sreda, 28. junij 2023

 

Za boljše razumevanje vojne v Ukrajini in poročanja naših medijev

 

Ob ukrajinski vojni, sploh ob uporu Jevgenija Prigožina, ki ni samo vodja najemniške armade Wagner, ampak tudi njen lastnik, poslušamo skrajno manipulativne in zavajajoče pa celo zelo butalske komentarje politikov, novinarjev in raznih strokovnih analitikov. Nekateri kažejo do njega celo simpatije, ga prikazujejo kot junaka,  obenem pa skrivajo glavni vzrok njegovega upora.  Prigožin je namreč večkrat zelo jasno povedal, da njegova vojska krvavi zaradi slabega vodenja vojne proti Ukrajini, in da če bi on vodil to vojno, bi bila Ukrajina premagana v enem samem dnevu. Očitno je Prigožin je ugotovil, da je njegova armada le v vlogi žrtvovanega mesa za neke druge, višje ali širše cilje. Enako torej kot ukrajinski narod, ki je glavna žrtev te vojne. Novinarji, če so res svobodni, bi morali ob tem zapeti slavospev Putinu, da se je znebil zelo nevarne privatne paravojaške armade, ki je v vsakem sistemu najbolj nevarna "peta kolona". Pa tega ne dojamejo, ali nočejo dojeti?

Mediji so seveda ta upor pograbili za senzacionalno manipulacijo v kateri lahko v enem stavku slišimo, da je Putin ta upor rešil v enem samem dnevu, obenem pa, da je to njegov poraz ali dokaz začetka razpadanja njegovega režima. Nihče pa ne pove, da cilj te vojne ni zmaga v Ukrajini, ampak končna zmaga v tej novi tretji svetovni vojni, hibridni, gospodarski, vojaški, manipulativni za novo delitev sveta, ali pa še utrditev stare nadvlade zahoda. Vsak boder poznavalec pa jasno opaža, da dolar izgublja svojo staro vlogo edine valute, da petrodolarja dejansko ni več, saj proizvajalke nafte pristopajo k Briksu, da se sankcije proti Rusiji in Kitajski spreminjajo v bumerang in Itd. Kdor koli pozna Rusijo in njeno oborožitev mora soglašati s Prigožinovo oceno, da bi lahko Rusija vojaško premagala Ukrajino v enem dnevu ali vsaj enem tednu, saj še vedno ni uporabila niti najnovejših tankov, letal, podmornic, pa da ne omenjam taktičnega nuklearnega orožja. Ti mrtvi ne bi bili nekje na drugi celini, ampak tudi med njeno manjšino in sosedi, s katerimi bo treba vzpostaviti nove odnose.

Prigožin bi pač premagal ukrajinske »naciste« in rešil svoje ruske rojake v Ukrajini, to kar je Putin povedal, da je cilj te posebne operacije v Ukrajini, v enem samem dnevu, kar je zelo dopadljivo za vso rusko javnost, ki podpira vojno proti Ukrajini. A prava resnica je še veliko bolj kompleksna, kot sem zapisal v prvem odstavku. Že z praktičnega političnega zornega kota, ki smo ga dobili z drugo svetovno vojno, vemo, da se fašizma ne premaga samo z zmago. Celo tri leta vojne, ki jo je doživel italijanski narod je bilo premalo, da bi doživeli katarzo ali čiščenje tega raka sodobnega kapitalizma. V Nemčiji je pet let veliko bolj zaleglo. V Ukrajini, kjer je stalinizem premagal banderizem s poboji, ne pa z javnim in sodnim razčiščevanjem, pa je preživel in ob podpori od zunaj po letu 2014 prav vzplamtel in to prav na račun več kot deset milijonske manjšine največjega in najbolje oboroženega soseda. Tudi Putin ve, da se danes po svetu težko premika meje, saj je le malokatera pošteno postavljena in je to največji sod smodnika. Tudi to rabi čas, desetletja, ne pa en zmagoviti dan.

Vseeno pa oboje, tako oživljanje protiruskega nacizma, kot tudi etnocid in genocid nad rusko manjšino, nista edini vzrok te vojne. To vojno so neki analitiki že kmalu po začetku začeli imenovati proxy vojna, ali posredniška ali bolje prevedeno gostujoča vojna. In sicer vojna ali ameriška protiofenziva ob kitajskem prevzemanju gospodarske in vojaške prevlade na svetu, a tu je zaradi prav Rusija najtrši člen. To je pa še najbolj jasno povedal ruski akademik in filozof Aleksander Dugina, ki so mu v atentatu ubili hčer Darjo, on namreč vidi konec ameriške hegemonije nad svetom in razvoj policentričnega sveta enakopravnih narodov, držav, družbenih sistemov in kultur, v katerem bodo enakopravno vlogo poleg ZDA in EU igrali tudi Rusija, Kitajska Indija in druge države. Gre za iskanje nove pravičnejše delitve sveta, ki pa je v sedanjem času ameriškega neoliberalizma, za ZDA in njene prisklednike, prav tako ali še hujša ideja kot komunizem in neuvrščenost skupaj.




Poglejmo še nekoliko širše:

V ukrajinski vojni gre tudi za staro evropsko in novo ameriško mešanico imperialističnega pohlepa in fobije do Rusije, ki izvira tudi iz zgodovinskega dejstva, da je nikoli niso mogli podjarmiti (podobno kot tudi do Kitajske). To je zelo jasno povedal tudi republikanski senator Lindsey Graham, ko se je z Zelenskim pogovarjal o ameriški pomoči Ukrajini "Rusi umirajo in to je za nas najbolje porabljen denar«. To ima v Evropi še daljšo brado: spomnimo se na porazni Napoleonov napad na Rusijo in nato še Hitlerjev. Še bolj pa zamolčani napad 14 držav pod vodstvom ZDA in VB na novonastalo SZ. V dveh letih vojne in nato še dveh letih njenega nadaljevanja samo s francoske in poljske strani je pustilo v Rusiji veliko milijonov mrličev. Tri tem se ne sme prezreti tudi zamolčane vloge Ukrajincev in nekaterih drugih narodov znotraj SZ. To je dejansko končal holodomor, ki ni bil samo ukrajinski, ampak po vsej SZ, kjer je od gladu pomrlo okrog 9 milijonov ljudi.

Ob tem nikakor ne smemo pozabiti na žrtve druge svetovne vojne, od 60 do 70 milijonov po vsem svetu jih je bilo vsaj od zahodnih zgodovinarjev 27 milijonov Rusov ali točneje državljanov SZ. Ne smemo tudi pozabiti, da so Nemci na okupiranih območjih razvili kolaboracijo in da so se zloglasni ukrajinski esesovci samo na Poljskem pobili več sto tisoč Poljakov, da jih je bilo veliko tudi v Sloveniji, kjer so se izkazali v bojih na Menini planini, in da so vse ubijanje v tržaškem krematoriju Rižarna prepustili ukrajinskim krvnikom.

Po ruskem napadu na Ukrajino, ki ga ni pričakoval in napovedoval samo ameriški predsednik Joe Biden, ampak vsak kolikor toliko politično razgledan človek, ki je vedel, da Rusi ne morejo več vzdržati takega ponižanja in izzivanja, se je še bolj pokazala glavna vsebina te vojne. Ta je tudi gospodarska vojna, katere cilj je razpad in oplenitev Ruske federacije ter zmaga nad Kitajsko, in to v veliki meri na račun Evropske unije. Ukrajina je v tem zaradi svoje geopolitične situacije in okuženosti s starim kompleksom do starejšega brata (nacionalizmom pa celo nacizmom do Rusov) le najboljši možni gostitelj te vojne, le izbrana žrtev, kar je bilo po primerjavi z vlogo računalnikov v informacijskih mrežah poimenovano kot proxy vojna, to je  posredniška ali gostujoča vojna. Če sklepamo po dveh neuspešnih napadih ZDA na Kitajsko leta 1946 in 1950 so bile v tej vlogi tudi vojne v Koreji, Vietnamu, Kambodži in Laosu pa celo Afganistanu in Iraku. Ta jezdec apokalipse se seveda seli po svetu z odpiranjem novih žarišč, kjer narodi tega niso sposobna dojeti, nasedajo politiki razdvajanja ali imajo oblast oz. elito,  ki ima od tega lastne koristi. Tako se je iz Iraka selila v Sirijo in nato v Ukrajino. Te vojne so bile tudi za nadvlado nad naftnimi polji oz. energetskimi viri sveta.

Proxy vojna je vojna na tretjem terenu, ne na tem, ki je vojno začel in ne na tem, ki je cilj te vojne. To bi lahko prevedli kot posredniška vojna, vendar ne gre za posredovanje, ampak tudi gostujočo vojno na tujem ozemlju in na tuj račun – na račun življenj Ukrajincev in na stroške članov Nata, še najbolj pa EU, saj vojna je na tej naši celini. Slovenska beseda posredniška tudi ne odseva pomena, ki ga je dobila proxy vojna, zato bom uporabljal tujko. Njeno politično vsebino najbolj opiše satiričen pogovor med Američanom in Evropejcem, »da se bosta borila za Ukrajino do zadnjega Ukrajinca!« Torej so Ukrajinci bili tako zmanipulirani, da so v tej proxy vojni celo sprejeli vlogo sodobnega »kanonfutra«.

Gre tudi za nadgradnjo ameriške strategije, ki jo je razkril že predsednik Herry Truman ob napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo, da je njihov, to je ameriški cilj, da se med seboj pobijejo v čim večjem številu, sploh pa v tem primeru Slovanov. Ali kot je zapisal Tomaž Mastnak, da »Če Rus ubije Ukrajinca, Ukrajinec pa Rusa, je to, pravijo, 2:0 za Angleže in Američane. Lahko bi rekli tudi za Nemce ali koga drugega od teh zahodnih nacij, ljudstev ali plemen, s katerimi si, kot si neumno domišljamo, zdaj delimo »vrednote«.

Če se spomnim na tisti stavek ameriške državne podsekretarke Victorie Nuland: »Fuck EU!« smo »kanonfuter« tudi mi, vsaj v tem delu gospodarske vojne, katere cilj je prekinitev vedno večjega sodelovanja med Evropo in Rusijo in vračanje Evrope v odvisnost od ZDA. Gre tudi za utrjevanje Nata, ki je dejansko vojska ZDA, to pa , da gre za Natovo vojno in ne ukrajinsko, je priznal tudi ukrajinski obrambni minister Oleksij Reznikov v intervjuju za BBC, ko je dejal, da je Ukrajina z Natovo podporo dejansko že postala članica Nata. Čeprav so to Ukrajincem zamolčali in jim vbijali v glavo fašistično domoljubje, so to sami doumeli, zato so se tudi tako množično izseljevali že pred napadom Rusije in neposredno po tem.

Da smo tudi mi Slovenci v vojni, vojskujoča se stran, ne dokazuje samo pošiljanje tankov in streliva, ampak tudi cenzura ruskih medijev, saj kako bi sicer kršili svetijo svobode tiska. S tem smo se postavili na isti nivo kot je tudi Rusija, pa čeprav je to dejansko osvajalno vojno imenovala posebna vojaška operacija proti fašizmu in zaščito več kot deset milijonske ruske manjšine. Ni pa bila pri tem prva, saj Američani vse svoje vojaške napade tako ali drugače imenujejo posredovanja za svobodo in demokracijo. Tako v pravi vojni, krvavi vojni ostajajo le Ukrajinci, v najhujši pa ukrajinski Rusi. Američanom ustreza dolgoročno razdvajanje EU in Rusije in izčrpavanje Rusije, a dejansko bolj izčrpavajo Evropo, saj mora v največji meri prav ta plačevati to vojno, ne samo z denarjem, ampak z nadaljnjo odvisnostjo od ZDA, saj bo vse orožje in strelivo, ki ga pošilja Ukrajino, morala nadoknaditi z nabavo novega in seveda to pri njih. Pri tem nuklearni arzenal Francije in VB ne igra odločilne vloge, saj je v primerjavi z rusko superiornostjo lahko bolj nevaren za njih, kot pa za Ruse. Zavlačevanje vojne pa ustreza tudi Rusiji, saj je to za njih najboljša oblika denacifikacije Ukrajincev, najbolj zagrizenih z umiranjem na fronti, preostalih pa s »šibo božjo«, obenem pa ošibitev EU in hud ali celo odločilni udarec ameriški nadvladi sveta. Svetu se že sedaj pozna, da ni več unipolaren, to pa je korak dalje, da spozna, da je njegov obstoj odvisen od medsebojnega spoštovanja in sodelovanja, ne pa podrejenosti eni gospodarski, finančni in vojaški supervelesili.

Da bo iz te proxy vojne med Rusijo in ZDA, ki se odvija na ukrajinskih tleh, bo dolgoročno kot poraženec izšla Evropa, je zapisal tudi ekonomist Jože P. Damjan. Prvič zaradi visokih cen energentov bodo energetsko intenzivna podjetja svojo proizvodnjo premaknila v smeri ugodnejših cen energije in ob velikem trgu še dodatnih drugih spodbud (v Kitajsko in ZDA). Evropa se bo deindustrializirala in začela tako tehnološko kot gospodarsko zaostajati. Ob negativni demografiji bo na udaru model evropske socialne države. In drugič, tudi zaradi trgovinske in tehnološke vojne, ki so jo proti Kitajski sprožile ZDA, pri čemer pa se Evropa drži pravi WTO, ZDA pa ne in bodo tko potegnile daljši konec. Jaz bi pa to potrdil z enostavno primerjavo poledic in pridobitev prve in druge svetovne vojne tako za ZDA, kot Evropo.

To vrsto vojne pa so »medijski analitiki« poimenovali tudi hibridna vojna. Zakaj hibridna, ker je križanec različnih vojn: klasične, gospodarske, propagandne, pa še kakšne. Jaz bi temu rekel povezan snop ali fascio. Obe poimenovanji tako proxy kot hibridna vojna sta razmeroma kmalu izginili iz mainstream medijev, kot da so se tisti, ki so jih prvi rabili, zavedli njihovih pomenov in da ne gredo skupaj s termini, kot na primer brutalna Putinova vojna ali pa Putinov napad na vrednote demokratične Evrope. Sploh se pa mediji trudijo zakriti kompleksnost te vojne, ki združuje v sebi državljansko vojno ali točneje ukrajinski napad na osamosvojeni republiki,  ruski napad na Ukrajino in hibridni napad Nata na Rusijo, posredno na Kitajsko.

Ob tem se postavlja tudi vprašanje ali je bila epidemija Covida 19 priprava na vojno, ali že del hibridne vojne, v kar lahko štejemo napade oblasti na stare svoboščine, njihovo omejevanje in krepitev oblastništva. Ne negiram same bolezni, vendar zakaj jo je Svetovna zdravstvena organizacija (WHO), ki jo vedno bolj obvladuje veliki kapital, konkretno Bill Gates, razglasila splošno epidemijo, zaradi smrtnosti zagotovo ne, možno pa zaradi profitov farmacevtske industrije, za katero se itak že ugotavlja, da je vedno bolj vpliven kapital, ki obvlada celo vrh evropske politike. Pri tem pa ne smemo prezreti koncentracijo moči kapitala in politike, pa tudi ne bonbonov, ki sta jih oba delila preprodajalcem in eliti, sploh zdravstveni. Očitno je strah pred boleznijo vedno boljše nadomestilo za strah pred bogom.

Te vojne so tudi laboratorijske vojne, pa ne samo zaradi bioloških laboratorijev in temu kar v njih razvijajo, ampak ker so tako rekoč naravni vojni laboratorij v kateremu se preizkuša, raziskuje oglašuje je in propagira svoja orožja in svojo vojaško moč pa tudi neumnost človeštva. To je do katere stopnje se lahko z množicami manipulira, saj je to pri narodih, kjer je težko razviti nacionalizme in fašizme ali celo verske fanatizme odločilnega pomena pri njihovi militarizaciji. Tako kot se vojne že dolgo ne more več zmagovati s hladnim orožjem, jih ni mogoče več samo z ognjenim. Strategi bi rekli, da je najpomembnejši človeški faktor, a človeška ozaveščenost se počasi a vendarle dviguje, lahko pa se jo vsaj delno nevtralizira z manipulacijami.


ponedeljek, 1. maj 2023

 OF in osvobotitev


Moj govor v Trseku 29.4.2023

 

Drage moje Istrijanke in Istrijani, tovarišice in tovariši, spoštovani gostje

S ponosom govorim v tej vasi, o Trseku in vseh okoliških te slovenske Istre. Tu je med vojno bil kot partizan Istrskega odreda tudi moj oče, iz te in teh vasi naokrog so bili njegovi tovariši, tu so se pripravljali na končno osvoboditev svoje zemlje. To so partizanski kraji. Kot mi je pravil, so se tu počutili kot doma. Ženske so jim bile kot mame, tudi obleke v katerih so prinesli uši iz Dolenjske so jim prekuhavale in sušile po tem pobočju. In zakaj, ker so tudi one imele svoje sinove, hčere, brate v partizanih.

Za to je seveda tudi Trsek plačal hud davek, poglejte, razmeroma majhna vas pa 11 imen na tem spomeniku. Večna jim Slava!

Predolgo bi trajal moj govor, če bi govoril o Trseku in njegovih ljudeh med vojno. Oče o vojni ni rad govoril, nekaj so mi povedali tukajšnji ljudje kot novinarju, še več pa sem prebral v knjigi  Slovenska Istra v boju za svobodo, kjer je samo Trsek omenjen kar 40, v knjigi Pomlad na obali pa 11.

Tu je bil tudi Danilo Ivančič, borec VDV, naš častni gost (kratek pogovor z Danilom Ivančičem)

Istrski Človek se je kot prvi na svetu uprl fašizmu že leta 1921.

Tam, na oni strani Tinjana in Miljskih hribov je Trst, kjer so se prvi začeli upirati fašizmu naši delavci – dvakrat osovraženi Slovenci kot ščavi in antifašisti. Na oni strani je Labin, kjer so že leta 1921 rudarji oklicali svojo Labinsko sovjetsko republiko. Skoraj dva meseca so vzdržali v bojih s karabinjerji, 2000 italijanskimi vojaki in dvema bojnima ladjama.

Tu spodaj so slavne Marezige, o katerih vam ni treba govoriti.

Že takrat, po govoru Mussolinija v Pulju leta 1920 in požigih naših narodnih in kulturnih domov so jasno vedeli, da se napovedanemu etnocidu in genocidu morajo upreti. Saj tudi v vaši vasi imate ploščo upornim borcem Borbe

Ta upor je dosegel svoj vrhunec v času druge svetovne vojne z NOB, te pa brez OF, ki smo jo počastili pred dvema dnevoma ne bi bilo. Prav z OF in partizanskim bojem je Slovenija dobila Primorsko in se prvič v zgodovini lahko oblikovala kot  sodobna država s svojimi sedanjimi mejami, parlamentom, vlado, ustavo, zastavo in celo vojsko.

Zato so OF kot temelj naše države  začeli rušiti tisti, ki so zbežali v Italijo, Argentino ali Avstralijo, zaradi slabe vesti, izdajstva in kolaboracije, nekateri tudi zločinov. Zato so po osamosvojitvi njihovi častilci tako vztrajali pri preimenovanju nekdanjega praznika OF v dan upora, zato, da ne bi ohranjali njene protifašistične vsebine. Spomnite se, kako so OF začeli z lažmi in manipulacijami, da datum ni točen, nato pa imenom in vsebino, češ da je bila to le ukana komunistov za revolucijo in prevzem oblasti. Še pred dvema dnevoma, na dan praznika, so prav to razlagali po ugrabljeni slovenski nacionalni javni televiziji.

Pa veste zakaj so to govorili, ne samo zaradi rehabilitacije slovenskega kolaboracionizma, ampak tudi zato, da so lahko skrili, da so oni sami, v ozadju tega manipuliranja, izkoristili našo skupno in enotno slovensko osamosvojitev, za splošno ropanje družbenega premoženja in prisvajanje oblasti države, ki se je dejansko rodila iz NOB. Zato so tako glasno očitali prisvajanje oblasti prav tistim, ki so to državo postavili v mejah v kateri je tudi danes, ki so jo po vojni obnovili, izgradili tovarne, šole, bolnišnice, nove enakopravne odnose med ljudmi in državami … Zato, da so porušili, pokradli, razprodali ali podarili skoraj vse, kar je bilo prej narejeno. Se spomine tu spodaj Tomosa, Cimosa, Iplasa, Slavnika, Trgoavta, Mehanotehnike, Droge, Splošne plovbe, ladjedelnice Drugega oktobra, Interevrope, Jestvine, Banke Koper,  … še dobro, da nam je ostala Luka in Bolnišnica Izola, višinski vodovod … Zdaj še Tomosov inštitut rušijo, da bodo tam naredili trgovino, v kateri bodo služili Italijani in Francozi s prodajo svojih prehrambenih izdelkov, svojih kmetov in delavcev … pa še nekaj kitajskih, ne naših slovenskih. Mar bi tam naredili muzej osamosvojitve.

V ozadju tega izvajajo še rehabilitacijo slovenskega kolaboracionizma ali našega klerofašizma. A ni to prav očitno že v programih TV Slovenije. Sramota je, da so med temi prav nekateri Primorci, ki svinjajo celo po svetinjah našega upora.

Tigrovci in komunisti so bili prijatelji, zato so že leta 1939 prav pod vodstvom Pinka Tomažiča okradli pri Pivki cel vagon nemškega orožja za italijansko vojsko in ga skrivoma pripeljali v Trst, ter že leta 1940 na Miljskih hribih pripravljali za  oboroženi upor, jih je Ovra odkrila in so jih na drugem tržaškem procesu obsodili na smrt, skupaj komuniste in Tigrovce.

Zgodovine pa ne bodo spremenili, je ne morejo. Po tej tragediji je tu v teh naših krajih prevzela vodstvo OF. V Trstu je bil glavni odbor OF ustanovljen že 15 avgusta 1941, nato pa naprej po vseh vaseh, okoli Trsta, Istre in vse Primorske. Tu razen posameznih primerov nismo poznali izdajstva in kolaboracije, za partizane je delalo 99 odstotkov ljudi, pa še to je bilo bolj v tistih severnejših vaseh, ki so nekoč spadale v Ljubljansko škofijo.

Tudi zato je bilo to ozemlje Slovenske Istre prava trdnjava, iz katere se je že zadnje dni aprila 1945, torej v teh dneh, začelo osvajanje našega glavnega primorskega mesta Trsta in drugih obalnih mest. Tu so bile enote KMK , VDV, Istrskega odreda, Mornariškega odreda in nekatere druge.

Prav na današnji dan (29.4.1945) je sedem  najbolj korajžnih vdvjevcev pod vodstvom Danila Petrinje krenilo v Koper, da so pred končnim napadom, z do skrajnosti drzno akcijo rešili iz zloglasnih Koprskih zaporov številna življenja političnih zapornikov. To so tako izpeljali, da bi vsak narod posnel več filmov o njihovi korajži, vsaka občina pa postavila spomenik, a v Kopru niso sposobni postaviti na novi trg nekdanjega zapora niti stare spominske plošče.

Naslednji dan so od tu, tudi iz Trseka, krenile v napad in osvobajanje Kopra, Izole in Pirane naše partizanske enote, ki so bile zbrane v teh vaseh slovenske Istre, in nato po osvoboditvi Kopra še proti Trstu. Drži da so za osvoboditev Trsta največ naredile enote 9. korpusa in 4. armade – a tudi te so bile sestavljene pretežno iz Primorcev 9. korpusa ali prekomorskih brigad v okviru 4. armade. Danes še nekateri slovenski novinarji in zgodovinarji govorijo, da so Titovi partizani okupirali Trst. Kako lahko Primorci okupirajo svoje glavno mest, kako lahko KM Trst, s pravimi tržačani, šestimi tržaškimi delavskimi bataljoni Slovencev in Italijanov, pa Istrski odred, VDV, tu prisoten Danilo, pa moj oče? A oni so bili okupatorji?

Moj oče je bil tudi muzikant in je bil v tisti skupini partizanov, ki so 2. maja šli po obalni cesti proti Monfalkonu pozdravit zavezniške vojake. Pa veste, kaj se je zgodilo? Ko so jih hoteli pozdravit, se rokovat ali mogoče še objet, so jim ti  nastavili puško na prsi in zahtevali, da se jim umaknejo.

To je bil začetek hladne vojne, ta se ni začela v Berlinu, ampak tu pri nas, že na tržaški obalni cesti. Tudi končala se ni s padcem berlinskega zidu, ampak se nadaljuje še danes, tako na fojbi laži pri Bazovici, ali po naši slovenski televiziji.

Naša tako zvana leva politika jim še tega ne zna zelo jasno in glasno odgovoriti, da danes Slovenije kot države sploh ne bi bilo, če ne bi bilo OF in NOB, če ne bi prav naši partizani osvobodili Trsta in vse Primorske. Primorsko bi osvobodili zahodni zavezniki in jo spet priključili Italiji, kot so jo že prej,  Prekmurje ali celo vse od Postojne navzgor, kar bi osvobodila Rdeča armada, pa bi kot Podravska banovina pripadla Varšavskemu paktu. A mislite, da bi se tu na Primorskem govorilo slovensko?

Po vsej preliti krvi pa nam sedaj še vedno perejo pamet. A ni to spreminjanje zgodovine, laganje in celo hujskanje naroda in razdvajanje naroda le neka fašistična hladna vojna.

Še huje je, ta svetovna hladna vojna stalno mutira v nove in nove lokalne vojne, v proxy vojne, kot jim pravimo danes. To je tudi ukrajinska vojna, kjer za interese velikih umirajo celi narodi, a predvsem tisti ki niso znali ohraniti svoje enotnosti. A ni to jasno, tako očitno da bolj ne bi moglo biti, saj celo nekateri naši politiki in zagovorniki vojne napadajo tiste, ki pozivajo na pogajanja in mir. Ta stara vojna za totalno nadvlado se še ni končala.

Zato tovarišice in Tovariši, vsi ki bi radi imeli mir, mir v katerem bi bili vsi enaki in enakopravni, vsi svobodni, da bi lahko hodili po svojih poteh in uživalo sadove svojega dela, še vedno velja staro geslo naših staršev in nonotov:

Smrt fašizmu, svoboda narodu.

Miloš Ivančič


nedelja, 8. maj 2022

Kaj je že 9. maj?
Dan zmage nad nacifašizmom ali
Dan Evrope?
Ne, ni ne eno in ne eno ne drugo!



Še konec druge svetovne vojne ni: domobranci, ustaši četniki in drugi kolaboracionisti so se še naprej borili proti armadi lastnega naroda, pa čeprav sta bila tako Mussolini kot Hitler že mrtva. Po tem datumu je umrlo ogromno ljudi, tudi v Hirošimi in Nagasakiju.
To je le datum formalnega konca vojne, sploh pa ne fašizma.
Tega so sicer zaprli v temno steklenico in ga počasi spuščali med ljudi, in še ga. Ob tem so mu spreminjali barvo, okus in videz, najprej, da je fašizem samo nacizem, nacizem samo holokavst nad judi in to še zgolj slučajno, ker je prišel na oblast en norec od Hitlerja. Ne ni to, fašizem je izrodek kapitalizma, njegove kulture v boju proti vsem oblikam svobode, je skrajni predrzni uničujoči pohlep po totalni oblasti. Je rakava tvorba, ki z svojimi razsevi mutira kot virus (a več si preberite v moji knjigi Fašizem za Butalce). Po končani drugi svetovni vojni je mutiral v hladno vojno in a se kmalu pokazal v makartistični korejski vojni, nato vsesplošnem pobijanju "podljudi" v vietnamski vojni kar z napalmom in vsemi bojnimi strupi, nato s čistko socializma v Čilu itd. dokler ga niso dokončno spustili ven, da so lahko zrušili vzhodni blok. In tu so ga križali s starimi nacionalizmi in ga pognojili z vsem manipulativnim gnojem. Kako se je razvil in razširil vemo iz primera vojn v Jugoslaviji ali sedaj v Ukrajini. Tudi Isis je ena izmed specifičnih mutacij.
Kaj je pa neoliberalizem, ki vsebuje skoraj vse gradnike fašizma: pohlep in boj za totalno oblast nad svetom, populizem, predrznost, manipuliranje z mediji ... to je le času in novim raumeram mutirani fašizem, ki so mu skrili fašistične simbole in antisemitizem.
Operacije, rezanje, ali vojne ne pomagajo. potrebna bo kemoterapija. A tudi ta ni dovolj: potrebno je odpraviti vzroke, ti pa so vedno dvojni zunanji in notranji. Zunanji z vnosom načrtno razvitih ideoloških strupov v sistem in notranjem z neočiščenim gnojem. Tudi dan Evrope ni, saj ta je danes le majhna čreda ovc iz katerega izbirajo jagnjeta za žrtvovanje velikemu bogu ameriškega kapitala, novemu bogu, ki bi rad bil eden in edini. Sedaj je na žrtvenem oltarju Ukrajina, preostale ovce pa se igrajo nemške ovčarje in bevskajo kot wardogi Nata in medijski watcdogi. Pa tako bevskajo, kot da tekmujejo, katera bo prva naslednja ovca na tem daritvenem oltarju. Pravzaprav bodo vse šle za meso in kri, s katerim se bo stari hirajoči imperialistični lev okrepil, da bo lahko napadel še azijskega zmaja.
Osebno pa zamerim našim medijem, novinarjem, tem, ki se imajo za watchdoge, pa ta nekdanji dan zmage spreminjajo v dan pozabe, laži, novega enoumja, veliko bolj skritega, prefinjenega, a tudi hujšega od vseh prejšnjih. Hujšega da, saj nas vodi v veliko hujše posledice.
Pa še to vprašanje. Kdo naj ustavi Abrahamovo roko z nožem, ko hoče Bogu darovati svojega sina? Kdo je danes ta bog? Začnite razmišljati, krepite svoj razum!
Da, razum je to!
In potem se še vprašajte, zakaj so ta Dan zmage preimenovali v Dan Evrope? S kakšnim ciljem?

sobota, 20. marec 2021

 Meni je dovolj teh spravnih blodenj, naj se najprej spravijo sami s seboj

Lepo zveni beseda sprava, a ta slovenska je le politični konstrukt slovenskega klerofašizma

Prebral sem izjavo Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) o slovenski spravi in me je ob vsem spoštovanju te institucije prav pretreslo .
Že, ko sem po radiu slišal nekaj stavkov, nisem mogel verjeti da so jih napisali akademiki. Celo na novinarje sem se razjezil, da so spet spustili najbolj bistvene poudarke in izpostavili to kar odraža politiko Boruta Pahorja in kar od njih pričakuje Janez Janša. Ko sem pogledal njihovo spletno stran in videl obraze, me je prešinilo, kaj pa če so nekateri le izkoristil epidemijo Covida, da napeljejo vodo na svoj mlin. Prebral sem jo večkrat, pa še huje je, kot so napisali novinarji. Jasno pa je na koncu napisano, da je bila sprejeta na dopisni skupščini. Na taki se seveda mnenja ne krešejo.
Od tako eminentnega zbora ne bi nikoli pričakoval, da je tudi njih že tako hudo načela splošna manipulacija in populizem naše politike.
Zakaj?
Tudi zgodovina je znanost, enačiti in mešati vzroke in posledice je vse drugo prej kot znanost.
Najprej je bil fašizem, mogoče ga v Dravski banovini niso tako občutili, vendar na Primorskem smo ga. Nato so nas fašisti in njihove države napadle s ciljem, da naš narod izbrišejo iz seznama narodov po enakem sistemu, kot je to počel nekdanji rimski imperij: to kar je sposobno za delo so odpeljali v suženjstvo, to kar pa ni več ali pa se upira, tako kot Histi, pa so poklali. Razlika je le, da okupatorski vojaki niso več sami klali, ampak da so to opravljali njihovi kolaborantski hlapci. Okupator je to opravljal bolj produktivno s stradanjem do smrti in sežiganjem v krematorijih.
Tak krematorijih so naredili celo v nekdanjem največjem slovenskem mestu, v Trstu, ki ga je vodil zagrizeni nacist slovenske krvi Odilo Globocnik. In ni bil edini Slovenec – mlade Slovence za delovna taborišča v Nemčiji, uporne in pohabljene od mučenja pa za Rižarno, mu je poleg kolaborantov iz vseh koncev Evrope pomagalo loviti tudi 2000 domobrancev, ki so jih posebej za ta namen pripeljali iz Ljubljanske škofije.
Zelo spravno zvenijo stavki, kot na primer: "Pravica do groba, ki izhaja iz posvečenih mrtvih kot ene od pravrednot svetovnega etosa ..." Seveda, ampak najprej pravica do groba treh do petih tisoč žrtev iz omenjene Rižarne, za katere niti ne vemo koliko jih točno je, saj so jih upepelili in pepel odvrgli v morje. Pa da ne omenjam drugih.
Še bolj očiten je zmanipulirani populizem, ki me spominja na "uravnoteženost" uredniške politike TV Slovenija: "Največja tragedija druge svetovne vojne v Sloveniji je bil bratomorni spopad med Slovenci samimi z mnogimi žrtvami na partizanski in nasprotni strani. Soodgovornost in krivdo zanj nosita obe strani."
Ne, to ni največja tragedija slovenskega naroda, in zato tudi sklep ni pravilen. Največja tragedija našega naroda je hlapčevski kolaboracionizem okužen z klerofašimom, ki se je zato, da bi sam preživel, ali celo iz klerofašistične obsedenosti, raje sodeloval pri izvajanju Hitlerjevega ukaza "Napravite mi to deželo spet nemško!", kot pa da bi se uprl okupatorju.
Res da je lahko statistika kurba, vendar za prave znanstvenike ne sme biti, sploh ne tista o žrtvah med vojno in po vojni. Upam, da bomo kmalu dobili podatke, koliko in kdo je bil umorjen v tisti zloglasni Hudi jami ali Barbara rovu. Pozabljamo, da slovenija ni bila nek otok, ampak najbolj zaželeni del Evrope tako Nemcev, kot Italijanov, pa še koga drugega, ki so si jo zelo želel celo po končani drugi svetovni vojni. Tudi na to se niso spomnili.
Sploh pa ne na vsa dosedanja spravna dejanja, že na tisto med vojno, ko so pozive trosila celo britanska letala, pa dve povojni, celo na roko sprave med predsednikom države Milanom Kučanom in nadškofom Alojzijem Šuštarjem.
Kot da tudi akademikom ustreza ta umazana igra s spravo, katere cilj je prikazati krvnike kot žrtve in izdajalce kot junake.
Med vojno je bilo po vsem svetu več kot 60 milijonov žrtev, v veliki večini civilnega prebivalstva, po vojni jih je bilo pobitih še 6 milijonov v veliki večini tistih, ki so nosili uniforme. Po vojni je bilo torej pobitih 10 odstotkov na žrtve med vojno. Povojni poboji so se praviloma zgodi tam, kjer so bili najhujši poboji med vojno, vendar Slovenija je bila takrat le del Jugoslavije. Tu se ni končala vojna samo za Slovenijo, ampak za vso Jugoslavijo in celo ves Balkan in najhujši vojni zločini so se dogajali prav tu, še najhujši od kolaborantov. Ta vojna se zanje ni končala tako kot za večino nemških vojakov, ki so odložili orožje in so se predali. Ti kolaboracionistični zločinci so vedeli, kaj so sami počeli z narodom in dobro so vedeli, da imajo več možnosti, da si rešijo življenje, če se predajo Angležem ali Američanom, saj njim niso nič slabega naredili, pa še za Jesenovac in podobna taborišča smrti sploh še niso vedeli. Tudi ogrlic iz oči niso imeli več na sebi. Zato so še naprej pobijali, dokler niso prečkali Drave ali Soče. Tam so pobili še zadnje svoje ujetnike, ki so jih vlekli vklenjene s sabo kot živi ščit. Kje so grobovi teh nesrečnikov.
Te kolaboracioniste, ki so dobili v roke partizani, ki so jim sledili od vseh koncev Balkana, tudi tiste vojne zločince, ki jim Angleži niso hoteli soditi, so jih seveda sami iz maščevanja ali pa po ukazu pobili. Seveda je bil ta poboj zločincev prav tako zločin.
Težko je danes ocenjevati takratno dogajanje, v sedanjem času, ko pri nas tudi po zaslugi tistih, ki so zmagali v takratni vojni, ni več smrtne kazni. Sploh ocenjevati dejanja ljudi, ki so jim skorajda v vsaki družini koga zaprli, mučili, posilili, pobili. Težko je ocenjevati te zločine, če niti tega ne vemo, da je takrat še veljavni zakon kraljevine Jugoslavije zahteval smrt za vsakega kolaboranta z orožjem v roki. Še huje, v času, ko pa je narod še vedno bolj spoštoval staro pravico do lastnega krvnega maščevanja.
To je bil pa še čas vojne in hitrih vojnih sodišč. Vojna se je dejansko končala, šele potem ko so naši zavezniki Američani uporabili atomsko bombo nad civilnim prebivalstvom Japonske.
Pa za nas še to ni bil konec, zakaj ne poveste, da jse je takrat že začela nova tiha vojna za Trst, da so čez mejo prihajale oborožene čete ustašev v ameriških uniformah, in da so ameriška letala preletavala mejo, da sta bile dva sestreljeni …
Pa kljub temu te zločine moramo obsoditi, vsaj zaradi sedanjih moralnih in civilizacijskih norm, tudi zato, da se kaj takega ne ponovi. Vendar, če hočemo, da se kaj takega ne ponovi, je treba najprej obsoditi tiste, ki so s to morijo začeli, jo povzročili. Vojno so povzročili fašisti in tisti iz Zahoda in Vatikana, ki so jih pri tem spodbujali. Ni se začel s podpisom sporazuma Ribetrop – Molorov, ampak že prej z Munchenskim, s špansko državljansko vojno v kateri je sodelovalo 32 držav, Napadi Italije na afriške kolonije, Albanijo in Grčijo … To kar se je po vojni armad proti civilnemu prebivalstvu zgodilo, je bilo posledica, ne pa vzrok.
Tudi če hočemo obstati kot narod in kot država, moramo slaviti samo tiste, ki so zaslužni za to da smo vstali in obstali.
Postite te spravne razprave in pozive, ker za narod so le blodnje. Sprava je bila skozi vso zgodovino človeštva dosežena s koncem vojne, z odložitvijo orožja poraženih in priznanjem zmage zmagovalcem, pomilostitvijo zavedenih in kaznovanjem krivcev. A zgleda, da pri nas še vedno blodimo in nasedamo manipulacijam tistih poraženih fašističnih kolaboracioniston, ki v tem času obujanja in mutiranja novih virusov fašizma, še vedno nočejo položiti svojih orožij.
Nemci so jih.
In ne verjamem, da bi tudi njihovi akademiki sprejeli tako izjavo.
Meni je dovolj teh spravnih blodenj, naj se najprej spravijo sami s seboj tisti, ki jih imajo sami v sebi ali kot potomci kolaborantov ali kot svojo slabo vest. Dovolj je teh dimnih in psiholoških bomb, pod katerimi so stari in novi slovenski kolaboracionisti razdvojili narod, da se je lahko okradlo in razprodalo starim in novim okupatorjem vse premoženje, ki ga je naša povojna generacija ustvarila, sedaj se pod krinko Covida pa še državo zadolžuje, da se bo lahko kradlo nove rodove z odplačevanjem kreditov.
Ne gre samo za novi koronavirus, ampak tudi novi fašizem. Tudi ta mutira.
A ne bi raje opozorili narod na to nevarnost, ne bi nehali kolaborirati s temi, ki nam podtikajo celo lažne fojbe, da so se lahko oni spravili med sabo za veliko večje poboje, kot so bili pri nas, in to tako da so svoje poboje pometli pod našo preprogo. A ne bi zato raje zahtevali odprtje lažne fojbe pri Bazovici in ubranili čast našega naroda predvsem pa našo manjšino pred novim italijanskim (obmejnim) fašizmom. A ne bi raje obranili narod nadaljnjega razkrajanja in ga utrdili pred tujimi lažmi pa še novimi pohlepi.














nedelja, 28. februar 2021

Osamosvojitelji

Ko poslušate slavospeve našim edinim osamosvojiteljem, borcem za demokracijo ... se spomnite, da ni bil Demos tisti, ki je prvi predlagal referendum o osamosvojitvi, ampak da je bila to socialistična stranka, tista za katero trdijo, da je bila režimska in orodje v rokah komunistov.
Tega predloga še časopisi si niso upali objavljati na prvi strani, da se ne bi zamerili Demosu.
Zraven se še spomnite na odhod slovenskega komunističnega vodstva s kongresa jugoslovanskih komunistov.
Ne pozabite tega.
Ne pozabite, da te zahteve po osamosvojitvi Pučnik in njegov demos niso podprli!
ZAKAJ?
Ker potem ne bi bila njihova, si je ne bi mogli lastiti.
In zakaj toliko govorijo, da si je partija v času NOB in po njem prisvojila vse zasluge?
Zato, da lahko skrivajo to, kar so oni ukradli tako osamosvojitev, ki je bila plod prizadevanj vseh Slovencev in nato še družbeno premoženje, ki je bilo last vseh Slovencev.
Očitno jim ni šlo v prvi vrsti za osamosvojitev, za svobodo, demokracijo: to so le izkoristili, da so prišli na oblast in celo, da so rehabilitirali svoje nekdanje izdajalce naroda, domobrance, kolaboracioniste in druge klerofašiste.
Komunisti so po drugi svetovni vojni ustanovili nešteto podjetij, bank, zgradili ceste, železniške proge, tovarne ... Ti "osamosvojitelji" so vse to razprodali, okradli, uničili. Na srečo jim ni uspelo razprodati tudi bolnišnic.

A veste, da v 30-tih letih samostojne Slovenije niso zgradili niti ene bolnišnice, vse so še iz časov komunističnega enoumja. Tudi hidro elektrarn in nuklearke, ki ohranjajo našo deželo zeleno, ampak le en sam blok TEŠ 6, umazan od premoga in korupcije. Niso se šli vojnega dobičkarstva samo z prodajo orožja, ampak celo z nakupi medicinske opreme! Smo pa dobili izbrisane paciente, čakalne vrste in korupcijo.
Spomnite se tudi, da ob osamosvajanju miličniki niso izvajali prisile nad demonstranti, niso jim dajali globe, ki so bile desetkrat večje od plač, kaj šele, da bi uporabljali vodni top in strelno orožje, podirali in vklenili celo starejše ženske ...
Tega predloga še časopisi si niso upali objavljati na prvi strani, da se ne bi zamerili Demosu.
Zraven se še spomnite na odhod slovenskega komunističnega vodstva s kongresa jugoslovanskih komunistov.
Ne pozabite tega.
Ne pozabite, da te zahteve po osamosvojitvi Pučnik in njegov demos niso podprli!
ZAKAJ?
Ker potem ne bi bila njihova, si je ne bi mogli lastiti.
In zakaj toliko govorijo, da si je partija v času NOB in po njem prisvojila vse zasluge?
Zato, da lahko skrivajo to, kar so oni ukradli tako osamosvojitev, ki je bila plod prizadevanj vseh Slovencev in nato še družbeno premoženje, ki je bilo last vseh Slovencev.
Očitno jim ni šlo v prvi vrsti za osamosvojitev, za svobodo, demokracijo: to so le izkoristili, da so prišli na oblast in celo, da so rehabilitirali svoje nekdanje izdajalce naroda, domobrance, kolaboracioniste in druge klerofašiste.
Komunisti so po drugi svetovni vojni ustanovili nešteto podjetij, bank, zgradili ceste, železniške proge, tovarne ... Ti "osamosvojitelji" so vse to razprodali, okradli, uničili. Na srečo jim ni uspelo razprodati tudi bolnišnic.
A veste, da v 30-tih letih samostojne Slovenije niso zgradili niti ene bolnišnice, vse so še iz časov komunističnega enoumja. Tudi hidro elektrarn in nuklearke, ki ohranjajo našo deželo zeleno, ampak le en sam blok TEŠ 6, umazan od premoga in korupcije. Niso se šli vojnega dobičkarstva samo z prodajo orožja, ampak celo z nakupi medicinske opreme!
Spomnite se tudi, da ob osamosvajanju miličniki niso izvajali prisile nad demonstranti, niso jim dajali globe, ki so bile desetkrat večje od plač, kaj šele, da bi uporabljali vodni top in strelno orožje, podirali in vklenili celo starejše ženske ...






sobota, 30. januar 2021

 

Parenzana

Tudi novi muzej o ozkotirni železnici v Sečovljah bodo poimenovali Parenzana.
Kako lepo, zveneče ime, a ne? pravi simbol Istre! Zame je to prej sramota za Slovence in Hrvate, dokaz hlapčevstva in celo kolaboracionizma. Kaj drugega lahko rečeš ljudem, ki zavržejo svoje izvorno ime in raje uporabljajo tuje. Sama ideja o kolesarski poti je poudarjala, da gre za "Pot zdravja in prijateljstva", vendar je tako kot v času iredentizma prevladalo ime Parenzana. Tu so se nekako dobili skupaj tisti priseljeni Slovenci in tudi domačini, ki o tem nič ne vedo, ti ki bi radi z uporabo italijanskih imen postali Primorci ali pa oni, ki bi radi ohranili nekdanjo prevlado italijanstva.


Je Parenzana, Porečanka ali Istrijanka?

Ko sem pred 20, 30 leti poskušal preprečiti poimenovanje kolesarske poti po istrski ozkotirni železnici samo z italijanski imenom Prenzana, doseči, da bi imela tudi ali najprej slovensko, vsaj naše domače istrijansko ime Istrijanka, mi je takratni odgovorni na občini Koper, da je sicer že slišal, da smo mi domačini tej železnici rekli Istrijanka, je odgovoril, da se on mora držati pisnih virov, ti pa pričajo, da je bila imenovana samo Parenzana. Tako je tudi naslov knjige La mia Parenzana. Ko sem mu odgovoril, da če ve, da je bilo takrat, ko je izšla ta knjiga prepovedano govoriti slovensko, kaj šele pisati, mi je rekel, naj se uradno pritožim.
Tisti drugi priseljenec, ki je v Izoli odprl "muzej" o tej naši istrski železnici samo z italijanskim imenom Parenzana, pa mi je odgovoril, da je za to ime Istrijanka sicer slišal, ampak našel je samo napise Parenzana.
Z mojim novinarskim kolegom sva pripravila več oddaj, v katerih sva zbrala pričevanja starih domačinov, da so tej istrski ozkotirni železnici rekli Istrijanka, a sva si s tem pri mladih ali novih demokratičnih novinarjih (ne samo priseljenih) prislužila le posmeh. Muzali so se tudi, ko smo govorili, da so jo pod staro Avstrijo gradila celo slovenska podjetja, pa sploh ne zato, da bi povezali Istro z Italijo, ampak s svojim pristaniščem v Trstu.
Ker jim s takimi zadevami nisem dal mir, sploh pa z intervjuji s partizani, ko sem jim zelo jasno rekel, da jaz s primorski domobranci ne morem delat oddaj, ker jih nismo imeli, so me z mesta urednika prestavili na najnižje možno novinarsko mesto.
So me pa vseeno vedno podučili, da se tej železnici pravilno slovensko reče Porečanka!
Moj nono mi je večkrat kaj povedal o tej Istrijanki, ki ji nikoli ni rekel Parenzana sploh pa ne Porečanka. Povedal pa mi je, da so jo tako imenovali fašisti, tisti iredentisti, ki so hoteli Istro priključiti Italiji, in da so takrat, ko so fašisti streljali na otroke v Strunjanu tudi na glas kričali Eviva la Parenzana!
Pa sploh ni bila predvidena samo za povezavo Poreča s Trstom, ampak bi morala naprej do Kanfonarja, a jo je Mussolini po osvojitvi Etiopije odmontiral in naložil na barke ter jo hoteli odpeljati v Afriko. To pa so mu preprečili njegovi kolonizatorski zavistneži Angleži, ki so mu ta konvoj z Istrijanko vred potopili.

Po tej objavi na FB je prijatelj Mitja Butul, ki je sodeloval pri tem projektu, moje pisanje dopolnil s svojo izkušnjo:
"Ko smo pripravljali projekt obuditve trase ozkotirne železnice Trst Poreč, smo ji nadeli ime Pot zdravja in prijateljstva. Avtorji tega projekta 
Mladen Knez
 , Klemente Knez in jaz, Mitja Butul. smo projekt avtorsko zaščitili. Zbrali smo vse župane občin, po katerih teče trasa in jih pozvali, da traso obnovijo in predajo rekreativnim namenom. Za zdravje ljudi in povezovanje in prijateljstvu med državami, po istrski zemlji. Zato smo tudi projektu in trasi nadeli ime Pot zdravja in prijateljstva. Projekt so nam nato "ukradli", dopisali Parencana, in širili to dalje. To smo hoteli preprečiti, saj smo vedeli, da ni nikoli nobeden te železnice imenoval Parenzana. Oziroma imenovali so jo le fašisti in to takrat, ko so pod vzkliki "Viva la Parenzana" streljali na nedolžne otroke v Strunjanu. Najbolj boleče dejstvo je to, da je med temi otroci, pričami fašističnega masakra v Strunjanu, tudi mama Klementa Kneza, Antonia Knez. Da bi preprečil to potujčeno preimenovanje, za katerega je Klemente bil prepričan, da je tudi plod fašističnih teženj, se je boril do konca svojega življenja. Jaz se, kot sem mu obljubil, borim še naprej. Očitno pa je marsikdo, tudi v imenu ne vem koga in ne vem česa, nekaj jih je v komentarjih tudi omenjenih, njegov trud z nasmehom ter preziranjem zaničeval.
Res je naš projekt, ki ga je podprlo Društvo za zdravo življenje polno živi. Trasa železniške proge je namenjena zdravju, povezovanju in prijateljstvu. Dobesedno Pot zdravja in prijateljstva in nikoli ne bom pristal, da se preimenuje v Parencano in naj nehajo s tem, da je to bolj simpatična, krajša in bolj poznana beseda. Ja, zagovorniki tega, to so dosegli tisti, ki so na tem vztrajali in tisti, ki ste jim ob tem držali štango. Poimenovanje po hrvaškem mestu in to v italijanskem jeziku, tudi ob dejstvu, da smo avtorji tega projekta in obuditelji ter predlagatelji vsebine Slovenci ter da teče velik del te trase po slovenskih tleh, je malo da ne katastrofa.
Malo sem se razpisal, a morda bo kdo, po tem, tudi lažje razumel in spoštoval to za kar so in smo se in se bomo še naprej borili. Za več informacij sem vam vedno na voljo, saj poznam veliko tako besednih kot ostalih spominov Klementa in nekaterih drugih poznavalcev."

nedelja, 29. november 2020


Slovenska vojska


Slovenci se nismo nikoli ubranili pred zavojevalci z oklepniki in letali, ampak s svojo željo po svobodi, upornostjo in domoljubjem pa še kvečjemu kakšnim najbolj preprostim orožjem.

Naši partizani so ubranili in osvobodili svojo deželo s puškami ne pa topovi in oklepniki. Naši teritorailci se niso vozili v oklepnikih, ampak v svojih osebnih terenskih vozilih (in še svoj edini helikopter so sami sestrelili).
Zakaj bi sedaj stotine milijonov dajali za oklepnike in transportna vojaška vozila, mar mislimo it napast Rusijo ali pa Kitajsko?
To kar moramo mi zgraditi za svojo obrambo je svobodomiselnost, upornost ter ljubezen do svoje domovine.

Uporabimo denar za to kar rabi narod: delo, bolnišnice, domove, kulturo ...
Samostojna Slovenija v 30-tih letih ni zgradila niti ene bolnišnice, vse smo zgradili v času socializma.
Potem ko so "osvoboditelji" in in borci za "demokracijo ter liberalizem" prodali orožje in okradli tovarne, banke in vse ostalo, bi sedaj prodali še naše vojake, da bi šli prelivati kri za veliki kapital in njihove kolaboracioniste.
Uprimo se novemu kolaboracionizmu slovenske politike. Za obrambo svoje svobode in samostojnosti ne rabimo oklepnikov in transportnih letal.

petek, 9. oktober 2020

Spomin na očeta

To je pihalni orkester IX. korpusa, ki ga je za prvo zasedanje slovenske vlade v Ajdovščini pomagal sestavljati skupaj tudi moj oče in v njem igral še do septembra naslednjega leta. Sestavljen je bil iz preživelih godbenikov godbe posebnih bataljonov iz L'Acquile, predvsem iz tržaškega okoliša in Prvačine. To je bil odličen orkester, ki je preden so jih premestili v L`Acquilo nastopil celo v milanski Scali.
Instrumenti so bili novi, dobil pa jih je prav moj oče kot intendant Istrskega odreda v nekem zaseženem nemškem skladišču. Kot godba Istrskega odreda so igrali že ob osvoboditvi Trsta, nato so jih za prvo zasedanje slovenske vlade prepeljali v Ajdovščino. Godba je bila nastanjena v Vipavi, imeli pa so tudi skupne koncerte z zavezniškimi godbami, najbolj znan je bil tisti v Gorici, na katerem so si ameriški in partizanski glasbeniki ob splošnem navdušenju množice zamenjali kape, moj oče pa je moral za radi tega kazensko v zapor ... Naslednji sliki sta prva in zadnja stran notnega zvezka oz. daljše skladbe Slovenki, ki jo je za tisti nastop priredil moj oče. Kdo je avtor ne vem, mogoče pa ve kdo od vas.
Ta orkester ni igral samo partizanskih koračnic - v mapi je tudi priredba Shubertove Serenade. Mogoče pa bi se našel pihalni, ki bi te skladbe še zaigral.
Kolikor se spomnim iz očetovih pripovedi se je 1946 orkester preselil v Ljubljano, kjer so se profesionalizirali v vojaškem in policijskem orkestru, a večina Primorcev je raje ostala doma, moj oče pa se je vrnil iz Ljubljane v Osp že konec istega leta.Na slavje v Ajdovščino je šla tudi moja mama, takrat še ne zaradi mojega očeta, ampak ker so tudi dekleta iz Istre hotela sodelovati na velikem dogodku. Za to priložnost so našle še nekaj blaga od ameriških padal in si sešilelepe bele bluze. Pa ne bi verjeli, na več kot šestdeset kilometrov dolgo pot so se odpravile kar s kolesi. A niso prišle in telovadile samo one, ampak iz cele Slovenije, mi je pripovedovala mama:
»Za pot smo si naredile palačinke, in to iz črne moke, ker druge ni bilo. Med potjo so nas preletela ameriška letala in metali so nam čokoladice. O, tega se bom spominjala vse življenje.«
Čokolade, ki so jih Američani metali z letal ali pa so jih vojaki osebno delili otrokom, so naredile neprimerno večji vtis kot to, kar so njihovi politiki in diplomati zahtevali od partizanov, in sicer da se umaknejo s svojega ozemlja, ki so ga sami osvobodili. Oni so res znali ustvarjati vzdušje prijateljstva, naši pa so bili zelo togi. Celo domači partizani, tisti iz Trsta in okolice, so namreč dobili navodilo, da se ne smejo družiti z domačini, če so v uniformi.

torek, 14. julij 2020

13. julij – nesrečni in žalostni dan za Slovence

13. julij –  nesrečni in žalostni dan za Slovence

Na ta dan pred sto leti se je zgodila Kristalna noč italijanskega nacionalizma, iredentizma in fašizma nad našim narodom. To ni bilo samo dejanje fašističnih škvadristov, ampak tudi večine italijanskega naroda v Trstu in njihove države, ki je to požiganje in razbijanje dovolila ali pri tem celo sodelovala. To se je zgodilo kar 18 let pred Kristalno nočjo nemškega fašizma do Judov. A tega nam Italija in svet ne priznavata.  Zakaj pa bi, saj se je za 25 let izvajanja etnocida in genocida nad delom našega naroda ves cvet slovenskega naroda, na čelu z ljubljanskim škofom in banom »slovenske« banovine ter predsednikom novinarskega združenja na repu seznama, celo zahvalil Duceju da nas je okupirala njegova »kristusova vojska« v črnih srajcah.

Veliko gorja je preživel naš narod in ves svet v tej drugi svetovni vojni, ki jo je fašizem začel, da bi si podjarmil ne samo nas, ampak ves svet. To ni bila vojna armad, to je bilo pobijanje civilnega prebivalstva, tudi otrok in starcev, to je bil holokavst, pa ne samo Judov, kot se danes govori, ampak predvsem nas Slovanov. Ta grozna vojna je zahtevala po vsem svetu več kot 60 milijonov žrtev, in razumljivo je, da je bilo po vseh teh grozotah še 6 milijonov žrtev v raznih maščevanjih in čistk vojnih zločincev. Zakaj teh zločincev, ki so bili krivi 60 milijonov smrti, neštetih drugih ran, internacij, požigov, mučenj … ni moglo povzročiti le nekaj ljudi, ampak so to počenjali milijoni, na desetine milijonov  fašistov in njihovih kolaboracionistov.  

Druga svetovna vojna se je končala z uporabo atomskih bomb nad civilnim prebivalstvom in se nato nadaljevala s hladno vojno, zakaj tisti, ki so sprožili fašizem, da bi le ta uničil uporni duh vseh podrejenih na svetu, delavcev in zlasti uspešne idej komunizma, je vojno nadaljeval s politiko, medijsko propagando, trgovinskimi vojnami in tudi lokalnimi vojnami ter poboji nedolžnega prebivalstva  celo  z napalm bombami.

Zahodni ali protikomunistični blok je zmagal s padcem berlinskega zidu, ki res ni bil v čast človeštvu, vendar za to ali za dokončni obračun je načrtno sprožil ponoven razvoj mutiranih oblik fašizma. Spomnimo se, za italijanske fašiste je je bila to zmaga, praznik, saj je ponovno zagledal priložnost za osvajanje naše zemlje. V tem so dobro znašli tudi naši slovenski poraženi klerofašistični izdajalci, somišljeniki in častilci njihovih idej, ter izkoristili željo naroda po osamosvojitvi, po lastni samostojni državi, za svoje stare želje po totalni oblasti in tudi  za maščevanja. Osnovna strategija, da bi to dosegli, je bila razdvajanje naroda in rušenje vsega, kar je bilo prej narejeno. To so v veliki meri opravili tudi po naročilu in v korist starih gospodarjev v Evropi in Ameriki, pa tudi tistih v Italiji.

V tem času velikih sprememb, ko so začeli celo prekopavati kosti in skruniti grobove mrtvih za svoje politične cilje, so se Italijani, njihova levica in desnica, odločili, da svojega naroda ne bodo razdvajali ampak združevali,  da bodo pasove svoje stare butare strnili na račun nas sosedov Slovanov, da bodo svoje mrtve pometli pod našo preprogo. Naša aktualna politika, ki pa je prav takrat iskala pod lastno preprogo iskala lasne kosti, je to seveda sprejela kot darilo starega gospodarja, saj ji je vsak dodatna kost samo koristila za razdvajanje svojega naroda in opravičevanje ter obnavljanje  svojega slovenskega hlapčevskega fašizma.

Narodu so skupaj z mediji in novinarji, ki tega niso bili sposobni razumeti ali pa so se hlapčevsko podredili agresivnejšemu, oprali možgane, da gre za spravo, pravo krščansko spravo. A božja sprava s človekom, je bila, da je za ljubezen ljudi, za pravično vero, daroval življenje svojega lastnega sina na križu.

Tudi človeška sprava je bila v vsej naši zgodovini nekaj podobnega. Na svetu še vedno velja svetopisemska pravica: Zob za zob, glava za glavo. Tudi krvna osveta še vedno ni preživeta. Prava sprava po vojnah je bila dosežena takrat, ko se je število mrtvih uravnotežilo, zato so po zmagah pobijali skozi vso zgodovino. Sprava se je dogajala tudi s pobojem ali samomori »generalov«, nato pa sojenjem vojnim zločincem. Ob tolikih zločinih in zločincih, kot jih je bilo v drugi svetovni vojni, zlasti pri nas, je bilo to sojenje v veliki meri prepuščeno ljudem ali posameznikom – za tisti čas in takratne razmere drugače ni bilo možno.

Po vojni je sledila tudi pravna sprava, to je bil zakon o pomilostitvi. Res jih je veliko zbežalo v Argentino, Avstralijo pa tudi sosednjo Italijo, vendar vsi, ki so pomilostitev sprejeli, vsi ti tisoči in sto tisoči vojaki poražene strani in njihovi otroci so v prejšnji Jugoslaviji uživali iste pravice kot vsi ostali državljani. Žal predaje orožja in pomilostitve  tisoče zavedenih ni sprejelo in so sledili svojim duhovnim in vojaškim voditeljem v nove zmage ali nebesa. Za Božič se vrnemo. A bili so le za topovsko hrano nove hladne vojne.

Največje orožje hladne vojne so bile in so že vedno laži, ki se jih z raznimi manipulacijami spreminja v resnico. Sprava resnice z lažjo pa ni možna, sprava s fašizmom še manj, ne s slovenskim izdajalskim klerofašizmom in še manj z italijanskim osvajalskim in genocidnim fašizmom, katerega prva žrtev smo bili in ostajamo prav mi primorski Slovenci.

A Italijani so mojstri manipulacij. Ko so naši in hrvaški predstavniki prišli v Trst na Muttijev koncert sprave, so to izkoristili za sprejem zakona o Dnevu spomina na eksodus in fojbe, s katerim so uzakonili laži, manipulacije in vsakoletno netenje sovraštva do našega naroda. Ko je bil čas, da bi vrnili naš Narodni dom v Trstu, in začeli govoriti o tem, so sprejeli nov občinski praznik 12. junij, spomin na »konec okupacije« tiste armade, ki je osvobodila Trst in Gorico.

Še največjo farso so odigrali 13. julija 2020. Na ta dan, ki ga je naša izdajalska desničarska politika in njeno novinarstvo oklicalo za zgodovinski dan vrnitve narodnega doma, so v Trstu le podpisali pismo o nameri vrnitve. Zakaj je bilo do potrebno, saj jih do tega obvezuje zakon in vsebinsko tudi Pariška mirovna pogodba? Zato, da jim tega še ne bo treba narediti. Pa tudi zato, da se bo šel naš  predsednik države pokloniti na njihovo fojbo laži, na oltar vsakoletnega obnavljanja fašizma do našega naroda. S tem je, tako so tudi izjavljali lokalni italijanski politiki, priznal vse laži o nasilnemu izganjanju Italijanov in infojbiranju, pa tudi legitimnost italijanskih zahtev po našem ozemlju, ki jih na tem oltarju ponavljajo vsako leto. Nikar ne recite, da je bil protiutež temu drugi poklon, ta pred spomenikom našim štirim bazoviškim junakom. Ne. Obsodba in ustrelitev Bidovca in njegovih tovarišev, je zgodovinsko in tudi pravno popolnoma dokazana zgodovinska resnica, prav ta bazoviška fojba, glavni oltar fašizma, pa je le manipulativna laž, za katero nimajo nobenega dokaza, obratno veliko dokazov zanika te laži oziroma za ta dejanja obremenjuje prav njih. Tako so oni v svoji vedno hujši neofašistični propagandi dobili še en adut: Priklon predsednika Republike Slovenije kot javno in dokončno priznanje vseh njihovih laži in zahtev.

Kaj smo pa dobili mi?

Emotivni televizijski spektakel z maskami proti koronavirusu z novimi lažnimi obljubami:

Narodni dom ostaja še vedno lastnina Italijanov, naše institucije pa v starih najemnih prostorih in venec z dvema zastavama na spomeniku bazoviških junakov, ki pa za Italijane pravno in tudi javnomnenjsko še vedno ostajajo teroristi.

Naš živi junak Boris Pahor je dobil dve zelo zasluženi kolajni, predsednik Butalcev Borut Pahor pa nekaj lepih ganljivih fotografij in velik obliž na svoj ego. Še največ je dobila naša skrajna desnica, ki nadaljuje slovenski hlapčevski fašizem pa novo politično zmago in nove volilne glasove.

Nam Primorcem in ostalim Slovencem, ki se tega zavedamo, pa ostaja še vedno samo naš pozdrav Smrt fašizmu – svoboda narodu.Čaka nas nov boj.

Vojna namreč ni končana, sploh vojna s fašizmom nikoli, ta stalno mutira. Zato je sedaj nujno, da mu izkopljemo vsaj eno korenino, da zahtevamo odprtje bazovskega Šohta in to pred mednarodno komisijo. Kako? Z internacionalizacijo problema in z sodišči. Mi smo namreč z zornega kota mednarodnega prava zaščiteni kot člani zmagovalne protifašistične koalicije, tako da fašisti, poraženci po nas ne smejo pljuvati, sploh ne na račun vojne. Pritegniti je treba tudi Nemčijo, ki ji ni vseeno do njenih mrtvih, da tudi oni zahtevajo odprtje fojbe in dostojen pokop, predvsem pa ločitev človeških trupel od živalskih kadavrov. 

To da so v Šohtu  nevarne bombe je laž, saj se je v njega spustilo že ogromno jamarjev in po njem kopalo, predvsem pa so leta 1945 Angleži vanj metali težko kovinsko zajemalko, nato Američani svoje stroje in avtomobile, podjetje Cavazzoni pa je vse to ven počistilo. Naj se jama odpre in javno ob prisotnosti mednarodne komisije tudi pregleda, kar koli se pa najde, morajo italijanski mediji toliko krat objaviti, koliko so do sedaj objavljali laži.

Miloš Ivančič


  Za boljše razumevanje vojne v Ukrajini in poročanja naših medijev   Ob ukrajinski vojni, sploh ob uporu Jevgenija Prigožina, ki ni sam...