Manipulacije s povojnimi poboji in spravo

Jugoslavija in z njo tudi Slovenija je izšla iz vojne kot ena najbolj ranjenih držav. Ne samo zaradi vsega kar je bilo porušeno, tudi ne samo zaradi števila mrtvih, ki je bilo višle od 1.500.000, ampak zaradi razkola v narodu, ki ga je sprožila fašistična kolaboracija ali izdaja naroda. Temu je treba dodati grožnje z napadi z angloameriške strani in nato še ruske. 

Jugoslovansko vodstvo je zelo dobro obvladalo mednarodne odnose, dobro so poznali namere Rusije in Amerike pa tudi Italije. Mogoče kaj več vemo ali se govori o Titovemu uporu Stalinu, za gotovo premalo o Kardeljevem boju za našo zahodno mejo. Takrat naši mediji niso veliko poročali o obmejnih incidentih na zahodni meji, še o grožnjah z vojno ne, razen s strani SZ. Tiste z zahoda se je taktično zamolčalo, da bi se jih obdržalo kot nekdanje zaveznike. Tudi zato se je njihove napade predstavljalo kot obliko hladne vojne in dejavnost begunske fašistične diaspore. Naši mediji so to zamolčali ali morali prikrivati tudi zato, ker se je politika bala, da ne bi v razmerah hladne vojne preveč razburjali ljudi in sprožali verižne reakcije ter posledice, ki bi se občutile tudi pri najemanju kreditov za obnovo in razvoj. Ni se skrivalo samo povojnih pobojev, ampak tudi vse grožnje in napade z Zahoda. Mediji so zamolčali tudi grozote medvojnih izdajstev in pokolov ljudi na osnovi nacionalnih sovraštev ali nacionalnih klerofašizmov, da ne bi s tem še dodatno obujali še vedno tleče nacionalizme in mednacionalne spore. Seveda so zamolčali povojne poboje, tako kot povsod po svetu.

Povojni poboji so se dogajali skozi vso zgodovino človeštva, a zlasti po tej drugi svetovni, ki so jo najprej fašistične armade, nato pa tudi zavezniške izvajale predvsem proti prebivalstvu. Balkan sicer to pozna že iz turških časov. Italijani so po končani prvi svetovni vojni vse ujete primorske Slovence, ki so bili v avstrijskih uniformah odpeljali v številna taborišča na jug Italije. Pa ne samo te, ampak celi na novo rekrutirane. Po podatkih nekaterih pozabljenih zgodovinarjev so skorajda vsi ti internirani vojaki umrli zaradi podhranjenosti, tifusa in španske gripe. Le redki so to preživeli, in lahko kaj povedali, kot na primer moj nono Štefan, ki so ga uporabili kot prevajalca, saj je znal sedem jezikov, italijanščino pa bolje od večine italijanskih vojakov.

Sprava na temelju zmage laži

Spomnite se, da se je »krvna osveta« ali biblijsko pravilo »zob za zob, glava za glavo« ohranila na Balkanu še po končani drugi svetovni vojni. Sprave so bile dosežene, ko so zmagovalci pobili več ljudi, kot pa so jih poraženci, še zlasti, če so bili poraženci tudi napadalci. Beseda sprava je sestavljena iz črke s in prava, ampak ne zaradi tega, je danes sprava tudi pravno urejena. 

V jugoslovanskem primeru je prvi akt sprave že mednarodno priznani sporazum Tito – Šubašić iz let 1944. Po tem sporazumu sta tudi kralj in begunska vlada v Londonu priznala Tita kot predsednika Jugoslovanske vlade, partizansko vojsko pa kot edino regularno Jugoslovansko armado (JA), ki je delovala v sklopu zmagovitih zavezniških sil. Ostale vojske, ustaška, domobranska, četniška in druge odpadniške ter kolaborantske vojske so s tem tudi formalno ne samo dejansko postale nasprotniki protifašističnega zavezništva, torej tudi ZDA in VB. Ta nova jugoslovanska mednarodno priznana oblast je kar trikrat sprejela in objavila amnestijo, že med vojno in po njej. Letake, celo s pozivi kralja, so trosila tudi angleška letala, je pa res, da so jo sprejemali predvsem četniki, medtem ko so domobranci, ustaši in balisti pod odločilnim vplivom cerkve vztrajali v kolaboraciji. Tudi na to se namerno pozablja.

Mogoče je pri vsem tem še najpomembnejše dejstvo, da se vojna ni končala 9. maja 1945, ampak kasneje. Takrat je najpomembnejša armada sicer res položila orožje, vsaj uradno, vendar ne samo boji tudi druga svetovna vojna se je še vedno nadaljevala. Italijanska fašistična armada je predla orožje že septembra 1943, njihova MVAC pa tega ni naredila, ampak se je udinjala drugemu okupatorju in kot domobranska vojska pod poveljstvom SS zaprisegla Hitlerju. Ta domobranska vojska je celo po smrti Hitlerja in podpisu predaje nemške okupacijske vojske zavrnila celo pomilostitev in predajo orožja ter skupaj z ustaši, četniki in vso fašistično drhaljo naprej ob prodiranju proti Avstriji in Italiji kradla, posiljevala in pobijala civilno prebivalstvo. Ustaši, samo iz Jasenovca jih je bilo 1.500, so za ščit pri begu proti Avstriji vozili s sabo otroke in ženske iz Jasenovca. V zadnjih bojih pred Avstrijsko mejo so jih 2.500 osvobodili partizani, a številni so končali v Dravi s prerezanimi vratovi. O tem mi je pripovedoval tudi Slavko Weiss, ki je ta poboj preživel tako, da je zbežal.

Letak OF s katerim so pozivali kolaborante k predaji orožja na osnovi sprejete amnestije.

Vojna z Japonsko se je končala šele in to šele po napadu civilnih postojank z atomsko bombo. Ste pa najbrž slišali, da so se na nekaterih otokih japonski vojaki še dolgo let skrivali in borili. Tudi v Jugoslaviji je bilo tako. Draža Mihajlovič se je s svojimi četniki boril proti zavezniški Jugoslovanski armadi še leta 1946.

Ni se streljalo samo še v Srbiji, ampak tudi v Sloveniji, a o križarjih in Matjaževi vojski, ki so imela svoja oporišča v Avstriji in Italiji, organizirala enote v Sloveniji in napadala postojanke milice in vojske, o teh se ne govori. Na Pohorju so imeli celo »pohorski bataljon« Matjaževe vojske. Večina teh enot je sicer bila razbita že leta 1947, a nekatere so delovale še po letu 1950. Prav tako se ni poročalo, ko je iz Trsta, ko je prešel pod kontrolo angloameričanov vdrla v Slovenijo, četa pobritih ustašev in to v ameriških uniformah in z njihovim najnovejšim orožjem pobijala proti notranjosti države. Ob Tržaški krizi sta se ZDA in VB pripravljali, da skupaj z novimi zavezniki napadejo Jugoslaviji. Njihovi tanki so mesece vsak dan orali po tržaškem krasu, naši so bili vkopano od meje pa do Ilirske Bistrice. Naši so takrat tudi sestrelili dve ameriški letali, eno na Tolminskem in eno pred Ljubljano. Z druge strani so enote Rdeče armade po letu 1948. oz. Titovi zavrnitvi Stalinove nadvlade in izobčenju na Informbiroju pogosto na mejah demonstrirale svojo moč in tudi prodirale čez madžarsko mejo, pa jih je Tito spustil čim bliže Beogradu, da ni izgledal obmejni incident. Sam se tega spomnim še kot otrok, saj je vsa ta množica, vojske, ki je spala po vseh senikih, pa tankov in topov ob nonotovi hiši v Ospu, ki jo je nova meja odrezala od naše oz. preostale vasi.

O teh angloameriških vohunih in enotah se je sicer kaj zasledilo na nekaterih povojnih procesih, saj je bil takrat že interes tudi propaganda v interesu utrjevanja nova oblasti in v primeru vojne. Celo tiste, ki so jih graničarji ubili, ko so poskušali vdreti v Jugoslavijo se je poročalo in se jih ni skrivalo. Glede na to, da je bila naša hiša manj kot deset metrov od karavle sem večkrat videl na dvorišču trupla grdih bradatih ljudi in vojakov s katerimi sem se še prejšnji dan igral na dvorišču.

Tudi ti, eni in drugi, so bili izvensodno pobiti. Zato še enkrat razlagam, tudi s širšega zornega kota, zakaj so bili izvensodni poboji še po drugi svetovni vojni: zato, ker so izvensodni poboji bili že pred in med vojno, ko so fašisti požigali in pobijali ljudi, celo otroke, jih zapirali v uničevalna taborišča in jih zažigali v krematorijih ali kar v njihovih domovih. In tudi zato ker se ta vojna, to pobijanje ni končalo s smrtjo Hitlerja in tudi ne s tem, ko je njegova vojska položila orožje, tudi potem ne, ko si je ves svet, zlasti naš po vsem tistem pobijanju želel v miru zaživeti in obnoviti svojo požgano in porušeno domovino, pa mu niso dovolili, še pokopati mrličev ne.

Vprašanje je tudi ali so bili vsi poboji, ki jim danes pravijo izvensodni res brez razsodb sodišč. Ljudska oblast je že sama postavlja svoj sodišča, svoja vojaška sodišča pa je imela tudi Jugoslovanska armada. O tem je nešteto dokazov, je pa res, da ta sodišča ne delujejo javno, da na njih ni novinarjev, fotografov, da so procesi zelo hitri, obsodbe takojšnje, te pa gredo v zaprte arhive. Kako je z arhivi pa vemo, nekateri so zaprti, drugi pa že odprti, nekatere vabijo na oglede, drugih pa se ne da videti, še ve se ne, da obstajajo. Tako še vedno ni mogoče priti do italijanskih arhivov o vzhodni meji, pa tudi zaradi nekih stalnih nujnih vzdrževalnih del.

Italijani so izvensodno začeli pobijati naše zajete vojake in tudi civilno prebivalstvo že med prvo svetovno vojno in nato v miru po okupaciji. Fašisti so za to imeli tako imenovano »Carto bianco«, da lahko ubijejo vsakega Schiava in, da za to ne odgovarjajo na sodišču, ampak so celo nagrajeni. Podobno Nemci, pa čeprav so ti nekoliko bolj spoštovali pravila, so prav tako pobijali brez sodnih nalogov, vozili ljudi v taborišča in tam sežigali v krematorijih. Njihovi kolaboranti so bili še hujši, tekmovali so v mučenju in ubijanju svojih narodnjakov. Ustaši so za vsako izkljuvano oko, ki so si jih nizali na ogrlice, dobili celo dan dopusta. Domobranci so streljali večino ujetih partizanov kar na kraju samem, sploh vse, ki so imeli oznake strešin ali pa so zvedeli, da so komunisti. Kot sta mi povedala dva intervjuvanca, so svoje učitelje in sošolce, zlasti sošolke mučili tudi Erlichovi stražarji, nato pa jih predli okupatorju. Seveda brez sodnih nalogov. Kdo od tistih Ljubljančanov, ki so jih svojemu ravnatelju morale ovajati učenke, pa je šel v internacijo po sodnem nalogu? Ne recite, da je to laž. To je bila travma neke moje sodelavke, ki jo je mučila vse življenje, da je mene vzela za spovednika, ker duhovnikom ni več zaupala.

Da so izdajalci ali kolaboranti hujši od zavojevalcev je stara resnica, celo starejša od janičarjev. Tudi zato je civilizirani svet že zdavnaj uredil zakonodajo, ki je za sodelovanje z okupatorji predvidevala smrt, in to takojšnjo, sploh če so ga dobili z orožjem v roki. Smrt za kolaboracioniste z orožjem je takrat predvidevala tudi stara Jugoslovanska zakonodaja, ki je ostala veljavna tudi po sporazumu Tito – Šubašić, priznanjem Jugoslovanske armade, Avnoja in Tita . Za te, ki so pobijali partizane, njihove žene in otroke, ni bila dovolj niti sprava med Titom in papežem Pijem XII. Kako bi pa spoštovali simbolično podajanje in stiskanje rok na spravni maši v Kočevju, ki sta ga s svojim zgledom kot prva sprožila predsednik države Milan Kučan, kot zadnji voditelj slovenskih komunistov in slovenski nadškof Alojzij Šuštar, ki je s tem dejanjem tudi priznal vodilno vlogo slovenske katoliške cerkve pri kolaboraciji. To se je zgodilo že 8. julija 1990, torej je Slovenija stopila na svojo samostojno pot očiščena vojnih in povojnih grehov.

Pa kaj hočete večjo spravo, kot je bila enotna volja na referendumu za osamosvojitev in nato enoten boj za njeno uresničitev.

Tisti, ki so končali v Barbara rovu so dobili svoj veličastni spomenik, njihove žrtve pa ne vse. Kje so tista trupla nesrečnikov, ki so jih vlekli kot živi ščit s sabo, pa so končali ob poti ali pa s prerezanim vratom v Dravi. Katoliške cerkve, ki je tem, ki so bežali obljubljala junaško vrnitev že za Božič, je bila tudi dolžna, da jim uredi človeka dostojen pogreb, vendar ne ves »šov«, ki so ga priredili bolj podoben političnemu mitingu kot pa spravnemu dejanju, zakaj sto tisoče njihovih žrtev še omenili niso. A ni bila to le zelo huda manipulacija, celo zloraba mrtvih? Žrtev le teh, zagotovo. Zakaj pa je pri temu sodelovala država in njen politični vrh, če je šlo za kolaborante, ki so z orožjem v roki sodelovali z okupatorjem pri etnocidu in genocidu nad lastnim narodom, pa še pomilostitve niso hoteli sprejeti? A ni bila tudi to sprava.

Moj FB prijatelj Miro Drobne je na svojem postu napisal: »Rojen sem po vojni, delati sem začel 1971 vse do 2015. In sedaj mi govorijo o SPRAVI, pa s kom ali za kaj naj se SPRAVIM.« Odgovoril sem mu, da ne gre za spravo, ampak za manipulativno spreminjanje laži v resnico, rehabilitacijo fašističnega kolaboracionizma in za nadaljnje razdvajanje naroda.

Fojba laži

Podobno se dogaja s fojbami, s to razliko, da tu ne gre za razdvajanje naroda, ampak združevanje. Ta zgodba je sicer večplastna, celo sramota za naš narod. Fojba in infojbiranje Italijanov naj bi se dogajalo predvsem v hrvaškem delu Istre, kjer se niso zgodili samo neka najhujši italijanski zločini ampak tudi ustaški, na koncu smo spomenik fojbam dobili na zgodovinskem slovenskem ozemlju, prav v Bazovici, kjer so Italijani metali Slovence v opuščeni premogovnik, ne pa Slovenci Italijane. So jo pa po odhodu JA Angleži očistil, iz nje potegnili 12 trupel, 6, ki so jih vrli notri fašisti, 6 trupel nemških vojakov, ki so jih med begom z bombardiranjem ubili Angleži, pa so jih s konjskimi kadavri in vozovi domačini vrgli v Šoht in samo eno truplo Italijana, to je obsojenega vojnega zločinca Maria Fabiana, ki ga domačini niso hoteli pokopati na svojem pokopališču, kjer so bile njegove žrtve.