Za boljše razumevanje vojne v Ukrajini in poročanja naših medijev

 

Ob ukrajinski vojni, sploh ob uporu Jevgenija Prigožina, ki ni samo vodja najemniške armade Wagner, ampak tudi njen lastnik, poslušamo skrajno manipulativne in zavajajoče pa celo zelo butalske komentarje politikov, novinarjev in raznih strokovnih analitikov. Nekateri kažejo do njega celo simpatije, ga prikazujejo kot junaka,  obenem pa skrivajo glavni vzrok njegovega upora.  Prigožin je namreč večkrat zelo jasno povedal, da njegova vojska krvavi zaradi slabega vodenja vojne proti Ukrajini, in da če bi on vodil to vojno, bi bila Ukrajina premagana v enem samem dnevu. Očitno je Prigožin je ugotovil, da je njegova armada le v vlogi žrtvovanega mesa za neke druge, višje ali širše cilje. Enako torej kot ukrajinski narod, ki je glavna žrtev te vojne. Novinarji, če so res svobodni, bi morali ob tem zapeti slavospev Putinu, da se je znebil zelo nevarne privatne paravojaške armade, ki je v vsakem sistemu najbolj nevarna "peta kolona". Pa tega ne dojamejo, ali nočejo dojeti?

Mediji so seveda ta upor pograbili za senzacionalno manipulacijo v kateri lahko v enem stavku slišimo, da je Putin ta upor rešil v enem samem dnevu, obenem pa, da je to njegov poraz ali dokaz začetka razpadanja njegovega režima. Nihče pa ne pove, da cilj te vojne ni zmaga v Ukrajini, ampak končna zmaga v tej novi tretji svetovni vojni, hibridni, gospodarski, vojaški, manipulativni za novo delitev sveta, ali pa še utrditev stare nadvlade zahoda. Vsak boder poznavalec pa jasno opaža, da dolar izgublja svojo staro vlogo edine valute, da petrodolarja dejansko ni več, saj proizvajalke nafte pristopajo k Briksu, da se sankcije proti Rusiji in Kitajski spreminjajo v bumerang in Itd. Kdor koli pozna Rusijo in njeno oborožitev mora soglašati s Prigožinovo oceno, da bi lahko Rusija vojaško premagala Ukrajino v enem dnevu ali vsaj enem tednu, saj še vedno ni uporabila niti najnovejših tankov, letal, podmornic, pa da ne omenjam taktičnega nuklearnega orožja. Ti mrtvi ne bi bili nekje na drugi celini, ampak tudi med njeno manjšino in sosedi, s katerimi bo treba vzpostaviti nove odnose.

Prigožin bi pač premagal ukrajinske »naciste« in rešil svoje ruske rojake v Ukrajini, to kar je Putin povedal, da je cilj te posebne operacije v Ukrajini, v enem samem dnevu, kar je zelo dopadljivo za vso rusko javnost, ki podpira vojno proti Ukrajini. A prava resnica je še veliko bolj kompleksna, kot sem zapisal v prvem odstavku. Že z praktičnega političnega zornega kota, ki smo ga dobili z drugo svetovno vojno, vemo, da se fašizma ne premaga samo z zmago. Celo tri leta vojne, ki jo je doživel italijanski narod je bilo premalo, da bi doživeli katarzo ali čiščenje tega raka sodobnega kapitalizma. V Nemčiji je pet let veliko bolj zaleglo. V Ukrajini, kjer je stalinizem premagal banderizem s poboji, ne pa z javnim in sodnim razčiščevanjem, pa je preživel in ob podpori od zunaj po letu 2014 prav vzplamtel in to prav na račun več kot deset milijonske manjšine največjega in najbolje oboroženega soseda. Tudi Putin ve, da se danes po svetu težko premika meje, saj je le malokatera pošteno postavljena in je to največji sod smodnika. Tudi to rabi čas, desetletja, ne pa en zmagoviti dan.

Vseeno pa oboje, tako oživljanje protiruskega nacizma, kot tudi etnocid in genocid nad rusko manjšino, nista edini vzrok te vojne. To vojno so neki analitiki že kmalu po začetku začeli imenovati proxy vojna, ali posredniška ali bolje prevedeno gostujoča vojna. In sicer vojna ali ameriška protiofenziva ob kitajskem prevzemanju gospodarske in vojaške prevlade na svetu, a tu je zaradi prav Rusija najtrši člen. To je pa še najbolj jasno povedal ruski akademik in filozof Aleksander Dugina, ki so mu v atentatu ubili hčer Darjo, on namreč vidi konec ameriške hegemonije nad svetom in razvoj policentričnega sveta enakopravnih narodov, držav, družbenih sistemov in kultur, v katerem bodo enakopravno vlogo poleg ZDA in EU igrali tudi Rusija, Kitajska Indija in druge države. Gre za iskanje nove pravičnejše delitve sveta, ki pa je v sedanjem času ameriškega neoliberalizma, za ZDA in njene prisklednike, prav tako ali še hujša ideja kot komunizem in neuvrščenost skupaj.

Poglejmo še nekoliko širše:

V ukrajinski vojni gre tudi za staro evropsko in novo ameriško mešanico imperialističnega pohlepa in fobije do Rusije, ki izvira tudi iz zgodovinskega dejstva, da je nikoli niso mogli podjarmiti (podobno kot tudi do Kitajske). To je zelo jasno povedal tudi republikanski senator Lindsey Graham, ko se je z Zelenskim pogovarjal o ameriški pomoči Ukrajini "Rusi umirajo in to je za nas najbolje porabljen denar«. To ima v Evropi še daljšo brado: spomnimo se na porazni Napoleonov napad na Rusijo in nato še Hitlerjev. Še bolj pa zamolčani napad 14 držav pod vodstvom ZDA in VB na novonastalo SZ. V dveh letih vojne in nato še dveh letih njenega nadaljevanja samo s francoske in poljske strani je pustilo v Rusiji veliko milijonov mrličev. Tri tem se ne sme prezreti tudi zamolčane vloge Ukrajincev in nekaterih drugih narodov znotraj SZ. To je dejansko končal holodomor, ki ni bil samo ukrajinski, ampak po vsej SZ, kjer je od gladu pomrlo okrog 9 milijonov ljudi.

Ob tem nikakor ne smemo pozabiti na žrtve druge svetovne vojne, od 60 do 70 milijonov po vsem svetu jih je bilo vsaj od zahodnih zgodovinarjev 27 milijonov Rusov ali točneje državljanov SZ. Ne smemo tudi pozabiti, da so Nemci na okupiranih območjih razvili kolaboracijo in da so se zloglasni ukrajinski esesovci samo na Poljskem pobili več sto tisoč Poljakov, da jih je bilo veliko tudi v Sloveniji, kjer so se izkazali v bojih na Menini planini, in da so vse ubijanje v tržaškem krematoriju Rižarna prepustili ukrajinskim krvnikom.

Po ruskem napadu na Ukrajino, ki ga ni pričakoval in napovedoval samo ameriški predsednik Joe Biden, ampak vsak kolikor toliko politično razgledan človek, ki je vedel, da Rusi ne morejo več vzdržati takega ponižanja in izzivanja, se je še bolj pokazala glavna vsebina te vojne. Ta je tudi gospodarska vojna, katere cilj je razpad in oplenitev Ruske federacije ter zmaga nad Kitajsko, in to v veliki meri na račun Evropske unije. Ukrajina je v tem zaradi svoje geopolitične situacije in okuženosti s starim kompleksom do starejšega brata (nacionalizmom pa celo nacizmom do Rusov) le najboljši možni gostitelj te vojne, le izbrana žrtev, kar je bilo po primerjavi z vlogo računalnikov v informacijskih mrežah poimenovano kot proxy vojna, to je  posredniška ali gostujoča vojna. Če sklepamo po dveh neuspešnih napadih ZDA na Kitajsko leta 1946 in 1950 so bile v tej vlogi tudi vojne v Koreji, Vietnamu, Kambodži in Laosu pa celo Afganistanu in Iraku. Ta jezdec apokalipse se seveda seli po svetu z odpiranjem novih žarišč, kjer narodi tega niso sposobna dojeti, nasedajo politiki razdvajanja ali imajo oblast oz. elito,  ki ima od tega lastne koristi. Tako se je iz Iraka selila v Sirijo in nato v Ukrajino. Te vojne so bile tudi za nadvlado nad naftnimi polji oz. energetskimi viri sveta.

Proxy vojna je vojna na tretjem terenu, ne na tem, ki je vojno začel in ne na tem, ki je cilj te vojne. To bi lahko prevedli kot posredniška vojna, vendar ne gre za posredovanje, ampak tudi gostujočo vojno na tujem ozemlju in na tuj račun – na račun življenj Ukrajincev in na stroške članov Nata, še najbolj pa EU, saj vojna je na tej naši celini. Slovenska beseda posredniška tudi ne odseva pomena, ki ga je dobila proxy vojna, zato bom uporabljal tujko. Njeno politično vsebino najbolj opiše satiričen pogovor med Američanom in Evropejcem, »da se bosta borila za Ukrajino do zadnjega Ukrajinca!« Torej so Ukrajinci bili tako zmanipulirani, da so v tej proxy vojni celo sprejeli vlogo sodobnega »kanonfutra«.

Gre tudi za nadgradnjo ameriške strategije, ki jo je razkril že predsednik Herry Truman ob napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo, da je njihov, to je ameriški cilj, da se med seboj pobijejo v čim večjem številu, sploh pa v tem primeru Slovanov. Ali kot je zapisal Tomaž Mastnak, da »Če Rus ubije Ukrajinca, Ukrajinec pa Rusa, je to, pravijo, 2:0 za Angleže in Američane. Lahko bi rekli tudi za Nemce ali koga drugega od teh zahodnih nacij, ljudstev ali plemen, s katerimi si, kot si neumno domišljamo, zdaj delimo »vrednote«.

Če se spomnim na tisti stavek ameriške državne podsekretarke Victorie Nuland: »Fuck EU!« smo »kanonfuter« tudi mi, vsaj v tem delu gospodarske vojne, katere cilj je prekinitev vedno večjega sodelovanja med Evropo in Rusijo in vračanje Evrope v odvisnost od ZDA. Gre tudi za utrjevanje Nata, ki je dejansko vojska ZDA, to pa , da gre za Natovo vojno in ne ukrajinsko, je priznal tudi ukrajinski obrambni minister Oleksij Reznikov v intervjuju za BBC, ko je dejal, da je Ukrajina z Natovo podporo dejansko že postala članica Nata. Čeprav so to Ukrajincem zamolčali in jim vbijali v glavo fašistično domoljubje, so to sami doumeli, zato so se tudi tako množično izseljevali že pred napadom Rusije in neposredno po tem.

Da smo tudi mi Slovenci v vojni, vojskujoča se stran, ne dokazuje samo pošiljanje tankov in streliva, ampak tudi cenzura ruskih medijev, saj kako bi sicer kršili svetijo svobode tiska. S tem smo se postavili na isti nivo kot je tudi Rusija, pa čeprav je to dejansko osvajalno vojno imenovala posebna vojaška operacija proti fašizmu in zaščito več kot deset milijonske ruske manjšine. Ni pa bila pri tem prva, saj Američani vse svoje vojaške napade tako ali drugače imenujejo posredovanja za svobodo in demokracijo. Tako v pravi vojni, krvavi vojni ostajajo le Ukrajinci, v najhujši pa ukrajinski Rusi. Američanom ustreza dolgoročno razdvajanje EU in Rusije in izčrpavanje Rusije, a dejansko bolj izčrpavajo Evropo, saj mora v največji meri prav ta plačevati to vojno, ne samo z denarjem, ampak z nadaljnjo odvisnostjo od ZDA, saj bo vse orožje in strelivo, ki ga pošilja Ukrajino, morala nadoknaditi z nabavo novega in seveda to pri njih. Pri tem nuklearni arzenal Francije in VB ne igra odločilne vloge, saj je v primerjavi z rusko superiornostjo lahko bolj nevaren za njih, kot pa za Ruse. Zavlačevanje vojne pa ustreza tudi Rusiji, saj je to za njih najboljša oblika denacifikacije Ukrajincev, najbolj zagrizenih z umiranjem na fronti, preostalih pa s »šibo božjo«, obenem pa ošibitev EU in hud ali celo odločilni udarec ameriški nadvladi sveta. Svetu se že sedaj pozna, da ni več unipolaren, to pa je korak dalje, da spozna, da je njegov obstoj odvisen od medsebojnega spoštovanja in sodelovanja, ne pa podrejenosti eni gospodarski, finančni in vojaški supervelesili.

Da bo iz te proxy vojne med Rusijo in ZDA, ki se odvija na ukrajinskih tleh, bo dolgoročno kot poraženec izšla Evropa, je zapisal tudi ekonomist Jože P. Damjan. Prvič zaradi visokih cen energentov bodo energetsko intenzivna podjetja svojo proizvodnjo premaknila v smeri ugodnejših cen energije in ob velikem trgu še dodatnih drugih spodbud (v Kitajsko in ZDA). Evropa se bo deindustrializirala in začela tako tehnološko kot gospodarsko zaostajati. Ob negativni demografiji bo na udaru model evropske socialne države. In drugič, tudi zaradi trgovinske in tehnološke vojne, ki so jo proti Kitajski sprožile ZDA, pri čemer pa se Evropa drži pravi WTO, ZDA pa ne in bodo tko potegnile daljši konec. Jaz bi pa to potrdil z enostavno primerjavo poledic in pridobitev prve in druge svetovne vojne tako za ZDA, kot Evropo.

To vrsto vojne pa so »medijski analitiki« poimenovali tudi hibridna vojna. Zakaj hibridna, ker je križanec različnih vojn: klasične, gospodarske, propagandne, pa še kakšne. Jaz bi temu rekel povezan snop ali fascio. Obe poimenovanji tako proxy kot hibridna vojna sta razmeroma kmalu izginili iz mainstream medijev, kot da so se tisti, ki so jih prvi rabili, zavedli njihovih pomenov in da ne gredo skupaj s termini, kot na primer brutalna Putinova vojna ali pa Putinov napad na vrednote demokratične Evrope. Sploh se pa mediji trudijo zakriti kompleksnost te vojne, ki združuje v sebi državljansko vojno ali točneje ukrajinski napad na osamosvojeni republiki,  ruski napad na Ukrajino in hibridni napad Nata na Rusijo, posredno na Kitajsko.

Ob tem se postavlja tudi vprašanje ali je bila epidemija Covida 19 priprava na vojno, ali že del hibridne vojne, v kar lahko štejemo napade oblasti na stare svoboščine, njihovo omejevanje in krepitev oblastništva. Ne negiram same bolezni, vendar zakaj jo je Svetovna zdravstvena organizacija (WHO), ki jo vedno bolj obvladuje veliki kapital, konkretno Bill Gates, razglasila splošno epidemijo, zaradi smrtnosti zagotovo ne, možno pa zaradi profitov farmacevtske industrije, za katero se itak že ugotavlja, da je vedno bolj vpliven kapital, ki obvlada celo vrh evropske politike. Pri tem pa ne smemo prezreti koncentracijo moči kapitala in politike, pa tudi ne bonbonov, ki sta jih oba delila preprodajalcem in eliti, sploh zdravstveni. Očitno je strah pred boleznijo vedno boljše nadomestilo za strah pred bogom.

Te vojne so tudi laboratorijske vojne, pa ne samo zaradi bioloških laboratorijev in temu kar v njih razvijajo, ampak ker so tako rekoč naravni vojni laboratorij v kateremu se preizkuša, raziskuje oglašuje je in propagira svoja orožja in svojo vojaško moč pa tudi neumnost človeštva. To je do katere stopnje se lahko z množicami manipulira, saj je to pri narodih, kjer je težko razviti nacionalizme in fašizme ali celo verske fanatizme odločilnega pomena pri njihovi militarizaciji. Tako kot se vojne že dolgo ne more več zmagovati s hladnim orožjem, jih ni mogoče več samo z ognjenim. Strategi bi rekli, da je najpomembnejši človeški faktor, a človeška ozaveščenost se počasi a vendarle dviguje, lahko pa se jo vsaj delno nevtralizira z manipulacijami.