Istrani smo ponosni na svoj upor proti fašizmu
V krajevni skupnosti
Škofije praznujejo svoj praznik v spomin na ustanovitev prvega krajevnega
odbora OF v Slovenski Istri na Plavjah 1. 12. 1941. Letos so po premoru, ki ga je povzročila epidemija
novega korona virusa, pripravili še toliko bolj veličastno prireditev, na
kateri so se predstavili vsi njihovi pevci, recitatorji in seveda tudi učenci šole
Oskar Kovačič, ki ponosno nosi ime po ustanovitelju tega odbora. Temu je sledilo še prijetno druženje.
Mene so povabili kot slavnostnega govornika in povedal sem jim tole:
Spoštovani domačini in gostije,
dragi krajani Škofij, Plavij, Badihe in vseh drugih vaših zaselkov: Čestitam
vam ob vašemu krajevnem prazniku v spomin na ustanovitev prvega krajevnega
odbora OF v Slovenski Istri in šoli da ohranja ime in spomin na revolucionarja
Oskarja Kovačiča.
Ko sem se nekoč kot novinar
pogovarjal s starejšimi ljudmi, so mi povedli veliko zanimivih in tudi za
sedanje čase pomembnih stvari.
Mila Letig mi je pripovedovala,
da ste tu v vaših vaseh in zaselkih imeli zelo bogato kulturno dejavnost, več
knjižnic, pevskih zborov, godb, celo dva tamburaška orkestra – same temelje in
stebre slovenstva ali slovanstva sploh, in ljubezni do domovine: Istrski grmič,
Straža, Naš dom …
Raul Šiškovič, me je podučeval,
da je tu Slovenska Istra, z veliko začetnico Slovenska, saj tu živijo izredno
narodno zavedni Slovenci.
Kako ne bi bili zavedni, saj so
vedeli kaj se dogaja v Trstu, pa tudi njih so fašisti iz Milj napadli že leta
1921 v noči s 15. na 16 februar, požgali dom delavske zadruge in metali bombe
po vasi. In da ne naštevam vsega naprej od uporov petnajstega maja dalje.
Nela in Salvator Hrvatin sta mi
pripovedovala, kako so njihovi delavci in kmetje, kmalu po napadu Italije na
Jugoslavijo, začeli govoriti o uporu in Osvobodilni fronti. Še obširneje je to
opisano v knjigi Slovenska Istra v uporu,
pa tudi v nekaterih mojih knjigah.
Prvi, to je tržaški odbor OF, je
bil namreč ustanovljen že 10. avgusta v Barkovljah, ko je v Trst prišel, ali se
iz Ljubljane vrnil, primorski begunec in član slovenskega komiteja KP in vodstva OF
Oskar Kovačič. Naši ljudje so s z njim povezali preko Antona Šibelja Stjenke in
ga povabili na sestanek. Do tega je prišlo prav na današnji dan, to je 1.
decembra leta 41. Zbrali so se na Plavjah pri krojaču Jožetu Jamšku, ali
Ciletu, in kot prvi v Istri ustanovili lokalni območni odbor OF.
Na sestanku je bil tudi Nelin
stric Guštin Brajnik, ki je bil znan vodja kulturne dejavnosti, član Tigra, in
posebnem sodišču v Rimu obsojen na konfinacijo.
Poleg Kovačiča, Jamška in Brajnika so bili na tem sestanku tudi Jože
Miklavčič s sinom Josipom, Aničet Loredan, Jože Vatovec s Plavij, Doro Furlanič
in Bruno Klarič s Škofij, pa tudi Danilo Pregarc in Anton Petaros iz Ricmanj
pri Trstu. Potem, ko jim je Kovačič orisal vojne razmere in politični položaj,
pa kaj je to OF, za kaj se bori, so se vsi odločno odločili, da ga ustanovijo
tudi za ta del Istre, in da dvignejo upor proti okupatorju in fašizmu, za nove
odnose med ljudmi, svobodo, enakost, bratstvo in to z orožjem, ker drugega
izhoda ni, ali pa bo narod uničen.
Čez 7 dni se so se tu pri Ciletu ponovno zbrali v še večjem številu
in temu je sledilo ustanavljanje novih odborov vse na okrog v skoraj v vsaki
vasi po Bržaniji in Slovenski Istri.
Italijanska obveščevalna služba
Ovra pa je bila zelo dobro organizirana, in je kmalu prijeli tudi oba brata
Kovačič, ki sta bila nato na posebnem procesu v Rimu obsojena na po 30 let
zapora, Oskar Kovačič ni dočakal svobode in po njem se imenuje tudi vaša šola
na Škofijah, to je pravi spomenik. Njegov brat Leon je po vojni bil glavni
pospeševalec razvoja kmetijstva v Slovenski Istri ima spomenik v Kopru. Ustanovni
član Danilo Pregarc pa je le dober mesec pred svobodo padel pod streli Nemcev
prav tu blizu pri Badihi. Nato so ubili še njegovi sestri.
Po vojni pa tu še leta ni bilo
miru. O tem nam je veliko pripovedoval in napisal Leander Cunja, o mejah, ki so
se premikale, o problemih z njo in žalosti ljudi, grožnjah z vojno, švercanju
in podobnem, a to sem že doživljaj tudi sam. Danes se o takratni meji in mejnih
prehodih govori po televiziji samo še o bežanju, švercanju, pa da je bilo treba
po kavo in kavbojke v Trst, ker pri nas še tega ni bilo. Ob tem pa pozabijo
povedati da so Škofije in Plavje dobile več samopostrežnih trgovin, mesnic, tri
bencinske črpalke, celo igralnico, pa da so bile gostilne in hoteli polni. O
tem naši novinarji ne govorijo, kaj šele, kako so tu spodaj zrasle tovarna
Lama, Mlekarna, Iplas, malo naprej Luka, Tomos, Cimos, Intereuropa, Trgoavto ,
Slavnik, Jestvina, Inde, Banka Koper, pa da ne naštevam naprej. Pa šole so
gradili v katerih so učitelji učili slovensko, ambulante in bolnice v katerih
ni bilo treba čakat na vrsto cela leta.
Potem se je zgodila tista druga,
na srečo zelo kratka vojna, ki pa je
bila kot vsaka vojna tudi ta popolnoma nepotrebna. Mi smo te spopade sami
doživeli na naši meji, sploh na škofijskem bloku, zato dobro vemo kdo so ta
pravi osamosvojitelji. Tisti drugi samozvani pa so potem vsa prej omenjena
podjetja pokradli ali razprodali, sedaj pa poskušajo še zdravstvo - in kmalu
bodo tudi naše šole.
Vidite, to je razlika med OF in
Demosom. To je razlika v družbenih vrednotah. Zato so nas razdelili z lažmi o
zgodovini in sprli.
Sedaj Evropski uniji smo
enakopravni, a ne? Res je lepo, da ni mejnih prehodov in da se med sabo ne
vojskujemo, vendar prijatelji nismo. Zakaj se pa Mattarella po Pahorjevem
klanjanju na Fojbi laži in oltarju njihovega fašizma ni prišel pokloniti žrtvam
njihovega koncentracijskega taborišča na Rabu.
Sicer, lahko bi prišel samo čez
mejo in se tule na vašem spomenik opravičil našim ljudem ter prosil za
odpuščanje za vse hudo, kar so jim storili njihovi fašisti, pa seveda njihova
država. Zakaj nočejo javno priznati niti tega, da pobiti bazoviški junaki niso
bili teroristi, teroristična organizacija, da aktivisti OF in partizani niso
bili banditi, ampak borci za svobodo svojega naroda.
Pa da ne bom preveč dolg.
Pri nas in po vsem svetu fašizem
spet dviga glavo in s spreminjanjem zgodovine, medijskim manipuliranjem,
populizmom, sovraštvom do drugih kultur, priseljencev, predvsem pa z svobodo
laži, krajo, ščuvanjem in proxy vojnami skrivaj mutira v neoliberalizem, ki je
bolj neofašizem, kot pa liberalizem.
Danes smo spet v prelomnem času,
že v novi tretji svetovni vojni, ko veliki kapital in njegove globoke države
zahtevajo novo delitev sveta in totalno nadoblast. Izpostavljeni smo skrajnim
manipulacijam. Tu ne gre samo za Fake news, ampak za načrtno dolgoročno
medijsko pranje možganov, v katero je vključena vsa družbena nadstavba. Ne
verjamete jim tega kar govorijo o Palestini ali Ukrajini, o vseh vojnah in
spopadih po svetu, sploh ne o Kitajski in vseh državah, ki ne priznavajo
nadvlade ZDA.
Spomnite se zakaj smo se mi uprli
v času fašistične Italije, na naš boj. Spomnite na bombni napad Tigra na
fašistični časopis Il Popolo di Trieste, nato na mogočno partizansko vojsko.
Tudi na napad borcev VDV na neko »rdečo hišo« tu na Škofijah, ko so zajeli
večjo skupino SS oficirjev, kar brez gat, in jih menjali za zaprte tržaške
aktivistke OF, da so jih po prestanem mučenju rešili vsaj Rižarno. Pomislite na
našo zgodovino in presodite s svojo glavo, kaj je vzrok in kaj posledica.
Vi starejši že sami veste, kako
je bilo, a sedaj se v naših šolah sploh ne smejo več učiti o OF, NOB kaj šele
povojni izgradnji. Slovenija naj bi nastala leta 1991, po zaslugi
osamosvojiteljev. Ne nastala je že prej kot Ljudska nato Socialistična
republika Slovenija, bila je prava država z novim mejam, vsemi državnimi
simboli, parlamentom in vlado, ustavo s pravico do odcepitve, celo lastno
vojsko ali teritorialno obrambo – z vsem kar vse je pridobila po zaslugi OF. Za
mrhovinarje zgodovine pa to ni bila država, samo zato ker ni imela svojih
carinikov na mejah in denarja – pa saj ga tudi sedaj nima. Da ni imela
suverenosti, kakšno pa ima sedaj, ko morajo njeni vojaki na mejo z Rusijo, ali
pa v Afganistan. Prav obratno je. Ti osamosvojitelji in novi politiki so
Slovenijo po osamosvojitvi okradli, razprodali, razklali in razdvojili narod.
To rušenje ima in bo imelo še hujše in dolgoročnejše posledice kot tisto med
drugo svetovno vojno. Tega kar se porušilo s čaščenjem izdajstva in
kolaboracije, ne bomo popravili v petdesetih letih.
Zato naj živijo ideje Osvobodilne
fronte, naj živi upornost narodov proti staremu in novemu fašizmu, v kar koli
je ali še bo mutiral, in ostanite ponosni na naše starše, nonote: oni niso
izdajali, kolaborirali z okupatorji, kradli in rušili, oni so se borili in
gradili, in kar je najpomembnejše – ohranili svoj narod in mu postavili
državnost. Mi se nimamo česa sramovat.
Zato ponosno in uporno naprej –
in HVALA ker ste me poslušali.