Meni je dovolj teh spravnih blodenj, naj se najprej spravijo sami s seboj

Lepo zveni beseda sprava, a ta slovenska je le politični konstrukt slovenskega klerofašizma

Prebral sem izjavo Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) o slovenski spravi in me je ob vsem spoštovanju te institucije prav pretreslo .

Že, ko sem po radiu slišal nekaj stavkov, nisem mogel verjeti da so jih napisali akademiki. Celo na novinarje sem se razjezil, da so spet spustili najbolj bistvene poudarke in izpostavili to kar odraža politiko Boruta Pahorja in kar od njih pričakuje Janez Janša. Ko sem pogledal njihovo spletno stran in videl obraze, me je prešinilo, kaj pa če so nekateri le izkoristil epidemijo Covida, da napeljejo vodo na svoj mlin. Prebral sem jo večkrat, pa še huje je, kot so napisali novinarji. Jasno pa je na koncu napisano, da je bila sprejeta na dopisni skupščini. Na taki se seveda mnenja ne krešejo.

Od tako eminentnega zbora ne bi nikoli pričakoval, da je tudi njih že tako hudo načela splošna manipulacija in populizem naše politike.

Zakaj?

Tudi zgodovina je znanost, enačiti in mešati vzroke in posledice je vse drugo prej kot znanost.

Najprej je bil fašizem, mogoče ga v Dravski banovini niso tako občutili, vendar na Primorskem smo ga. Nato so nas fašisti in njihove države napadle s ciljem, da naš narod izbrišejo iz seznama narodov po enakem sistemu, kot je to počel nekdanji rimski imperij: to kar je sposobno za delo so odpeljali v suženjstvo, to kar pa ni več ali pa se upira, tako kot Histi, pa so poklali. Razlika je le, da okupatorski vojaki niso več sami klali, ampak da so to opravljali njihovi kolaborantski hlapci. Okupator je to opravljal bolj produktivno s stradanjem do smrti in sežiganjem v krematorijih.

Tak krematorijih so naredili celo v nekdanjem največjem slovenskem mestu, v Trstu, ki ga je vodil zagrizeni nacist slovenske krvi Odilo Globocnik. In ni bil edini Slovenec – mlade Slovence za delovna taborišča v Nemčiji, uporne in pohabljene od mučenja pa za Rižarno, mu je poleg kolaborantov iz vseh koncev Evrope pomagalo loviti tudi 2000 domobrancev, ki so jih posebej za ta namen pripeljali iz Ljubljanske škofije.

Zelo spravno zvenijo stavki, kot na primer: "Pravica do groba, ki izhaja iz posvečenih mrtvih kot ene od pravrednot svetovnega etosa ..." Seveda, ampak najprej pravica do groba treh do petih tisoč žrtev iz omenjene Rižarne, za katere niti ne vemo koliko jih točno je, saj so jih upepelili in pepel odvrgli v morje. Pa da ne omenjam drugih.

Še bolj očiten je zmanipulirani populizem, ki me spominja na "uravnoteženost" uredniške politike TV Slovenija: "Največja tragedija druge svetovne vojne v Sloveniji je bil bratomorni spopad med Slovenci samimi z mnogimi žrtvami na partizanski in nasprotni strani. Soodgovornost in krivdo zanj nosita obe strani."

Ne, to ni največja tragedija slovenskega naroda, in zato tudi sklep ni pravilen. Največja tragedija našega naroda je hlapčevski kolaboracionizem okužen z klerofašimom, ki se je zato, da bi sam preživel, ali celo iz klerofašistične obsedenosti, raje sodeloval pri izvajanju Hitlerjevega ukaza "Napravite mi to deželo spet nemško!", kot pa da bi se uprl okupatorju.

Res da je lahko statistika kurba, vendar za prave znanstvenike ne sme biti, sploh ne tista o žrtvah med vojno in po vojni. Upam, da bomo kmalu dobili podatke, koliko in kdo je bil umorjen v tisti zloglasni Hudi jami ali Barbara rovu. Pozabljamo, da slovenija ni bila nek otok, ampak najbolj zaželeni del Evrope tako Nemcev, kot Italijanov, pa še koga drugega, ki so si jo zelo želel celo po končani drugi svetovni vojni. Tudi na to se niso spomnili.

Sploh pa ne na vsa dosedanja spravna dejanja, že na tisto med vojno, ko so pozive trosila celo britanska letala, pa dve povojni, celo na roko sprave med predsednikom države Milanom Kučanom in nadškofom Alojzijem Šuštarjem.

Kot da tudi akademikom ustreza ta umazana igra s spravo, katere cilj je prikazati krvnike kot žrtve in izdajalce kot junake.

Med vojno je bilo po vsem svetu več kot 60 milijonov žrtev, v veliki večini civilnega prebivalstva, po vojni jih je bilo pobitih še 6 milijonov v veliki večini tistih, ki so nosili uniforme. Po vojni je bilo torej pobitih 10 odstotkov na žrtve med vojno. Povojni poboji so se praviloma zgodi tam, kjer so bili najhujši poboji med vojno, vendar Slovenija je bila takrat le del Jugoslavije. Tu se ni končala vojna samo za Slovenijo, ampak za vso Jugoslavijo in celo ves Balkan in najhujši vojni zločini so se dogajali prav tu, še najhujši od kolaborantov. Ta vojna se zanje ni končala tako kot za večino nemških vojakov, ki so odložili orožje in so se predali. Ti kolaboracionistični zločinci so vedeli, kaj so sami počeli z narodom in dobro so vedeli, da imajo več možnosti, da si rešijo življenje, če se predajo Angležem ali Američanom, saj njim niso nič slabega naredili, pa še za Jesenovac in podobna taborišča smrti sploh še niso vedeli. Tudi ogrlic iz oči niso imeli več na sebi. Zato so še naprej pobijali, dokler niso prečkali Drave ali Soče. Tam so pobili še zadnje svoje ujetnike, ki so jih vlekli vklenjene s sabo kot živi ščit. Kje so grobovi teh nesrečnikov.

Te kolaboracioniste, ki so dobili v roke partizani, ki so jim sledili od vseh koncev Balkana, tudi tiste vojne zločince, ki jim Angleži niso hoteli soditi, so jih seveda sami iz maščevanja ali pa po ukazu pobili. Seveda je bil ta poboj zločincev prav tako zločin.

Težko je danes ocenjevati takratno dogajanje, v sedanjem času, ko pri nas tudi po zaslugi tistih, ki so zmagali v takratni vojni, ni več smrtne kazni. Sploh ocenjevati dejanja ljudi, ki so jim skorajda v vsaki družini koga zaprli, mučili, posilili, pobili. Težko je ocenjevati te zločine, če niti tega ne vemo, da je takrat še veljavni zakon kraljevine Jugoslavije zahteval smrt za vsakega kolaboranta z orožjem v roki. Še huje, v času, ko pa je narod še vedno bolj spoštoval staro pravico do lastnega krvnega maščevanja.

To je bil pa še čas vojne in hitrih vojnih sodišč. Vojna se je dejansko končala, šele potem ko so naši zavezniki Američani uporabili atomsko bombo nad civilnim prebivalstvom Japonske.

Pa za nas še to ni bil konec, zakaj ne poveste, da jse je takrat že začela nova tiha vojna za Trst, da so čez mejo prihajale oborožene čete ustašev v ameriških uniformah, in da so ameriška letala preletavala mejo, da sta bile dva sestreljeni …

Pa kljub temu te zločine moramo obsoditi, vsaj zaradi sedanjih moralnih in civilizacijskih norm, tudi zato, da se kaj takega ne ponovi. Vendar, če hočemo, da se kaj takega ne ponovi, je treba najprej obsoditi tiste, ki so s to morijo začeli, jo povzročili. Vojno so povzročili fašisti in tisti iz Zahoda in Vatikana, ki so jih pri tem spodbujali. Ni se začel s podpisom sporazuma Ribetrop – Molorov, ampak že prej z Munchenskim, s špansko državljansko vojno v kateri je sodelovalo 32 držav, Napadi Italije na afriške kolonije, Albanijo in Grčijo … To kar se je po vojni armad proti civilnemu prebivalstvu zgodilo, je bilo posledica, ne pa vzrok.

Tudi če hočemo obstati kot narod in kot država, moramo slaviti samo tiste, ki so zaslužni za to da smo vstali in obstali.

Postite te spravne razprave in pozive, ker za narod so le blodnje. Sprava je bila skozi vso zgodovino človeštva dosežena s koncem vojne, z odložitvijo orožja poraženih in priznanjem zmage zmagovalcem, pomilostitvijo zavedenih in kaznovanjem krivcev. A zgleda, da pri nas še vedno blodimo in nasedamo manipulacijam tistih poraženih fašističnih kolaboracioniston, ki v tem času obujanja in mutiranja novih virusov fašizma, še vedno nočejo položiti svojih orožij.

Nemci so jih.

In ne verjamem, da bi tudi njihovi akademiki sprejeli tako izjavo.

Meni je dovolj teh spravnih blodenj, naj se najprej spravijo sami s seboj tisti, ki jih imajo sami v sebi ali kot potomci kolaborantov ali kot svojo slabo vest. Dovolj je teh dimnih in psiholoških bomb, pod katerimi so stari in novi slovenski kolaboracionisti razdvojili narod, da se je lahko okradlo in razprodalo starim in novim okupatorjem vse premoženje, ki ga je naša povojna generacija ustvarila, sedaj se pod krinko Covida pa še državo zadolžuje, da se bo lahko kradlo nove rodove z odplačevanjem kreditov.

Ne gre samo za novi koronavirus, ampak tudi novi fašizem. Tudi ta mutira.

A ne bi raje opozorili narod na to nevarnost, ne bi nehali kolaborirati s temi, ki nam podtikajo celo lažne fojbe, da so se lahko oni spravili med sabo za veliko večje poboje, kot so bili pri nas, in to tako da so svoje poboje pometli pod našo preprogo. A ne bi zato raje zahtevali odprtje lažne fojbe pri Bazovici in ubranili čast našega naroda predvsem pa našo manjšino pred novim italijanskim (obmejnim) fašizmom. A ne bi raje obranili narod nadaljnjega razkrajanja in ga utrdili pred tujimi lažmi pa še novimi pohlepi.

Osamosvojitelji

Ko poslušate slavospeve našim edinim osamosvojiteljem, borcem za demokracijo ... se spomnite, da ni bil Demos tisti, ki je prvi predlagal referendum o osamosvojitvi, ampak da je bila to socialistična stranka, tista za katero trdijo, da je bila režimska in orodje v rokah komunistov.
Tega predloga še časopisi si niso upali objavljati na prvi strani, da se ne bi zamerili Demosu.
Zraven se še spomnite na odhod slovenskega komunističnega vodstva s kongresa jugoslovanskih komunistov.
Ne pozabite tega.
Ne pozabite, da te zahteve po osamosvojitvi Pučnik in njegov demos niso podprli!
ZAKAJ?
Ker potem ne bi bila njihova, si je ne bi mogli lastiti.
In zakaj toliko govorijo, da si je partija v času NOB in po njem prisvojila vse zasluge?
Zato, da lahko skrivajo to, kar so oni ukradli tako osamosvojitev, ki je bila plod prizadevanj vseh Slovencev in nato še družbeno premoženje, ki je bilo last vseh Slovencev.
Očitno jim ni šlo v prvi vrsti za osamosvojitev, za svobodo, demokracijo: to so le izkoristili, da so prišli na oblast in celo, da so rehabilitirali svoje nekdanje izdajalce naroda, domobrance, kolaboracioniste in druge klerofašiste.
Komunisti so po drugi svetovni vojni ustanovili nešteto podjetij, bank, zgradili ceste, železniške proge, tovarne ... Ti "osamosvojitelji" so vse to razprodali, okradli, uničili. Na srečo jim ni uspelo razprodati tudi bolnišnic.

A veste, da v 30-tih letih samostojne Slovenije niso zgradili niti ene bolnišnice, vse so še iz časov komunističnega enoumja. Tudi hidro elektrarn in nuklearke, ki ohranjajo našo deželo zeleno, ampak le en sam blok TEŠ 6, umazan od premoga in korupcije. Niso se šli vojnega dobičkarstva samo z prodajo orožja, ampak celo z nakupi medicinske opreme! Smo pa dobili izbrisane paciente, čakalne vrste in korupcijo.
Spomnite se tudi, da ob osamosvajanju miličniki niso izvajali prisile nad demonstranti, niso jim dajali globe, ki so bile desetkrat večje od plač, kaj šele, da bi uporabljali vodni top in strelno orožje, podirali in vklenili celo starejše ženske ...
Tega predloga še časopisi si niso upali objavljati na prvi strani, da se ne bi zamerili Demosu.
Zraven se še spomnite na odhod slovenskega komunističnega vodstva s kongresa jugoslovanskih komunistov.
Ne pozabite tega.
Ne pozabite, da te zahteve po osamosvojitvi Pučnik in njegov demos niso podprli!
ZAKAJ?
Ker potem ne bi bila njihova, si je ne bi mogli lastiti.
In zakaj toliko govorijo, da si je partija v času NOB in po njem prisvojila vse zasluge?
Zato, da lahko skrivajo to, kar so oni ukradli tako osamosvojitev, ki je bila plod prizadevanj vseh Slovencev in nato še družbeno premoženje, ki je bilo last vseh Slovencev.
Očitno jim ni šlo v prvi vrsti za osamosvojitev, za svobodo, demokracijo: to so le izkoristili, da so prišli na oblast in celo, da so rehabilitirali svoje nekdanje izdajalce naroda, domobrance, kolaboracioniste in druge klerofašiste.
Komunisti so po drugi svetovni vojni ustanovili nešteto podjetij, bank, zgradili ceste, železniške proge, tovarne ... Ti "osamosvojitelji" so vse to razprodali, okradli, uničili. Na srečo jim ni uspelo razprodati tudi bolnišnic.
A veste, da v 30-tih letih samostojne Slovenije niso zgradili niti ene bolnišnice, vse so še iz časov komunističnega enoumja. Tudi hidro elektrarn in nuklearke, ki ohranjajo našo deželo zeleno, ampak le en sam blok TEŠ 6, umazan od premoga in korupcije. Niso se šli vojnega dobičkarstva samo z prodajo orožja, ampak celo z nakupi medicinske opreme!
Spomnite se tudi, da ob osamosvajanju miličniki niso izvajali prisile nad demonstranti, niso jim dajali globe, ki so bile desetkrat večje od plač, kaj šele, da bi uporabljali vodni top in strelno orožje, podirali in vklenili celo starejše ženske ...

 

Parenzana

Tudi novi muzej o ozkotirni železnici v Sečovljah bodo poimenovali Parenzana.
Kako lepo, zveneče ime, a ne? pravi simbol Istre! Zame je to prej sramota za Slovence in Hrvate, dokaz hlapčevstva in celo kolaboracionizma. Kaj drugega lahko rečeš ljudem, ki zavržejo svoje izvorno ime in raje uporabljajo tuje. Sama ideja o kolesarski poti je poudarjala, da gre za "Pot zdravja in prijateljstva", vendar je tako kot v času iredentizma prevladalo ime Parenzana. Tu so se nekako dobili skupaj tisti priseljeni Slovenci in tudi domačini, ki o tem nič ne vedo, ti ki bi radi z uporabo italijanskih imen postali Primorci ali pa oni, ki bi radi ohranili nekdanjo prevlado italijanstva.

Je Parenzana, Porečanka ali Istrijanka?

Ko sem pred 20, 30 leti poskušal preprečiti poimenovanje kolesarske poti po istrski ozkotirni železnici samo z italijanski imenom Prenzana, doseči, da bi imela tudi ali najprej slovensko, vsaj naše domače istrijansko ime Istrijanka, mi je takratni odgovorni na občini Koper, da je sicer že slišal, da smo mi domačini tej železnici rekli Istrijanka, je odgovoril, da se on mora držati pisnih virov, ti pa pričajo, da je bila imenovana samo Parenzana. Tako je tudi naslov knjige La mia Parenzana. Ko sem mu odgovoril, da če ve, da je bilo takrat, ko je izšla ta knjiga prepovedano govoriti slovensko, kaj šele pisati, mi je rekel, naj se uradno pritožim.

Tisti drugi priseljenec, ki je v Izoli odprl "muzej" o tej naši istrski železnici samo z italijanskim imenom Parenzana, pa mi je odgovoril, da je za to ime Istrijanka sicer slišal, ampak našel je samo napise Parenzana.

Z mojim novinarskim kolegom sva pripravila več oddaj, v katerih sva zbrala pričevanja starih domačinov, da so tej istrski ozkotirni železnici rekli Istrijanka, a sva si s tem pri mladih ali novih demokratičnih novinarjih (ne samo priseljenih) prislužila le posmeh. Muzali so se tudi, ko smo govorili, da so jo pod staro Avstrijo gradila celo slovenska podjetja, pa sploh ne zato, da bi povezali Istro z Italijo, ampak s svojim pristaniščem v Trstu.

Ker jim s takimi zadevami nisem dal mir, sploh pa z intervjuji s partizani, ko sem jim zelo jasno rekel, da jaz s primorski domobranci ne morem delat oddaj, ker jih nismo imeli, so me z mesta urednika prestavili na najnižje možno novinarsko mesto.

So me pa vseeno vedno podučili, da se tej železnici pravilno slovensko reče Porečanka!

Moj nono mi je večkrat kaj povedal o tej Istrijanki, ki ji nikoli ni rekel Parenzana sploh pa ne Porečanka. Povedal pa mi je, da so jo tako imenovali fašisti, tisti iredentisti, ki so hoteli Istro priključiti Italiji, in da so takrat, ko so fašisti streljali na otroke v Strunjanu tudi na glas kričali Eviva la Parenzana!

Pa sploh ni bila predvidena samo za povezavo Poreča s Trstom, ampak bi morala naprej do Kanfonarja, a jo je Mussolini po osvojitvi Etiopije odmontiral in naložil na barke ter jo hoteli odpeljati v Afriko. To pa so mu preprečili njegovi kolonizatorski zavistneži Angleži, ki so mu ta konvoj z Istrijanko vred potopili.

Po tej objavi na FB je prijatelj Mitja Butul, ki je sodeloval pri tem projektu, moje pisanje dopolnil s svojo izkušnjo:

"Ko smo pripravljali projekt obuditve trase ozkotirne železnice Trst Poreč, smo ji nadeli ime Pot zdravja in prijateljstva. Avtorji tega projekta 

Mladen Knez

 , Klemente Knez in jaz, Mitja Butul. smo projekt avtorsko zaščitili. Zbrali smo vse župane občin, po katerih teče trasa in jih pozvali, da traso obnovijo in predajo rekreativnim namenom. Za zdravje ljudi in povezovanje in prijateljstvu med državami, po istrski zemlji. Zato smo tudi projektu in trasi nadeli ime Pot zdravja in prijateljstva. Projekt so nam nato "ukradli", dopisali Parencana, in širili to dalje. To smo hoteli preprečiti, saj smo vedeli, da ni nikoli nobeden te železnice imenoval Parenzana. Oziroma imenovali so jo le fašisti in to takrat, ko so pod vzkliki "Viva la Parenzana" streljali na nedolžne otroke v Strunjanu. Najbolj boleče dejstvo je to, da je med temi otroci, pričami fašističnega masakra v Strunjanu, tudi mama Klementa Kneza, Antonia Knez. Da bi preprečil to potujčeno preimenovanje, za katerega je Klemente bil prepričan, da je tudi plod fašističnih teženj, se je boril do konca svojega življenja. Jaz se, kot sem mu obljubil, borim še naprej. Očitno pa je marsikdo, tudi v imenu ne vem koga in ne vem česa, nekaj jih je v komentarjih tudi omenjenih, njegov trud z nasmehom ter preziranjem zaničeval.

Res je naš projekt, ki ga je podprlo Društvo za zdravo življenje polno živi. Trasa železniške proge je namenjena zdravju, povezovanju in prijateljstvu. Dobesedno Pot zdravja in prijateljstva in nikoli ne bom pristal, da se preimenuje v Parencano in naj nehajo s tem, da je to bolj simpatična, krajša in bolj poznana beseda. Ja, zagovorniki tega, to so dosegli tisti, ki so na tem vztrajali in tisti, ki ste jim ob tem držali štango. Poimenovanje po hrvaškem mestu in to v italijanskem jeziku, tudi ob dejstvu, da smo avtorji tega projekta in obuditelji ter predlagatelji vsebine Slovenci ter da teče velik del te trase po slovenskih tleh, je malo da ne katastrofa.

Malo sem se razpisal, a morda bo kdo, po tem, tudi lažje razumel in spoštoval to za kar so in smo se in se bomo še naprej borili. Za več informacij sem vam vedno na voljo, saj poznam veliko tako besednih kot ostalih spominov Klementa in nekaterih drugih poznavalcev."