nedelja, 29. november 2020


Slovenska vojska


Slovenci se nismo nikoli ubranili pred zavojevalci z oklepniki in letali, ampak s svojo željo po svobodi, upornostjo in domoljubjem pa še kvečjemu kakšnim najbolj preprostim orožjem.

Naši partizani so ubranili in osvobodili svojo deželo s puškami ne pa topovi in oklepniki. Naši teritorailci se niso vozili v oklepnikih, ampak v svojih osebnih terenskih vozilih (in še svoj edini helikopter so sami sestrelili).
Zakaj bi sedaj stotine milijonov dajali za oklepnike in transportna vojaška vozila, mar mislimo it napast Rusijo ali pa Kitajsko?
To kar moramo mi zgraditi za svojo obrambo je svobodomiselnost, upornost ter ljubezen do svoje domovine.

Uporabimo denar za to kar rabi narod: delo, bolnišnice, domove, kulturo ...
Samostojna Slovenija v 30-tih letih ni zgradila niti ene bolnišnice, vse smo zgradili v času socializma.
Potem ko so "osvoboditelji" in in borci za "demokracijo ter liberalizem" prodali orožje in okradli tovarne, banke in vse ostalo, bi sedaj prodali še naše vojake, da bi šli prelivati kri za veliki kapital in njihove kolaboracioniste.
Uprimo se novemu kolaboracionizmu slovenske politike. Za obrambo svoje svobode in samostojnosti ne rabimo oklepnikov in transportnih letal.

petek, 9. oktober 2020

Spomin na očeta

To je pihalni orkester IX. korpusa, ki ga je za prvo zasedanje slovenske vlade v Ajdovščini pomagal sestavljati skupaj tudi moj oče in v njem igral še do septembra naslednjega leta. Sestavljen je bil iz preživelih godbenikov godbe posebnih bataljonov iz L'Acquile, predvsem iz tržaškega okoliša in Prvačine. To je bil odličen orkester, ki je preden so jih premestili v L`Acquilo nastopil celo v milanski Scali.

Instrumenti so bili novi, dobil pa jih je prav moj oče kot intendant Istrskega odreda v nekem zaseženem nemškem skladišču. Kot godba Istrskega odreda so igrali že ob osvoboditvi Trsta, nato so jih za prvo zasedanje slovenske vlade prepeljali v Ajdovščino. Godba je bila nastanjena v Vipavi, imeli pa so tudi skupne koncerte z zavezniškimi godbami, najbolj znan je bil tisti v Gorici, na katerem so si ameriški in partizanski glasbeniki ob splošnem navdušenju množice zamenjali kape, moj oče pa je moral za radi tega kazensko v zapor ...
Naslednji sliki sta prva in zadnja stran notnega zvezka oz. daljše skladbe Slovenki, ki jo je za tisti nastop priredil moj oče. Kdo je avtor ne vem, mogoče pa ve kdo od vas.
Ta orkester ni igral samo partizanskih koračnic - v mapi je tudi priredba Shubertove Serenade. Mogoče pa bi se našel pihalni, ki bi te skladbe še zaigral.
Kolikor se spomnim iz očetovih pripovedi se je 1946 orkester preselil v Ljubljano, kjer so se profesionalizirali v vojaškem in policijskem orkestru, a večina Primorcev je raje ostala doma, moj oče pa se je vrnil iz Ljubljane v Osp že konec istega leta.

torek, 14. julij 2020

13. julij – nesrečni in žalostni dan za Slovence

13. julij –  nesrečni in žalostni dan za Slovence

Na ta dan pred sto leti se je zgodila Kristalna noč italijanskega nacionalizma, iredentizma in fašizma nad našim narodom. To ni bilo samo dejanje fašističnih škvadristov, ampak tudi večine italijanskega naroda v Trstu in njihove države, ki je to požiganje in razbijanje dovolila ali pri tem celo sodelovala. To se je zgodilo kar 18 let pred Kristalno nočjo nemškega fašizma do Judov. A tega nam Italija in svet ne priznavata.  Zakaj pa bi, saj se je za 25 let izvajanja etnocida in genocida nad delom našega naroda ves cvet slovenskega naroda, na čelu z ljubljanskim škofom in banom »slovenske« banovine ter predsednikom novinarskega združenja na repu seznama, celo zahvalil Duceju da nas je okupirala njegova »kristusova vojska« v črnih srajcah.

Veliko gorja je preživel naš narod in ves svet v tej drugi svetovni vojni, ki jo je fašizem začel, da bi si podjarmil ne samo nas, ampak ves svet. To ni bila vojna armad, to je bilo pobijanje civilnega prebivalstva, tudi otrok in starcev, to je bil holokavst, pa ne samo Judov, kot se danes govori, ampak predvsem nas Slovanov. Ta grozna vojna je zahtevala po vsem svetu več kot 60 milijonov žrtev, in razumljivo je, da je bilo po vseh teh grozotah še 6 milijonov žrtev v raznih maščevanjih in čistk vojnih zločincev. Zakaj teh zločincev, ki so bili krivi 60 milijonov smrti, neštetih drugih ran, internacij, požigov, mučenj … ni moglo povzročiti le nekaj ljudi, ampak so to počenjali milijoni, na desetine milijonov  fašistov in njihovih kolaboracionistov.  

Druga svetovna vojna se je končala z uporabo atomskih bomb nad civilnim prebivalstvom in se nato nadaljevala s hladno vojno, zakaj tisti, ki so sprožili fašizem, da bi le ta uničil uporni duh vseh podrejenih na svetu, delavcev in zlasti uspešne idej komunizma, je vojno nadaljeval s politiko, medijsko propagando, trgovinskimi vojnami in tudi lokalnimi vojnami ter poboji nedolžnega prebivalstva  celo  z napalm bombami.

Zahodni ali protikomunistični blok je zmagal s padcem berlinskega zidu, ki res ni bil v čast človeštvu, vendar za to ali za dokončni obračun je načrtno sprožil ponoven razvoj mutiranih oblik fašizma. Spomnimo se, za italijanske fašiste je je bila to zmaga, praznik, saj je ponovno zagledal priložnost za osvajanje naše zemlje. V tem so dobro znašli tudi naši slovenski poraženi klerofašistični izdajalci, somišljeniki in častilci njihovih idej, ter izkoristili željo naroda po osamosvojitvi, po lastni samostojni državi, za svoje stare želje po totalni oblasti in tudi  za maščevanja. Osnovna strategija, da bi to dosegli, je bila razdvajanje naroda in rušenje vsega, kar je bilo prej narejeno. To so v veliki meri opravili tudi po naročilu in v korist starih gospodarjev v Evropi in Ameriki, pa tudi tistih v Italiji.

V tem času velikih sprememb, ko so začeli celo prekopavati kosti in skruniti grobove mrtvih za svoje politične cilje, so se Italijani, njihova levica in desnica, odločili, da svojega naroda ne bodo razdvajali ampak združevali,  da bodo pasove svoje stare butare strnili na račun nas sosedov Slovanov, da bodo svoje mrtve pometli pod našo preprogo. Naša aktualna politika, ki pa je prav takrat iskala pod lastno preprogo iskala lasne kosti, je to seveda sprejela kot darilo starega gospodarja, saj ji je vsak dodatna kost samo koristila za razdvajanje svojega naroda in opravičevanje ter obnavljanje  svojega slovenskega hlapčevskega fašizma.

Narodu so skupaj z mediji in novinarji, ki tega niso bili sposobni razumeti ali pa so se hlapčevsko podredili agresivnejšemu, oprali možgane, da gre za spravo, pravo krščansko spravo. A božja sprava s človekom, je bila, da je za ljubezen ljudi, za pravično vero, daroval življenje svojega lastnega sina na križu.

Tudi človeška sprava je bila v vsej naši zgodovini nekaj podobnega. Na svetu še vedno velja svetopisemska pravica: Zob za zob, glava za glavo. Tudi krvna osveta še vedno ni preživeta. Prava sprava po vojnah je bila dosežena takrat, ko se je število mrtvih uravnotežilo, zato so po zmagah pobijali skozi vso zgodovino. Sprava se je dogajala tudi s pobojem ali samomori »generalov«, nato pa sojenjem vojnim zločincem. Ob tolikih zločinih in zločincih, kot jih je bilo v drugi svetovni vojni, zlasti pri nas, je bilo to sojenje v veliki meri prepuščeno ljudem ali posameznikom – za tisti čas in takratne razmere drugače ni bilo možno.

Po vojni je sledila tudi pravna sprava, to je bil zakon o pomilostitvi. Res jih je veliko zbežalo v Argentino, Avstralijo pa tudi sosednjo Italijo, vendar vsi, ki so pomilostitev sprejeli, vsi ti tisoči in sto tisoči vojaki poražene strani in njihovi otroci so v prejšnji Jugoslaviji uživali iste pravice kot vsi ostali državljani. Žal predaje orožja in pomilostitve  tisoče zavedenih ni sprejelo in so sledili svojim duhovnim in vojaškim voditeljem v nove zmage ali nebesa. Za Božič se vrnemo. A bili so le za topovsko hrano nove hladne vojne.

Največje orožje hladne vojne so bile in so že vedno laži, ki se jih z raznimi manipulacijami spreminja v resnico. Sprava resnice z lažjo pa ni možna, sprava s fašizmom še manj, ne s slovenskim izdajalskim klerofašizmom in še manj z italijanskim osvajalskim in genocidnim fašizmom, katerega prva žrtev smo bili in ostajamo prav mi primorski Slovenci.

A Italijani so mojstri manipulacij. Ko so naši in hrvaški predstavniki prišli v Trst na Muttijev koncert sprave, so to izkoristili za sprejem zakona o Dnevu spomina na eksodus in fojbe, s katerim so uzakonili laži, manipulacije in vsakoletno netenje sovraštva do našega naroda. Ko je bil čas, da bi vrnili naš Narodni dom v Trstu, in začeli govoriti o tem, so sprejeli nov občinski praznik 12. junij, spomin na »konec okupacije« tiste armade, ki je osvobodila Trst in Gorico.

Še največjo farso so odigrali 13. julija 2020. Na ta dan, ki ga je naša izdajalska desničarska politika in njeno novinarstvo oklicalo za zgodovinski dan vrnitve narodnega doma, so v Trstu le podpisali pismo o nameri vrnitve. Zakaj je bilo do potrebno, saj jih do tega obvezuje zakon in vsebinsko tudi Pariška mirovna pogodba? Zato, da jim tega še ne bo treba narediti. Pa tudi zato, da se bo šel naš  predsednik države pokloniti na njihovo fojbo laži, na oltar vsakoletnega obnavljanja fašizma do našega naroda. S tem je, tako so tudi izjavljali lokalni italijanski politiki, priznal vse laži o nasilnemu izganjanju Italijanov in infojbiranju, pa tudi legitimnost italijanskih zahtev po našem ozemlju, ki jih na tem oltarju ponavljajo vsako leto. Nikar ne recite, da je bil protiutež temu drugi poklon, ta pred spomenikom našim štirim bazoviškim junakom. Ne. Obsodba in ustrelitev Bidovca in njegovih tovarišev, je zgodovinsko in tudi pravno popolnoma dokazana zgodovinska resnica, prav ta bazoviška fojba, glavni oltar fašizma, pa je le manipulativna laž, za katero nimajo nobenega dokaza, obratno veliko dokazov zanika te laži oziroma za ta dejanja obremenjuje prav njih. Tako so oni v svoji vedno hujši neofašistični propagandi dobili še en adut: Priklon predsednika Republike Slovenije kot javno in dokončno priznanje vseh njihovih laži in zahtev.

Kaj smo pa dobili mi?

Emotivni televizijski spektakel z maskami proti koronavirusu z novimi lažnimi obljubami:

Narodni dom ostaja še vedno lastnina Italijanov, naše institucije pa v starih najemnih prostorih in venec z dvema zastavama na spomeniku bazoviških junakov, ki pa za Italijane pravno in tudi javnomnenjsko še vedno ostajajo teroristi.

Naš živi junak Boris Pahor je dobil dve zelo zasluženi kolajni, predsednik Butalcev Borut Pahor pa nekaj lepih ganljivih fotografij in velik obliž na svoj ego. Še največ je dobila naša skrajna desnica, ki nadaljuje slovenski hlapčevski fašizem pa novo politično zmago in nove volilne glasove.

Nam Primorcem in ostalim Slovencem, ki se tega zavedamo, pa ostaja še vedno samo naš pozdrav Smrt fašizmu – svoboda narodu.Čaka nas nov boj.

Vojna namreč ni končana, sploh vojna s fašizmom nikoli, ta stalno mutira. Zato je sedaj nujno, da mu izkopljemo vsaj eno korenino, da zahtevamo odprtje bazovskega Šohta in to pred mednarodno komisijo. Kako? Z internacionalizacijo problema in z sodišči. Mi smo namreč z zornega kota mednarodnega prava zaščiteni kot člani zmagovalne protifašistične koalicije, tako da fašisti, poraženci po nas ne smejo pljuvati, sploh ne na račun vojne. Pritegniti je treba tudi Nemčijo, ki ji ni vseeno do njenih mrtvih, da tudi oni zahtevajo odprtje fojbe in dostojen pokop, predvsem pa ločitev človeških trupel od živalskih kadavrov. 

To da so v Šohtu  nevarne bombe je laž, saj se je v njega spustilo že ogromno jamarjev in po njem kopalo, predvsem pa so leta 1945 Angleži vanj metali težko kovinsko zajemalko, nato Američani svoje stroje in avtomobile, podjetje Cavazzoni pa je vse to ven počistilo. Naj se jama odpre in javno ob prisotnosti mednarodne komisije tudi pregleda, kar koli se pa najde, morajo italijanski mediji toliko krat objaviti, koliko so do sedaj objavljali laži.

Miloš Ivančič


ponedeljek, 6. julij 2020

MOJ OSEBNA JAVNA PETICIJA PREDSEDNIKU REPUBLIKE SLOVENIJE, NJEGOV ODGOVOR IN MOJ ODGOVOR NA NJEGOVO PISMO

Ob nerazumljivi nameri predsednika slovenske države, da se gre v zahvalo, ker naj bi Italijani (?) vrnili ukradeni Narodni dom, poklonit na lažno "bazoviško fojbo", na novi oltar italijanskega fašizma do našega naroda, sem mu poslal protestno pismo, na katero sem dobil prav sramoten odgovor. Na tega sem mu seveda odgovoril, saj kot pravimo Primorci "nisem mona". Ta odgovor je na koncu.

PETICIJA PREDSEDNIKU
"Spoštovani predsednik Republike Slovenije gospod Borut Pahor,
Vaša odločitev, da se ob vrnitvi tržaškega Narodnega doma šli pokloniti na bazovski Šoht, ki so ga Italijani spremenili v »Foibo di Basovizza«, oltar fašizma, me kot domačina, novinarja in književnika, ki je vse življenje posvečal tem svojim krajem in ljudem, globoko preseneča in tudi žali.
To javno pismo Vam pošiljam, ker sem prepričan, da na lažno fojbo pri Bazovici se nikoli in nikdar ne sme it klanjat noben Slovenec, vsaj dokler je ne bodo odprli in javno ugotovili, kaj je bilo vanjo vrženo, oziroma je še v tem opuščenem premogovniškem jašku in se primerno opravičili. Sedanji spomenik in ves spominski park ni samo postavljen na lažeh, ampak je tudi gnojna rana nekdanjega in novega italijanskega fašizma do našega naroda, zato klanjanje na fojbi laži, ni klanjanje žrtvam ali spravi, ampak klanjanje novemu zmagovalcu, novemu fašizmu.
Foibe niso naša slovenska ali slovanska kultura, ampak italijanska še iz časov iredentizma in nato fašističnega etnocida in genocida, ki so ga izvajali nad našim narodom. Fojbe so bile njihov strah in trepet za Ščave, ki niso hoteli priznavati njihove nadvlade. Bazovica pa je danes dvojni simbol, najprej prvih žrtev italijanske fašistične države, saj so tu po nalogu sodišča streljali naše uporne domoljube, nato pa simbol novega rastočega italijanskega neofašizma, netenja sovraštva do sosedov in celo ozemeljskih zahtev.
To nista dva enakovredna spomenika, prvi skromen in neštetokrat oskrunjen, ki je postavljen našim bazoviškim junakom, je z neštetimi dokumenti potrjena resnica, drugi pa je ogromen z mediji, filmi politiko in zakonodajo napihnjen balon nedokazanih govoric, insinuacij, laži in raznih manipulacij pa tudi sovražnosti. Eden spomenik je pomnik resnici, drugi je orodje širjenja laži, sovraštva, spreobračanja zgodovine in obnavljanja fašizma.
Torej tu ne gre za spravo, ampak fašistično manipulacijo. Če hočejo spravo, naj najprej to dokažejo, tako da jamo odprejo in počistijo, da prenehajo z državnimi hujskaškimi zborovanji in nehajo hujskati ljudi z lažmi, zlasti svojo mladino, ki jo vozijo sem iz vse Italije, da jih vzgajajo v nove vojščake za napad na svoje sosede.
Ta opuščeni bazoviški premogovnik, ki mu domačini pravijo Šoht, Italijani pa Foiba di Basovizza so italijanski krvniki med 2. svetovno vojno vrgli sedem naših protifašistov in partizanov. Po končanih bojih za Trst so nato ljudje iz tamkajšnjih vasi 4. maja 1945 vanjo zmetali pet trohnečih trupel nemških vojakov in ostanke njihovih vozov s konjskimi kadavri vred, ki so jih ob begu iz Trsta prav tu raztreščile bombe, nato pa še truplo vojnega zločinca Maria Fabiana, ki ga je vojno sodišče obsodilo na smrt, a ga ljudje niso hoteli pokopati na svojem pokopališču. Po odhodu Titovih partizanov iz Trsta, so angleški inženirci septembra in oktobra 1945 vse to s stroji očistili, vse kar so našli pa skrbno popisali in kot strogo zaupno shranili v svojih arhivih. Očiščeni Šoht je nato tržaški župan Gianni Bartoli, spremenil v deponijo za smeti. Ker so Angleži in Američani ob odhodu iz STO v njega zmetali vse svoje stroje in avtomobile, da ne bi zanje plačali carine, jo je nekaj let kasneje očistilo podjetje Cavazzoni.
Če je v Šohtu še kaj spodaj, pod slojem nasipa, ki je nastal med prvo in drugo svetovno vojno, pa so to trupla italijanskih vojakov in dezerterjev iz 1. svetovno vojne, ki so jih Avstrijci pustili za Soško fronto in so nato v zbirnem centru v Trstu pomrli od glada in španske gripe, pa so jih italijanske oblasti kot sramoto naroda po vsej verjetnosti "pokopali" prav v bazovski Šoht.
Vse to sem detajlno opisov v knjigi Fojba laži, ki ste jo tudi Vi prejeli že pred meseci prav z namenom, da bi se seznanili z lažmi in resnicami, da se nanjo ne bi šli klanjat in da bi podprli zahteve naših rojakov, da se jo odpre. Knjiga je tudi vsem javno dostopna na: https://issuu.com/milos-ivancic/docs/fojba_lazi s posebno prilogo dokumentov iz lokalnih in londonskih arhivov, v krajši obliki pa na: http://www.zb-koper.si/foiba-1.htm.
Gospod Pahor, kot predsednik samostojne, neodvisne in države članice Evropske skupnosti, ste ob vseh lažeh in sovražnostih, ki se jih na tem oltarju fašizma goji do našega naroda in s tem države, dolžni zahtevati ODPRTJE TE LAŽNE FOJBE. Naj pogledajo, kaj ne notri, naj jo očistijo, naj tako kot zahteva tudi njihov zakon ločijo človeške ostanke od živalskih, pokojne pa pokopljejo na pokopališču Pri Sveti Ani, kjer bi morali biti že leta 1918. Obenem naj človeških ostankov očistijo tudi tisto luknjo, ki so jo skopali in nato zagrebli angleški inženirci septembra leta 1945. Če tega nočejo narediti, jih je treba tožiti na mednarodnih sodiščih. Dovolj dokazov imamo, oni pa nobenega.
Dovolj je hujskanja proti osvoboditeljem, zmagovalcem 2. svetovne vojne, dovolj je kršenja Pariške mirovne pogodbe.
Dovolj je laži, spreobračanja zgodovine in netenje sovraštva do nas Slovencev, dovolj je te italijanske politike »obmejnega« fašizma do našega naroda in zlasti naše manjšine. Mi domačini, pa ne samo Slovenci, ampak tudi pravi Italijani hočemo živeti v miru sožitju, vsak ponosen na svoj narod, svojo kulturo in tudi na skupni protifašizem, pri katerem smo bili prvič v zgodovini enakopravni.
Sprava med resnico in lažjo ni možna; z novim fašizmom, ki ga s tem širijo prav tu s to lažno fojbo, kjer so že najhujše brazgotine ran njihovega etnocida in genocida nad našim narodom, pa sploh ne.
Klanjanje lažem neofašizma, spreobračanju zgodovine ter celo skrunjenju fotografij naših talcev, žensk in celo otrok, ki so bili žrtve italijanske okupacije in njihovega fašizma, bi bilo priznanje njihove spreobrnjene zgodovine, bi bilo klanjanje njihovemu neofašizmu in colo njihovim novim ozemeljskim zahtevam.
Klanjanje italijanskega predsednika našim bazoviškim junakom jim ne bo vrnilo časti prvih borcev proti fašizmu, ne bo italijansko priznanje etnocida in genocida nad našim narodom. Klanjanje našega predsednika naše države na oltarju italijanskega fašizma pa bila enaka izdaja naroda, kot je bilo nekoč klanjanje vodstva Dravske banovine okupatorjem slovenske zemlje.
Gospod Pahor še enkrat premislite svojo odločitev, da se poklonite fojbi laži in protislovenskega fašizma. S tem se boste po svoji odločitvi dokončno zapisali na tisto stran Slovencev, na kateri sta prav na začetku z velikimi črnimi črkami zapisana bližnja sonarodnjaka ban Natlačen in general Rupnik, pa tudi kakšen sedanji politikant in moj novinarski kolega. Ne nasedajte novim tujim ali domačim fašističnim manipulatorjem, ne klanjajte se vojnim zločincem in lažem.
Jaz pa Vam s ponosom pošiljam naš enotni primorski pozdrav Smrt fašizmu, svoboda narodu."

Odgovor iz predsednikovega urada:
Spoštovani, zahvaljujemo se vam za sporočilo, ki ste ga poslali predsedniku Republike Slovenije Borutu Pahorju. Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor in predsednik Italijanske republike Sergio Mattarella sta se oktobra lani v Atenah, ob robu zasedanja trinajstih predsednikov držav članic EU, dogovorila, da se bosta skupaj udeležila slovesnosti ob 100. obletnici požiga Narodnega doma v Trstu in tako potrdila iskreno prijateljstvo med dvema sosednjima državama in narodoma. 13. julija bo tako v navzočnosti slovenskega predsednika Pahorja in italijanskega predsednika Mattarelle v Trstu slovesno podpisan dokument, s katerim bo Narodni dom prešel v last slovenske narodne skupnosti v Italiji - natanko sto let po tem, ko so ga napadli in požgali pripadniki italijanskih fašističnih in nacionalističnih skupin. To bo zgodovinski dogodek, pomemben za oba naroda. Zanj si predsednika Pahor in Mattarella že nekaj let skupaj prizadevata s skrbnostjo in tenkočutjem do čustev obeh narodov. Vrnitev Narodnega doma slovenski skupnosti bo dejanje pravice, izkaz dobrososedskih odnosov in sprave med narodoma v duhu vrednot, na katerih je utemeljen njun skupni evropski dom. Slovenci doma in po svetu to dejanje pričakujejo z velikim zadovoljstvom in zadoščenjem, predsednik Pahor pa s hvaležnostjo italijanskemu predsedniku in prijatelju Mattarelli, pri katerem je našel razumevanje in podporo v prizadevanjih za vrnitev Narodnega doma v slovenske roke. Pred osrednjo slovesnostjo ob vrnitvi Narodnega doma Slovencem bosta predsednika Pahor in Mattarella skupaj položila venca k spomeniku bazoviškim junakom in k spominskemu obeležju pri Bazoviški fojbi. S tem skupnim pietetnim dejanjem želita v evropskem duhu in ob medsebojnem spoštovanju odpreti novo poglavje skupne prihodnosti. Prizadevata si, da bi njuno visoko civilizacijsko dejanje odprlo novo poglavje v odnosih med Slovenci in Italijani, zato je za oba naroda in njuno prihodnost izjemnega stvarnega in simbolnega pomena, da obe obeležji prvič obiščeta oba predsednika ob obletnicah tragičnih dogodkov, ki so zaznamovali oba naroda – 100 let po požigu Narodnega doma, 90 let po usmrtitvi bazoviških junakov in 75 let po koncu druge svetovne vojne – in ob robu tako pomembnega dogodka kot je vrnitev tržaškega Narodnega doma slovenski narodni skupnosti. Predsednik Pahor in predsednik Mattarella sta odločitev sprejela po tehtnem premisleku in skupaj, s posebno tenkočutnostjo do svojcev preminulih in do čustev pripadnikov obeh narodov, ki so jih izrazili v številnih pismih, v katerih so pozdravili njuno odločitev ali ju pozvali k razmisleku. Predsednik Pahor je pisma in pozive prebral in meni, da bolečine in razklanosti ni moč prezreti, vendar je človeška želja po sožitju in prijateljstvu med Slovenci in Italijani močnejša. To potrjuje tudi skupno poročilo slovensko-italijanske zgodovinsko-kulturne komisije iz leta 2000, v katerem strokovnjaki soglašajo o nemirni preteklosti odnosov med narodoma ob zavedanju, da zgodovinska nasprotja ne smejo prerasti v nasprotja sedanjosti ali bremena prihodnosti. V letošnjem letu mineva dvajset let od objave skupnega poročila, ugotovitve skupne komisije pa v Italiji ostajajo preslišane in neupoštevane. Od objave poročila je predsednik Pahor italijanske sogovornike ob različnih priložnostih pozival, naj ga Italija sprejme. Italijanskega predsednika Mattarello je ob njegovem uradnem obisku v Sloveniji aprila 2015 prosil, naj se osebno zavzame za javno objavo poročila, da se kdaj kaj ne bi naredilo ali reklo v nasprotju z ugotovljeno zgodovinsko resnico. Prošnjo je ponovil večkrat, tudi v pismu 11. februarja 2019 v zvezi z italijanskim obeleževanjem dneva spomina (https://bit.ly/3dI5XLP). Predsednik Pahor je na izsledke komisije zelo jasno opozoril tudi nekdanjega predsednika Evropskega parlamenta Tajanija v luči izjav, ki jih je bil ta imel v Bazovici. Predsednik Pahor je Tajaniju v času obiska v Bruslju februarja 2019 podaril izvod poročila in predlagal, da bi državi na podlagi ugotovitev zgodovinarjev pripravili skupen učbenik (https://bit.ly/31vSqVs). Predsednik Pahor si prizadeva, da bi državi skupaj obeležili 20. obletnico objave skupnega poročila slovensko-italijanske zgodovinsko-kulturne komisije. Z lepimi pozdravi,

(logotip predsednikovega urada)



MOJ ODGOVOR:

Spoštovani predsednik B. Pahor,
Vaš odgovor je za človeka s takim položajem, kot je vaš, za vašo skupino strokovnih sodelavcev, pa tudi vašo formalno izobrazbo, prava sramota, saj ne odgovarja na moja vprašanja, vsebuje celo laži in me celo poizkuša zavajali ali manipulirati. Jaz vam v pismu očitam klanjanje na "fojbi laži" in sovraštva do našega naroda, na oltarju italijanskega fašizma do našega naroda, ne pa poklona bazoviškim junakom.
Predvsem pa:
- 13. julija ne bo podpisan noben dokument o vrnitvi Narodnega doma, ampak samo pismo o nameri enega od teh, ki ga koristijo.
- Slovenci v Italiji ne pričakujejo vrnitev Narodnega doma z velikim zadovoljstvom in zadoščenjem, ampak z veliko skepso, celo strahom. Kaj pa bodo v njemu počeli, ko je vse kar so nekoč naredili že porušeno. S čim ga bodo vzdrževali, če pa je prav politika matične države pomagala Italiji uničiti nekdanje slovensko gospodarstvo in sedaj še naš narodni ponos.
- Bazoviški junaki ne rabijo pietetnega klanjanja in praznih besed, kvečjemu razveljavitev sodbe in javno rehabilitacijo, da niso teroristi, ampak častni prvi borci proti fašizmu na svetu.
- Smešna se mi zdi velika diplomatska poteza, da se boste zavzeli za objavo skupnega poročila slovensko - italijanske kulturno - zgodovinske komisije iz pred 20. let. To smo naredili že številni posamezniki. Tudi jaz sem jo javno objavil v italijanščini kot publikacijo na ISSUU, kjer so jo že prebrali nešteti Italijani.
- Govorite o skupnem učbeniku. Kakšnem? Takem, ki bo še naprej razlagal laži o fojbah, ker pač to ustreza vašim svetovalcem in gospodarjem?
Najprej nehajte s svojimi dejanji spreminjati laži v resnico in izgovarjanjem na spravo resnice in laži. Pomagajte narodu, da se ponosno postavi na svoje zgodovinske noge, brez klanjanja pobitim ustašem in drugim vojnim zločincem, sploh pa dokazanim lažem o fojbah in to na oltarju italijanskega fašizma.
Pomagajte narodu, da se otrese hlapčevstva in znebi lastnega kolaboracionističnega fašizma.
Zato vas prosim, da odstopite in se javno pokesate za svoje zmote in sodelovanje v ponovnem odpiranju starih skorajda že zaraščenih ran narodovega izdajstva.
Tudi vaš poklon na bazovskem Šohtu je nič drugega kot izdaja, enaka tistim od bana Natlačena.
Miloš Ivančič



Koper, 29. 6. 2020
Miloš Ivančič

petek, 26. junij 2020

Dan prej in potem

Osamosvojitev

 

Dan prej in potem

 

Medtem, ko so 26. 6. 1991 zvečer v Ljubljani proslavljali osamosvojitev, smo mi Primorci imeli za sabo že en dan barikad in bojev. Celo po radiu smo o tem poročali in in že dopoldne zaman iskali sogovornike v Ljubljani, ki so bili takrat  še pri krojačih, kjer so si merili »pražnje« obleke za večerno proslavo. Slovenija za to, kar se je dogajalo na Primorskem, ni smela izvedeti in še danes »pozablja« ali skriva, saj se v tem razkrivajo tudi drugačne resnice …

Vrh države je vse skupaj namenoma zamolčal, to je po več kot dveh desetletjih priznal tudi takratni minister za informiranje Jelko Kacin: "Nisem ga le zamolčeval, ampak sem ga prikrival. Želeli smo, da se domača in svetovna javnost osredotoči na slovesnost razglasitve samostojne države, saj smo na tem gradili narodno soglasje in svojo prihodnost."

A bojim se da je bil glavni razlog predvsem to, da pri tem oni niso bili protagonisti, veliki vodje. Da jim gre predvsem za to, sem zasumil že ob pekrskih dogodkih.

Po dogodkih pri Pekrah pod Pekrsko gorco nas je takratni minister za informiranje Jelko Kacin vse odgovorne urednike sklical na pogovor v Ljubljano. Na tem sestanku nam je zabičal, tako kot nam ni nihče prej niti iz Cekaja, da moramo, če se še kaj takega zgodi, preden kaj objavimo, poklicati njega v Ljubljano, da nam oni povedo, kaj naj objavimo. Ob tem je dejal, da kdaj je pa žaba videla več kot pa sokoli z vrha najvišje stolpnice v Ljubljani. Žabe naj bi bili mi odgovorni uredniki, sploh pa urednik radia Maribor, ki ga ni poklical, preden je objavil novico o Pekrskih dogodkih. Jaz sem takrat na pol na glas bleknil, da sem vedno mislil, da so žabe v Ljubljanskem barju ne pa na Pohorju. Pa so se vsi okrog mene zasmejali. Gospod nas je sicer pogledal, a očitno ni razumel za kaj gre in nadaljeval s svojim soljenjem pameti ...

Ko je prišel 26. junij, dan prej kot to imenujemo na Primorskem, sem zaman klical njega in vse ostale, tudi direktorja radijskih programov Slovenija, a nisem nobenega dobil in sem odločil po svoji pameti, da ob 13.00 uvedem tako imenovano shemo vojnega programa. Kolegica iz Radia Ljubljana me je takrat opozorila, da ima RTV tudi disciplinsko komisijo, in našega prispevka v Dogodkih in odmevih ob 15.00 niso objavili. Mi smo pa takrat poročali v živo z raznih barikad po vsej Primorski. Več pa v moji knjigi Radio kot Radio Koper. (To pa kar o vlogi Radia Koper pri "dnevu prej" pišejo v knjigi PN Dan prej, so napisali na osnovi pripovedi tistih, ki jih takrat ni bilo na radiu. Eden je prosil za prosti dan, drugi pa se je tekel skrit ...)

... In kaj jih je motilo pri dogodku pri Pekrski gorci in ob poročanju o njih? Isto kot tudi pri Dnevu prej in poročanju Radia Koper: da to niso oni organizirali (Janša, Bavčar, Kacin, Peterle), ampak da je bil to spontani upor ljudi in samostojna odločitev uredništva, kaj in kako bodo o tem poročali. Ni se zgodilo v Ljubljani in niso prav oni mogli sklicati tiskovne konference. Nekaj podobnega se je ponovilo celo ob epidemiji Covida 19, ko je Janšev Ukom prepovedal samostojno nastopanje celo nekaterih ministrov in strokovnjakov.

Temo kar se je zgodilo pri nas mi Primorci pravimo Dan prej. Tako so tudi svojo knjigo o takratnem dogajanju poimenovale Primorske novice.

 

To, kar je povedano v knjigi Dan prej o našemu programu, sicer delno drži, vendar pa so to samo neke manj pomembne podrobnosti, kot sta lahko povedala dva zelo zelo slabo obveščena novinarja, eden od teh je tistega dne ostal doma in koristil prosti dan, drugi pa je po oglašanju za Val 202 zbežal z radia mi rekel, da se gre iz meni znanih razlogov skrit. Povedala pa sta tudi tako, kot je njima ustrezalo, potem, ko sta onadva postala šefa. V knjigi bi morali omeniti vsaj to kar so slišali po našem slovenskem programu.

Omenili bi lahko vsaj to, da so bili naši reporterji že zjutraj na terenu, da je naš program ob 13.00 kot prvi radio v Sloveniji popolnoma samostojno, po lastni odločitvi, brez kakršnega koli ukaza ali soglasja iz Ljubljane, začel izvajati že prej pripravljeno »vojno shemo«. Marsikaj pomembnejšega in zanimivejšega bi lahko povedali tisti, ki so ostali »na okopih«, vodili program, ali spremljali dogajanja na kraju dogodkov, pred namerjenimi cevmi, veliko več kot tisti, ki so se tega dne tekli skrit ali pa ostali doma. Še več bi znal povedati tisti, ki je ta program vodil in sam odločal, vendar ta bi lahko povedal tudi kaj neprijetnega. To so vedeli tudi nekateri naši kolegi iz sosednje časopisne hiše, saj so takrat o tem našem posebnem kontaktnem vojnem programu tudi pisali, lahko bi za svojo knjigo povzeli tudi iz tistega. Res pa je, da sta tista dva mlada radijska novinarja leto po vojni, v času pisanja knjige, postala nova šefa … tisti prej omenjeni članek med vojno pa je tudi pisal bivši urednik ... Novi urednik mi je v nekem pogovoru sicer obljubil, da bodo to krivico naslednje leto popravili, vendar sta od takrat minila že dve desetletji.

Preprosto povedano: tudi Primorske novice na razne načine potiskajo radio v ozadje, da bi tako poudarile sebe in tu so se dobili skupaj s tistimi ki so se skrivali. Tako je to kar so novi šefi povedali za knjigo Dan prej postaja edina resnica celo v nekaterih novejših pisanjih. In tako se prežvekuje že napisano še naprej. O našemu Dnevu prej sem bral tudi neko diplomsko delo s FSPN. Kljub temu, da smo skorajda vsi akterji takratnega dogajanja še živi, je o vlogi Radia Koper tistega zgodovinskega dne »pričala« nova urednica, ki je bila takrat še v osnovni šoli.

Marsikaj bi se lahko še danes bolje pojasnilo, če bi lahko ponovno poslušali posnetke takratnega programa, a žal so trakovi s tonskim zapisom takratnega programa, ki sem jih ukazal shraniti, iznenada izginili že petnajst minut po tistem, ko sem šefu tehnike dal nalog, da jih preda v arhiv. Ob tem sta izginila tudi tista dva večkanalna magnetofona, ki jih je nekoč tehnika uporabljala za prisluškovanjem novinarjem nato pa za snemanje programa. Pa ne verjamem, da sta si te posnetke spravila za lastno poslušanje tisti novinar in tehnik, ki sta se takrat 26. 6. 1991 tekla skrit, da bodo mogoče tudi te posnetke poslušali, da bodo vedeli kaj se je dogajalo, da bodo lahko skupaj s tistimi iz Demosa, ki so se takrat šli na letovanje v Milje, v hotel Lido, ali svojo kolegico, ki je ostala v Ljubljani, da v kleti Cankarjevega doma da svojemu ljubemu menjuje plenice. Tako mi je namreč sam rekla za utemeljitev, da se ne more vrniti na delovno mesto v Koper.

Ta in podobne izkušnje iz časov osamosvajanja in slovenske vojne so mi je kasneje kot novinarju in uredniku veliko pomagale pri razumevanju in razkrivanju resnic in potvarjanja bližnje zgodovine naših krajev.

Ob tem ne smemo pozabiti na geostrateški pomen meje med takratno Jugoslavijo in Italijo, na hladno vojno, na to da je bilo na italijanski strani v okviru Gladia, to je tajne italijanske vojaške organizacije pod okvirom Nata organiziranih okrog 180.000 ljudi, ki so čakali na napad jugoslovanske ali pa Rdeče armade, na naši strani pa JLA ni imela samo graničarjev in TO, ampak izredno utrjeno strukturo Kosa ali Kontra obaveštajne službe JLA. To so bili ljudje v civilu, z oficirji iz Bileče in visoke šole za teritorialno obrambo na FSPN. To so obvladovali vse institucije ob meji od poslovalnic Kompasa na meji pa do Radia in TV Koper. 

Moj dan prej

Slovenska vojna ali točneje agresija na Slovenijo je Primorsko preplavila dan prej kot ostalo Slovenijo, general Marjan Čad je pohitel, kot je sam rekel, »da zavaruje zahodno mejo« dan pred drugimi. To, da zavaruje zahodno mejo, sem dal v navednice kot njegovo trditev, vendar če dobro premislim takratno dogajanje, med katerimi so bile tudi govorice (celo med novinarji programa v italijanščini), da bodo to našo osamosvojitev Italijani poizkušali izkoristiti za napad in priključitev našega ozemlja, ki si ga lastijo že od časov iredentizma in fašizma, je general Čad, ki je zrasel v generala in komandanta obrambe zahodne meje kot borec za našo zahodno mejo, verjel v to svojo vlogo in je dan prej ukrepal samo iz tega cilja, nikakor pa ne napada na Slovenijo. Kot mi je znano je to, da bo zjutraj zasedel mejo sporočil tudi pristojnim v Sloveniji, zagotovo takratnemu vodstvu uprave za notranje zadeve v Kopru. Verjamem, da je bila to njegova dvojna taktična poteza, opozoriti italijanske nostalgike in neofašiste in sam na human način opraviti to, kar bi sicer ob njegovi odklonitvi naredili veko huje drugi generali, katerih mnenje in namene je dobro poznal.

25. 6. 1991 zvečer, torej dan pred dnevom prej, sem bil kot edini novinar ali odgovorni urednik povabljen skupaj z občinskim in obalnim vodstvom na poseben informativni pogovor v takrat še na pol zapuščene prostore Pretorske palače. Tu so nas obvestili, da bo naslednje jutro ob zamenjavi obmejnih tabel najbrž prišlo do dveh pomembnih premikov enega iz naših karavl na mejen prehode in verjetno še drugega iz kasarn proti meji in da naj se na to pripravimo. Naslednje jutro sem že zelo zgodaj pred uredniškim sestankom poslal na teren tri novinarje in obvestil urednika našega studia v Novi Gorici. Kot prvi mi je premike iz karavl proti meji potrdil Vojko Krpan. Nato sem o vsem tem obvestil še direktorja radia Manlia Vidovicha, ki je bil tudi odgovorni urednik programa v italijanščini, a on je rekel, da bo njiv program v italijanščini to dogajanje spremljal z distanco, da pa bo naročil svojim v poročilih, da spremljajo naše poročanje.

Nato sem poslal še dve novinarki v Ljubljano, eno v skupščino, kjer se je dogajalo najpomembnejše in eno na kongres slovenske diaspore. Ker takrat ni bilo take mobilne telefonije kot danes, sem se z novinarji na terenu lahko pogovarjal le preko studijske tehnike. Ti so mi poročali o premikih in celo namerjenih ceveh. O prvih konfliktih na meji smo se tako oglašali že dopoldne ob rednem vključevanju v Val 202. Iz uredništva v Ljubljani sem takoj dobil pričakovane odmeve, v katerih so mi omenjali celo disciplinsko komisijo, čeprav sem jih že pred oglašanjem našega novinarja opozoril za kaj gre.

Po prvih informacijah o premiku tankov iz kasarn proti meji in barikadah sem poklical v Ljubljano direktorja in glavnega urednika radijskih programov, a ga nisem dobil. Kasneje mi je priznal, da je bil takrat s politiki na pomerjanju oblek za večerno razglasitev neodvisnosti. Nato sem klical na ministrstvo za informiranje, da povprašam, ali je to že čas, da spremenimo našo programsko shemo in vpeljemo naš program po posebni shemi, ki smo jo načrtovali za primer vojaškega konflikta. To pa pomeni, da odpadejo vse redne oddaje in da program sproti v živo prilagajamo dogajanju. Ker ministra nisem mogel dobiti, mi je njegov pomočnik dejal, naj ukrepam po lastni presoji. Direktor našega radia, ki je bil tudi odgovorni urednik italijanskega programa, se je odločil, da bo njihov program potekal še naprej po nespremenjeni shemi, saj bi lahko v Italiji sprožil pri tamkajšnjih poslušalcih pravi preplah.

Ob vse pogostejših informacijah naših novinarjev in poslušalcev s terena, nato pa še od milice oz. Uprave za notranje zadeve v Kopru in Novi Gorici, sem se v soglasju z nekaterimi novinarkami in novinarji, ki so še ostali v uredništvu, odločil, da v programu v slovenščini ob 13.00, ko zaključimo s prenosom program a Vala 202, začnemo z našo posebno programsko shemo. Takrat so začeli postavljati barikade v Obrovu, Dolnjih ležečah, Črnem Kalu ...  v Divači pa ježe padel prvi streljanje, sicer v zrak,  Oddaja je stekla v živo, vanjo so se oglašali novinarji in novinarke neposredno s terena, z mejnih prehodov in barikad, vključevali smo tudi klice poslušalcev. Program je vodila Ida Kogej, osebno pa sem vse pomembnejše informacije preverjal pri pristojnih pri milici ali UNZ, na občinskih upravah in pri teritorialcih. Ljubljana je naše informacije, ki smo jih poslali že za Dogodke in odmeve ob 15.30, objavila šele v Večernem radijskem dnevniku ob 19.00, tako da so Dogodki in odmevi izpadli v našemu programu kot dnevnik iz nekega drugega planeta.

V naslednjih dneh smo naš program prav tako sproti vodili v živo. Prve dni smo zaradi dogajanja tudi skrajšali prenose programskih pasov ljubljanskih nacionalnih programov, prenašali pa smo jih po lastni presoji in sprotnem dogovarjanju za vse novinarske konference v Ljubljani in vsa pomembna poročila. Vsa poročanja naših novinarjev in vse prenose novinarskih konferenc, ki smo jih objavljali v našem programu, smo posebej snemali na rezervne trakove in jih posredovali programu v italijanščini in nekaterim dopisnikov drugih medijskih hiš iz Hrvaške in Italije, ki so se oglašali pri nas. Dvema hrvaškima novinarjema smo uredili delovni prostor v našem uredništvu. Na našem dvorišču je »kampirala« tudi neka srbska novinarska ekipa, ki pa ji zaradi sumljivega obnašanja nisem dovolil, da pride v stavbo. Ves radio, tudi receptorji, so se namreč tiste dni za vse odločitve obračali predvsem name. Za posredovanje naših informacij drugim novinarjem smo v uredništvu organizirali posebno dopisništvo.

Ves radio je, razen nekaterih izjem, pri katerih se je čutil strah ali pa še kaj drugega, deloval tako srčno kot še nikoli, delovno, požrtvovalno, tovariško, enotno. Na rednih delovnih sestankih uredništva ob 8.30 in usklajevalnih kolegijih obeh programov ob 9.30, ki sem jih vodil, smo se o vsem zelo hitro dogovorili, vsi so bili pripravljeni delati tudi to, za kar niso bili plačani in s čimer se prej niso ukvarjali ali celo strinjali. Vsak dan smo imeli tudi popoldanske zelo hitre delovne sestanke, saj je bilo treba program spoti prilagajati, velik del časa pa sem zaradi stika z novinarji na terenu in poslušalci preživel kar v režiji studia, iz katerega je tekel naš program.

Med programom smo prejemali tudi številne podporne klice naših zamejskih rojakov iz Italije in njihove spontane izjave. Ta vojaška agresija je namreč prepričala tudi tiste največje skeptike, ki so gojili stoletno prepričanje, da lahko italijanske apetite po našem ozemlju ustavi samo neka močna združena južnoslovanska vojska. Podporo slovenski osamosvojitvi se je čutilo zlasti iz demokratičnih političnih krogov tako levice, kot tudi lokalnih nacionalističnih, ki bi radi uresničili tudi svoje težnje po osamosvojitvi od Rima. Žal pa se je takrat iz nekih skrajnih desničarskih krogov v Italiji že slišalo, da je sedaj priložnost, da izgubljeno dobijo nazaj. Ljudje, ki so šli v Italijo preveriti, ali so opazni premiki njihovih ali celo Natovih enot, so sporočili, da ni posebnih vidnih sprememb, razen tistih na meji. Te na meji pa so bile samo pozitivne.

Italijanska skupnost je gledala na slovensko osamosvajanje zelo razdvojeno, po eni strani je bila to obramba pred srbsko hegemonijo in izstop iz vedno bolj nevarne države, po drugi strani pa bojazen pred novo mejo in razdelitev enotne manjšine na dve državi. Prav prve dni vojne je bilo objavljeno odprto pismo Predsedstva Obalne samoupravne skupnosti pripadnikov italijanske narodnosti vodstvu Slovenije, s katerim so ga pri vzpostavljanju nove meje s Hrvaško opozarjali na zahtevo po ohranitvi enotne manjšine. V njem so zapisali, da: »Italijanska narodnostna skupnost, ki živi v Republiki Sloveniji, izraža svojo zaskrbljenost in poudarja svoj trden namen, da zaščiti enotnost italijanske manjšine; če bo potrebno tudi s pozivi mednarodnim organizacijam, pristojnim za zaščito pravic manjšin.« To stališče je bilo sicer sprejeto že nekaj dni pred začetkom vojne.

Program v italijanščini je po začetku agresije deloval ob nespremenjeni shemi, dogodke so omenjali ali o njih poročali le v dnevnoinformativnih oddajah. Po pogovorih, ki sem jih imel z direktorjem, ki je bil tudi odgovorni urednik tega programa so le začeli posvečati večji pomen. Direktor je namreč zagovarjal tezo, da s programom ne smemo zganjati prevelikega medijskega hrupa ali pompa, da ne tega italijanska javnost v Italiji ne bi narobe razumela. Vendar počasi so s podaljšanimi dnevnoinformativnimi in drugimi aktualnimi oddajami, v katerih so z novicami, poročili, prevedenimi posnetki, intervjuji, reportažami in komentarji začeli opravljati izredno pomembno obveščanje širše mednarodne javnosti, saj so njihovi oddajniki nosili veliko dlje kot pa slovenski. Tretji dan vojne pa so vendarle začeli tudi v tem programu neposredno prenašati novinarske konference iz Ljubljane s simultanim prevajanjem.

Po vsaki vojni je prva žrtev resnica

Danes se pri spominjanju ali proučevanju dogajanja na Primorskem v času slovenske vojne marsikdo sklicuje na knjigo Dan prej, ki je brez dvoma zelo pomemben dokument časa in tudi pravega vrednotenja naših dogodkov. Žal pa so v zvezi z Radiom Koper, kot sem že zapisal, omenjeni samo manj pomembni fragmenti, katerih cilj je bil, vsaj tako se mi kot takratnemu odgovornemu uredniku dozdeva, »ovekovečiti« ljudi, ki so po vojni prišli v novo vodstvo, a med njo niso igrali nobene pomembne ali odločilne vloge. Če pa velja koga omeniti prav po imenu in priimku, potem je treba, poleg že omenjenih, omeniti vsaj tiste reporterje, ki so že »dan prej« stali pred puškami, med temi so bili Vojko Krpan, Mirjam Muženič in Tomo Šajn, čeprav so tisti, ki so bili v ozadju, opravljali prav tako ali pa še bolj pomembno vlogo. K tem sodi Franko Hmeljak, ki je samoiniciativno poskrbel za prve stike z drugimi novinarskimi hišami. Prav tako je bil zelo pomemben ves studio Nova Gorica, ki je kljub svoji oddaljenosti od centrov, na prav tako občutljivi meji, samostojno deloval kot prava informativna trdnjava. Tudi ali pa posebej ob tej priložnosti so pravilno potrdili svojo pomembno vlogo. Pomagali so nam tudi zunanji sodelavci, kot so npr. Brane Fatur, ki je s postojnskega poročal kot profesionalni novinar, Branko Vrabec pa je prav takrat prerasel iz bralca v novinarja – terenskega poročevalca. Bili so tudi taki, ki niso mogli premagati strahu in so mislili predvsem nase, teh pa ne bi omenjal.

Pri tem bi dodal še tri poudarke: 

Ves spontani odpor ljudi so vodili miličniki, ki so bili v 60 % člani ZKS in ne teritorialci.

Edini množični medij v Sloveniji, ki je že tistega dne vpeljal vojno shemo, je bil slovenski program Radia Koper - in to po lastni presoji in odgovornosti brez soglasja Ljubljane. 

Skoraj vsi demosovi politiki (razen ZSMS in enega krščanskega demokrata) so tistega dne na hitro kar brez žena in otrok odšli na letovanje v Italijo in se v večini nastanili v Hotelih v najbližjih Miljah, zlasti Lidu. Spisek vseh, ki so takrat bivali v teh hotelih so italijanski karabinjerji že čez dva dni prinesli pokaza nekim našim miličnikom.

Ob koncu vojne, prav ob pogovorih na Brionih, sem ukazal, da arhivirajo vse posnetke programa, ki so se za izmenjavo nabirali v diskoteki. To sem običajno podpisal enkrat mesečno. V fonoteki so mi odgovorili, da jih je že vzel v presnemavanje nekdo iz vodstva tehnike. Bili so pa še nedotaknjeni vsi trakovi s posnetki dnevnih programov obeh naših programov in še prvega in tretjega programa Radia Slovenija, ki smo jih morali hraniti dva meseca za vsak slučaj, če bi prišlo do pritožb. Ta zapis dnevnih programov so snemali na posebnih večkanalnih magnetofonih, ki so jih nekoč rabili za prisluškovanja. Tehnik v razdelilnici mi jih ni hotel izročiti, češ da so trakovi samo v strogi pristojnosti šefa tehnične službe. V manj kot pol ure po posredovanju dopisa tehnični službi o takojšnjem arhiviranju trakov sem šel preverit, ali so še na kupu v razdelilnici ali že v arhivu, a jih ni bilo več ne na enem ne na drugem mestu, izginili so neznano kam. Tudi po pogovoru s šefom tehnike in direktorjem nisem dobil zadovoljivega odgovora. Po odgovorih sem sklepal, da sta bila o tem dogovorjena. Čeprav so ti posnetki zgodovinskega pomena, ne samo za Radio Koper, in sem to zgodbo povedal tudi nekaterim drugim pomembnim šefom, jih ta zgodba ni posebej zanimala. Nekaj mesecev kasneje sta izginila tudi oba magnetofona, ki sta lahko snemala istočasno na osmih kanalih. To sta bila dva magnetofona izdelana v Iskri, in kot sem bil že ob prevzemu mesta odgovornega urednika obveščen, so jih je na radiu, dokler tega nismo razkrili in preprečili, uporabljala državna varnostna služba in KOS za snemanja prisluškovanj.

Po osamosvojitvi sem ob velikih problemih z uredništvom programa v italijanščini in tehnično službo Radia Koper uspel prepričati novo RTV Slovenije, da končno izpeljemo osamosvojitev programa v slovenščini in njegovo podaljšanje v celodnevni Radio Koper. S tem smo tudi ta program končno izenačili s privilegiranim programom v Italijanščini. Ni bil namreč manjšinski samo ta ampak tudi naš slovenski, ki smo ga vedno razvijali kot skupni program Primorcev to in onstran meje in bili oni strani bolj poslušani kot Radio Trst. Uspeh je bil popoln, tudi komercialen. Kmalu smo cene naših oglasov lahko dvignili še nad cene italijanskega programa in nato še Vala 202 in s prihodki prekašali tudi sosedno televizijo.

Leto po uresničitvi tega mojega sna, so za direktorja koprskega radia postavili najmlajšega novinarja iz našega uredništva Iztoka Jelačina. Meni se je kmalu za tem iztekel tretji mandat odgovornega urednika. Ker sem se od vseh novinarjev še najbolj spoznal na novo informacijsko tehnologijo nisem več kandidiral za odgovornega urednika, ampak sem predstavil projekt radia kot digitalnega medija in nove informacijske agencije. Na presenečenje vseh se je na oglasni deski pojavila informacija, da sem premeščen na delovno mesto računalniškega operaterja, na najnižje možno vrednoteno mesto seveda, pod tem pa je bil podpisan eden izmed tistih, ki so se ves čas med vojno skrivali, ker so se bali, da bi jih dobili »naši«.  Zame so našli eno staro mizo na hodniku, računalnika nisem dobil, tudi ne pisalnega stroja, ampak garnituro finomehaničnih izvijačev.

Ko so začeli obnavljati stavbo in sem sem se s tega novega delovnega prostora na hodniku začasno preselil v drugo ulico v prostore dokumentacije, se je izgubila tudi dokumentacija iz moje nekdanje uredniške sobe. Kljub temu, da so mi iz uredništva celo trdili, da so jo odnesli v dokumentacijo, je tam nisem nikoli videl in tudi ne našel. Pri pisanju poročilu o delu radia med vojno, ki je bilo osnova za medalje, pa nisem sodeloval, saj ga je direktor hotel napisati sam s pomočjo neke novinarke. V lastno hvalisanje so izdali tudi knjigo, v kateri so ovekovečili svoje samohvale in fotografije. Zahvalno pismo za naše delo med osamosvajanjem in vojno, ki ga je na moje ime poslal takratni minister za informiranje pa niso niti omenili.

Dan po tem so tisti, ki so tisti, ki jim je šlo predvsem za oblast, za revanšizem krerofašizma, skupaj  neofašisti in stalinisti, vsi strahopetci, ki so se med vojno skrivali tudi zato da bi utrdili svojo oblast ali uresničili svoje sle po bogastvu morali očistiti prav tiste,ki so izpeljali demokratizacijo in osamosvojitev. Najbolj nevarni so bili miličniki, ki so jih upokojevali že po petintidesetem letu starosti in novinarji, ki pa nas je bilo treba spraviti po metodah argentinske demokracije, ki jo je, kolikor sem bil seznanjen, na osnovi ukazov začel uvajati novi direktor Andrej Rot do konca pa izpeljala Vinko Vasle, Jože Možina in razni kolaboracionisti, med temi tudi ali zlasti nekdanji sodelavci JLA. Ko so mi čez nekaj let rekli, da naj si uredim status veterana, a da mi mora to potrditi novi direktor, sem to možnost raje odklonil.

Zakaj sem omenil »argentinsko demokracijo« Odgovorni urednik, ki me je nasledil je kmalu zbežal z radia, na izpraznjeno mesto pa sem se poleg neke zunanje kandidatke prijavil tudi jaz. Eden izmed pogojev za zasedbo tega mesta je tudi soglasje uredništva. Tu sem na zakonsko predpisanem tajnem glasovanju dobil 22 glasov, moja protikandidatka pa le dva. Ko je to zvedel Andrej Rot, je razpis javni razpis po novem razpisu, na katerega sem se še z dvema drugima prijavil tudi jaz, pa je on sam prevzel vodenje tega postopka izjasnjevanja novinarjev in urednikov, na katerem je zahteval predhodno ustno obrazložitev vsakega volilnega upravičenca. Nekaj jih je zapustilo sestanek trije so bili proti temu, nato pa so izpeljali tajno glasovanje, vendar tako, da so na liste napisali samo njegovega kandidata. Ta je po vsem prepričevanju dobil 12 glasov in to je bilo za Rota dovolj. Na koncu je še s prstom zažugal da prosi, da to ne pride v medije. Na srečo je kmalu odšel tudi on v arhiv.

Jaz sem ob vseh problemih, ki so se začeli kopičiti v programu prevzel mesto urednika programa, a novi odgovorni urednik je kmalu zbežal z radia in za odgovorno urednico smo dobili Majo Kirar iz Maribora, sicer takrat znano voditeljico televizijskih oddaj o malih živalih, sošolko od Vasleta in prevajalko prve Janševe knjige v nemščino. 

Nadaljevanje sledi v knjigi Manipulacije za Butalce, ki bo upam da kmalu izšla. 

Marsikaj pa je že objavljeno v mojem oknu http://freeweb.t-2.net/okno/

Ponosen sem na to kar sem za ta naš narod naredil, ne pa na ta dopis ali točneje na njegovega podpisnika. A to je zagotovo eden izmed jasnih dokazov mojega dela.


 


sobota, 23. maj 2020

ITALIJANSKA KULTURA ISTRE


 Sam sem v mladosti prebral vso staro literaturo starih narodov in kultur, ne samo grško, ampak tudi to kar se je v Kopru in Ljubljani dalo dobiti indijskega in kitajskega. Seveda sem prebral tudi to kar so pisali stari Rimljani, a tega v primerjavi z grško klasiko ni veliko, predvsem se tega ne da primerjati. Rimljani so najprej Grkom ukradli njihovo vero in bogove in jih "pobarbarili". 
Olimpijske igre miru so spremenili v krvave gladiatrske poboje. Nato so prevzeli krščansko vero in iz vere ljubezni do človeka naredili stroj osvajanja in mučenja ter manipuliranja z ljudmi. Če berete njihove zapisovalce dogodkov, (pred in po Kristusu) so kamorkoli so prišli pobili vse kar ni bilo primerno za sužnje. Tu v Istri so samo v dveh pokolih zajetih Histrov poklali več kot 20.000 ljudi. 
Nato se spomnite na inkvizicijo in vse kar gre zraven zažiganja čarovnic in največjih umov človeštva. Odgovor na to, na srečo propadlo kulturo smrti, sta bila renesansa in humanizem, a kaj ko sta se v času nastanka narodov in nacionalizma oba utopila v starem romanskem prafašizmu (večvrednost, totalna oblast, imperializem, militarizem ... kultura križanja). 
Na srečo se je nekaj humanizma preneslo tudi izven Italije in tu je preživel. 
Vendar iz njihovega imperializma sta se oplajala tudi nemški in angleški, posredno pa ameriški, ki še vedno pobija po svetu. In kar je najhuje: Italija je domovina fašizma, ideologije, ki je kriva za 2. svetovno vojno. Mussolini se je zgledoval po starorimski "kulturi smrti in oblasti", na tej osnovi je gradil fašizem, ki je tudi obnavljanje rimskega imperija in njegove kulture sužnjelastniške družbe. 
Vse to nam italijanski mediji in mediji tistih, ki so prevzeli njihovo kulturo totalnega oblastništva, prikazujejo v novih oblikah boja za demokracijo, svobodo, pravno državo ... dejansko pa se borijo za totalno oblast, kar je tudi osnovni cilj fašizma. 
Kakšno svobodo in demokracijo so prinesli nam Slovencem? 
Zrušili ali pokradli so nam vse, kar je narod naredil in ustvaril v prejšnji državi, vse tovarne, vsa podjetja, banke ... in kar je najhuje skregali narod huje kot takrat, ko so v "ljubljanski pokrajini" ustanovili belo gardo (MVAC). Hude trditve a ne! Namerno dobrih ali pozitivnih nisem izpostavljaj, saj drugi z njimi tako pretiravajo, tako da namerno ali ne zameglijo bistvo stare in nove zgodovine.

petek, 22. maj 2020

CORONEO JE LJUBLJANSKI

V Trstu imamo Slovenci dva spomenika naši hlapčevski in izdajalski kulturi: Koronejo in Rižarno


Coroneo, ali po naše Koronejo, najbolj zloglasen zapor v Trstu, skozi je šlo na desettisoče Slovencev, zlasti domoljubov, socialistov in komunistov. Nekaj tisoč so jih iz tega zapora poslali v nemška uničevalna taborišča, nekaj pa upepelili kar v tržaški rižarni. Tu so bile tudi strašne mučilnice in metode mučenja še iz časov inkvizicije... V času nemške je zapor je italijanskim fašistom pomagalo polniti tudi 2000 domobrancev, ki so jih prav v ta namen pripeljali iz ljubljanske škofije.
Pa veste, kdo je sezidal ta zapor, kdo ga je podaril Italijanom za nepravoverne Slovence?
Ljubljanski škof Tomaž Hren, ki je na stara leta v ljubezni do boga spremenil svoj priimek v Corone, svoj dvorec pa poimenoval v Coroneo!
Tako je o tem povedal veliki primorski domoljub in pisatelj Saša Vuga: "Veste, kdo je dal ime zaporu? Ljubljanski škof Tomaž Hren. Počenjal je packarije, sežigal knjige, izkopaval protestantske grobove in trupla metal v Ljubljanico. Ko je začutil, da se bliža smrt, je v Trstu, denarja ni stradal, sezidal dvorec, v katerem naj bi preživel bolna leta. Kot vsi takratni intelektualci, Petelin Gallus, in odličniki si je dal ime latinizirati. In ker priimek Hren lahko izgovori le Florentinec, drugi Italijani ne, je postal Corona, njegova rezidenca pa Coroneo. To reč je v oporoki zapustil jezuitom. Ker pa je Jožef II. parazitske samostane nacionaliziral, je Coroneo postal avstrijska ječa. Po letu 1918 italijanska – in ječa je še danes. Tam so trpeli naši očetje, tam nekateri tudi končali. Ta ljubljanski škof torej ni uničeval samo slovenske kulture, ampak tudi naše živo meso."
Zakaj je Rižarna spomenik slovenski hlapčevski in izdajalski kulturi, pa vam je upam da jasno. V uničevalno taborišče s krematorijem jo je spremenil prav naš rojak Odilo Globočnik, a to je druga zgodba. Preberete si jo lahko tu: https://issuu.com/milos-ivancic/docs/ri_arna ali ogledate kot video: https://www.youtube.com/watch?v=xjTZQxKLreI

torek, 28. april 2020

Afera maske

Afera maske je le nadaljevanje afere orožje

Ta sramota za slovenski narod, ki ni sposoben izbrati pravega poštenega političnega vodstva države se dogaja predvsem zato, ker ni bil sposoben razčistiti z orožarsko afero in ker je dovolil, da mu desnica s svojimi mediji, tudi TV Slovenija, opere možgane.
Vendar Janša je je tokrat ob tretji vladi tudi za svoje ovce šel predaleč, zahteval je totalno poslušnost, še meketati ne bi smele, ob tem, ko bi jih njegovi volkovi žive jedli.
Da so zameketale in zmotile volkove pri njihovi požrtiji, gredo čestitke predvsem Ivanu Galetu, ki ni hotel biti nemški ovčar, ampak je ostal ponosen uporni Slovenec. Ob vsej podpori, ki jo je dobil tudi  pri tistih novinarjih, ki se imajo za pse čuvaje neoliberalizma, pa se seveda ti takim upornim svobodoljubnim ljudem ne upajo reči junaki, ampak jih v skladu s terminologijo in strategijo ali celo ideologijo imenujejo žvižgači.  
Zakaj tem ljudem pravite ŽVIŽGAČI?
Nekoč bi jim rekli JUNAKI, NARODNI JUNAKI, BORCI za resnico ali če hočete BORCI za osvoboditev vseh zmanipuliranih ...
Zakaj jim tako ne rečete tudi danes?
Dajmo jim naziv, ki jim pripada!
Vsekakor hvala in čestitke tudi televiziji, zlasti novinarjem in urednikom, ki so se upali izpostaviti in pripravili res dobro in zelo korajžno TARČO. Bojim pa se, da bodo tudi oni, tako kot jaz, to prej ali slej grdo plačali, saj bodo ljudje na to čez čas pozabili, Janšisti pa ne, saj oni imajo spiske, ki jih stalno izpopolnjujejo, te spiske pa pripravljajo ljudje prav znotraj RTV-ja.
Zato ne pojte prevelikih slavospevov nacionalni televiziji.
Že prav na predvečer praznika OF so se lepo polili z greznico iz Možinove hiše političnih manipulacij zgodovin in objavili skrajno manipulativni intervju Možine z Žigom Turkom.
Kaj pa, če ta intervju napoveduje, da bo novi predsednik progamskega sveta RTV postal prav dr. Žiga Turk, dr. Jože Možina pa generalni direktor, dr. Rosvita Pesek pa direktorica TV - na to že kaže sedanje kadrovanje v svet.

To potrjuje tudi oddaja po Dnevu opora to je po Dnevu OF, ko so praznik zaokrožili z dokumentarno oddajo osamosvojitveni vladi ... o Peterletovi, Janševi, Bavčarjevi, Kacinovi ...
Za vsak slučaj, da bi sprali še to, kar bi bi od drugih medijev ostalo v glavah naroda po praznovanju OF in da v prihajajočih prvomajskih praznikih ne bi nasedali spominom na delavsko gibanje ali celo samoupravljanje ...

... in da ne bi preveč zadišali po PROTIFAŠIZMU.


torek, 14. april 2020

COVID 19

Covid 19

Kaj se dogaja z epidemijo novega koronavirusa Covid 19, kaj razkriva in kaj nam obeta?


Res da smo očitno šele nekje na začetku, ampak marsikaj se že da ugotoviti.
Veliko smo že slišali, še več bomo. Že sedaj se sproža pravi mehanizem medijskega maipuliranja množic, v katerem zlasti hlapci oblastnikov in kapitala poskušajo prepričati ljudi v edino njihovo edino resnico.
Veliki in mali preroki pravijo: Svet se bo spremenil.
Upam, da. Vendar ob tem ne pozabite, da nam je Covid 19 pokazal na veliko več pomembnih resnic in tudi in tudi resnih opozoril ali ali novih poti.

1. Najprej nas opozarja na moč narave in majhnost človeka, šibkost naše družbe, njene tehnologije, s katero človeštvo osvaja celo vesolje. Kako lahko mali in primitivni virus tako hudo prizadene ali vsaj vrže iz tira najbolj razvito bitje na svetu in pretrese njegov družbeni sistem. Obenem pa nas tudi opozarja na moč skupnosti v obrambi posameznika, ne pa posameznika v obrambo skupnosti.
2. Pokazal je, da stopnja gospodarske ali pa politične razvitosti ni pomembna za človeško družbo, obratno - celo bolj nevarna. Bolj kot so države materialno razvite, bogate, bolj jih je prizadel. Epidemija je pokazala pravo bedo prav najbolj samohvalisavega Zahoda in njegovega edinega pravega sistema.
3. Razgalil je razlike med ljudmi, tistimi, ki si kot solidarna družbena bitja med sabo pomagajo, in na drugi strani individualisti, ki celo take priložnosti izkoriščajo za svoje lopovske ali oblastniške interese - celo pod geslom "America first!"
4. Pokazal je na velike slabosti liberalizma to je kapitalizma in farso takoimenovanih zahodnih demokracij, ki v vodstvo držav ne pripelje najbolj sposobnih ljudi, ampak tiste najbolj oblastniške, pohlepne in pokvarjene.
5. Pokazal je vso bedo do sedaj vodilne države na svetu in njenih satelitov, ki svojo oblast utrjujejo s kapitalom, mehanizmi svetovnih kriz, vojnami in državnim terorizmom. Kakšen poraz za veliki Nato je ta vojna z mikroskopskim virusom! Tudi za Evropsko skupnost.
6. Pokazala je, da so ZDA prav zaradi svojega imperialističnega kapitalističnega sistema izgubile svoj primat na svetu, da jih je prehitela država, ki do sedaj vojaško še ni napadla nobene druge. Vendar prav iz tega lahko izhaja nova velika nevarnost, da bodo ZDA, ali točnje z njo povezan kapital poskušali še naprej dokazovati svojo moč s tem, kar jim je ostalo, to je vojaščino, orožarsko industrijo, nafto in finančno politiko.

7. Pokazala je, da družba, država, rabi skupne obrambne in razvojne sisteme, med katerimi ni najpomembnejša armada, ampak zdravstvo in sociala, enotnost ljudi, njihova obča kultura ... vendar pod družbeno kontrolo, ne pa kot oblika profitne kapitalistične dejavnosti. Torej, da družba ne more graditi svojega sistema na zasebni iniciativi in koristi posameznikov, ampak družbe kot celote, pa celo ne samo svoje države, ampak vsega človeštva.
8. Pa tudi, da sta centralizem in družbeno planirano gospodarstvo učinkovitejša od kapitalizma, sploh pa neoliberalizma.
Kam nas to vodi ali česa se moramo zavedati, da nam grozi v novih časih.
Največja nevarnost je krepitev diktatur, ki so populistično lažje dosegljive kot vodenje z družbenim konsenzom.
Čeprav v tekmi zmaguje Kitajska, bo v ozadju največji zmagovalec te krize bo še naprej dosedanji največji diktator sveta, to je veliki kapital, ki bo s potrebami po novih kreditih še povečal svojo moč. Temu je Marx rekel ekspropriacija ekspropriatorjev in koncentracija ter centralizacija kapitala. Število največjih bogatašev se bo še dodatno zmanjšalo, njihovo bogastvo ali moč povečala, ostalega prebivalstva pa zmanjšala.
V svetu so se okrepile tudi desničarske sile, zlasti v Evropi, ki še ni razumela prejšnje ofenzive s strahom pred tujci.
Med potrebnimi ukrepi za zajezitev pandemije in obrambo se skriva tudi veliko takih, katerih glavni cilj je krepitev oblasti.
Zakaj pa so politika in mediji z raznimi oblikami zastraševanja zganjali pravo paniko. Strah je osnovno politično ožje in razmere med pandemijo in po njej so nova priložnost za stare in nove diktatorje.
Prepričan tudi sem, da ta pandemija ni samo bolezenska, ampak tudi ali predvsem politična. Menim namreč, da se je vanjo ujela prav vsa politika in seveda njihovi mediji. To bo najbrž pokazala tudi končna statistika in strokovna obdelava podatkov ob primerjavi z ostalimi virusnimi epidemijami, zlasti sezonskimi. Jih pa bodo zagotovo zelo dobro priredili, saj je v vse skupaj vključena tudi "znanost".
Kaj pa politična in ekonomska znanost, ki razvija nove oblike hladnih vojn, ki jim nekateri rečejo samo trgovinske. Pomislimo, kdo je imel korist od zadnje velike krize leta 2008 in kdo bo imele od tokratne, ki se je začela 2019.
Kaj bo po zaščitnih maskah najbolj iskano blago na svetu? Odgovor je:Tako kot po vsaki krizi: krediti, denar.
Bojim sem, da je ta epidemija, še bolj gospodarska in politična kot kot pa zdravstvena. Ta je do sedaj najboljši generator nove svetovne gospodarske krize, saj se je pojavila v skladu z znanimi naravnimi gibanji v našem osončju in posledično tudi gospodarstvu, ta nihanja so namreč bolj ali manj na vsakih enajst let, tako sončnih peg ali pa gospodarskih kriz. To so seveda normalna razvojna ali gibalna nihanja in niso katastrofalna že sama po sebi, ta družbena zlasti gospodarska pa so tudi namerno pospešena. Tisti ki, ki imajo kapital in oblast imajo tudi možnost, da to izpeljejo s finančnimi ukrepi ali pa gospodarskimi in drugimi vojnami ter raznimi kombinacijami in manipulacijami.
Dobra posledica te krize pa je, da je ta ameriški kapital, ki obvladuje tudi britanski, judovski, arabski, vatikanski kapital ..., dobil primerno protiutež v Kitajskem (BRIKS) in da iz te krize izhajajo bistveno ali relativno močnejše tudi Rusija, Indija in številne t.i. države tretjega sveta.
Ob lastnem razmišljanju ne pozabite na naravne zakonitosti našega planeta ali vesolja. Najprej na tiste temeljne, da je naš svet okrogel, ima dva pola, severni in južni, se vrti, da ga v ravnovesju vzdržujeta centrifugalna in centripetalna sila, človeško družbo pa razmerje med dobrim in slabim, jingom in jangom, bogom in hudičem.
Poglejmo na Covid19 tudi z aktualnega zornega kota naravovarstva. A ne opravlja razvojno vlogo naravnega uravnoteženja življenja na Zemlji? Covid 19 še ni ukrep narave, le opozorilo, da jo spoštujemo.
Bomo to spoznali in se mi začeli prilagajati naravi, ne pa zahtevali, da se le ona nam - pa ne nam kot ljudem, ampak pohlepnim izrodkom naše vrste.
Upam tudi, da bo ta velika večina ljudi, (to je mi) ki nam ni do oblasti in okoriščanja na tuj račun, spoznala tudi prednosti sodobne tehnologije in jo sama izkoristila prej, kot pa oblastniki za kontrolo nas. Upam da jo bomo izkoristili za izboljšanje življenja, npr. za krajšanje delovnega časa, zato da nam bo ostajalo več časa za nas in naše osnovne družbene celice, naše najbližje.
Vendar pozor, ta zapor nas je tudi naučil biti sam, v strahu in odvisen informacije medijev in brez možnosti neposrednega premlevanja teh medijskih "resnic" s širšim krogom ljudi. FB ni dovolj. Tudi zavajajoč je, saj predvsem občutek lažne participacije.
Kolikor opažam pa to dogajanje bolj potrjuje temu, kar sem napisal v knjigi Fašizem za Butalce, pa tudi v e-knjigi Diktatura kapitala. Butalci bodo očitno ostali še naprej hlapci in peli slavospeve bogu njihovega gospodarja. Pa ne samo ob veliki noči, ko nam po nacionalni televiziji razlagajo celo to, da jajca barvamo z rdečo barvo v spomin na Kristusovo kri, ne pa da so že poganski simbol plodnosti, ko pomlad razveže rit kuram, to je domačim živalim revežev. Kaj šele, da bi povedali, da to je bil nekoč praznik revežev, ki so med drugim spomladi v času boginje Vesne delali otroke kot zajci, vse dokler jih ni umiril strah pred božjo kaznijo ta dejanja, ki so izvirni greh.