovraštva do našega naroda, na oltarju italijanskega fašizma do našega naroda, ne pa poklona bazoviškim junakom.

Predvsem pa:

- 13. julija ne bo podpisan noben dokument o vrnitvi Narodnega doma, ampak samo pismo o nameri enega od teh, ki ga koristijo.

- Slovenci v Italiji ne pričakujejo vrnitev Narodnega doma z velikim zadovoljstvom in zadoščenjem, ampak z veliko skepso, celo strahom. Kaj pa bodo v njemu počeli, ko je vse kar so nekoč naredili že porušeno. S čim ga bodo vzdrževali, če pa je prav politika matične države pomagala Italiji uničiti nekdanje slovensko gospodarstvo in sedaj še naš narodni ponos.

- Bazoviški junaki ne rabijo pietetnega klanjanja in praznih besed, kvečjemu razveljavitev sodbe in javno rehabilitacijo, da niso teroristi, ampak častni prvi borci proti fašizmu na svetu.

- Smešna se mi zdi velika diplomatska poteza, da se boste zavzeli za objavo skupnega poročila slovensko - italijanske kulturno - zgodovinske komisije iz pred 20. let. To smo naredili že številni posamezniki. Tudi jaz sem jo javno objavil v italijanščini kot publikacijo na ISSUU, kjer so jo že prebrali nešteti Italijani.

- Govorite o skupnem učbeniku. Kakšnem? Takem, ki bo še naprej razlagal laži o fojbah, ker pač to ustreza vašim svetovalcem in gospodarjem?

Najprej nehajte s svojimi dejanji spreminjati laži v resnico in izgovarjanjem na spravo resnice in laži. Pomagajte narodu, da se ponosno postavi na svoje zgodovinske noge, brez klanjanja pobitim ustašem in drugim vojnim zločincem, sploh pa dokazanim lažem o fojbah in to na oltarju italijanskega fašizma.

Pomagajte narodu, da se otrese hlapčevstva in znebi lastnega kolaboracionističnega fašizma.

Zato vas prosim, da odstopite in se javno pokesate za svoje zmote in sodelovanje v ponovnem odpiranju starih skorajda že zaraščenih ran narodovega izdajstva.

Tudi vaš poklon na bazovskem Šohtu je nič drugega kot izdaja, enaka tistim od bana Natlačena.

Miloš Ivančič

Koper, 29. 6. 2020

Miloš Ivančič