Spomin na očeta

To je pihalni orkester IX. korpusa, ki ga je za prvo zasedanje slovenske vlade v Ajdovščini pomagal sestavljati skupaj tudi moj oče in v njem igral še do septembra naslednjega leta. Sestavljen je bil iz preživelih godbenikov godbe posebnih bataljonov iz L'Acquile, predvsem iz tržaškega okoliša in Prvačine. To je bil odličen orkester, ki je preden so jih premestili v L`Acquilo nastopil celo v milanski Scali.
Instrumenti so bili novi, dobil pa jih je prav moj oče kot intendant Istrskega odreda v nekem zaseženem nemškem skladišču. Kot godba Istrskega odreda so igrali že ob osvoboditvi Trsta, nato so jih za prvo zasedanje slovenske vlade prepeljali v Ajdovščino. Godba je bila nastanjena v Vipavi, imeli pa so tudi skupne koncerte z zavezniškimi godbami, najbolj znan je bil tisti v Gorici, na katerem so si ameriški in partizanski glasbeniki ob splošnem navdušenju množice zamenjali kape, moj oče pa je moral za radi tega kazensko v zapor ... Naslednji sliki sta prva in zadnja stran notnega zvezka oz. daljše skladbe Slovenki, ki jo je za tisti nastop priredil moj oče. Kdo je avtor ne vem, mogoče pa ve kdo od vas.
Ta orkester ni igral samo partizanskih koračnic - v mapi je tudi priredba Shubertove Serenade. Mogoče pa bi se našel pihalni, ki bi te skladbe še zaigral.
Kolikor se spomnim iz očetovih pripovedi se je 1946 orkester preselil v Ljubljano, kjer so se profesionalizirali v vojaškem in policijskem orkestru, a večina Primorcev je raje ostala doma, moj oče pa se je vrnil iz Ljubljane v Osp že konec istega leta.Na slavje v Ajdovščino je šla tudi moja mama, takrat še ne zaradi mojega očeta, ampak ker so tudi dekleta iz Istre hotela sodelovati na velikem dogodku. Za to priložnost so našle še nekaj blaga od ameriških padal in si sešilelepe bele bluze. Pa ne bi verjeli, na več kot šestdeset kilometrov dolgo pot so se odpravile kar s kolesi. A niso prišle in telovadile samo one, ampak iz cele Slovenije, mi je pripovedovala mama:
»Za pot smo si naredile palačinke, in to iz črne moke, ker druge ni bilo. Med potjo so nas preletela ameriška letala in metali so nam čokoladice. O, tega se bom spominjala vse življenje.«
Čokolade, ki so jih Američani metali z letal ali pa so jih vojaki osebno delili otrokom, so naredile neprimerno večji vtis kot to, kar so njihovi politiki in diplomati zahtevali od partizanov, in sicer da se umaknejo s svojega ozemlja, ki so ga sami osvobodili. Oni so res znali ustvarjati vzdušje prijateljstva, naši pa so bili zelo togi. Celo domači partizani, tisti iz Trsta in okolice, so namreč dobili navodilo, da se ne smejo družiti z domačini, če so v uniformi.