Priljubljene objave

21 maj 2024

NEKOČ IN DANES

Kakšna je vsebinska razlika med razvojem Kopra v času Jugoslavije in v času samostojne Slovenije


V Kopru smo 15. maja 2024 ob občinskem prazniku v spomin na prvi upor proti fašizmu na svetu dobili največji zgodovinski opomnik nove dobe, ki je najbolj primerna primerjava nekdanje Jugoslavije in sedanje Slovenij.

Tam kjer je v času Jugoslavije stal INŠTITUT tehnološkega znanja, V KATEREM SO RAZVIJALI IN PROIZVAJALI NAJBOLJŠE MOPEDE NA SVETU tovarne TOMOS, imamo sedaj po njenem uničenjum, kraji, razprodaji in rušenju EDINI PRAVI SIMBO razvoja naše politične pameti, KJER NAM PRODAJAJO TUJO POCENI ROBO, ki jo na zahodu ne morejo.

Tako se je tudi občinsk iprqaznik iz praznika upora spremenil v praznik hlapčevstva.


Še več pove primerjava fotografij Kopra iz časa Italije, Jugoslavije in Slovenije:












02 december 2023

 


Istrani smo ponosni na svoj upor proti fašizmu


V krajevni skupnosti Škofije praznujejo svoj praznik v spomin na ustanovitev prvega krajevnega odbora OF v Slovenski Istri na Plavjah 1. 12. 1941. Letos so po premoru, ki ga je povzročila epidemija novega korona virusa, pripravili še toliko bolj veličastno prireditev, na kateri so se predstavili vsi njihovi pevci, recitatorji in seveda tudi učenci šole Oskar Kovačič, ki ponosno nosi ime po ustanovitelju tega odbora. Temu je sledilo še prijetno druženje.

Mene so povabili kot slavnostnega govornika in povedal sem jim tole:

Spoštovani domačini in gostije, dragi krajani Škofij, Plavij, Badihe in vseh drugih vaših zaselkov: Čestitam vam ob vašemu krajevnem prazniku v spomin na ustanovitev prvega krajevnega odbora OF v Slovenski Istri in šoli da ohranja ime in spomin na revolucionarja Oskarja Kovačiča.

Ko sem se nekoč kot novinar pogovarjal s starejšimi ljudmi, so mi povedli veliko zanimivih in tudi za sedanje čase pomembnih stvari.

Mila Letig mi je pripovedovala, da ste tu v vaših vaseh in zaselkih imeli zelo bogato kulturno dejavnost, več knjižnic, pevskih zborov, godb, celo dva tamburaška orkestra – same temelje in stebre slovenstva ali slovanstva sploh, in ljubezni do domovine: Istrski grmič, Straža, Naš dom …

Raul Šiškovič, me je podučeval, da je tu Slovenska Istra, z veliko začetnico Slovenska, saj tu živijo izredno narodno zavedni Slovenci.

Kako ne bi bili zavedni, saj so vedeli kaj se dogaja v Trstu, pa tudi njih so fašisti iz Milj napadli že leta 1921 v noči s 15. na 16 februar, požgali dom delavske zadruge in metali bombe po vasi. In da ne naštevam vsega naprej od uporov petnajstega maja dalje.

Nela in Salvator Hrvatin sta mi pripovedovala, kako so njihovi delavci in kmetje, kmalu po napadu Italije na Jugoslavijo, začeli govoriti o uporu in Osvobodilni fronti. Še obširneje je to opisano v knjigi Slovenska Istra v uporu, pa tudi v nekaterih mojih knjigah.

Prvi, to je tržaški odbor OF, je bil namreč ustanovljen že 10. avgusta v Barkovljah, ko je v Trst prišel, ali se iz Ljubljane vrnil, primorski begunec in član slovenskega komiteja KP in vodstva OF Oskar Kovačič. Naši ljudje so s z njim povezali preko Antona Šibelja Stjenke in ga povabili na sestanek. Do tega je prišlo prav na današnji dan, to je 1. decembra leta 41. Zbrali so se na Plavjah pri krojaču Jožetu Jamšku, ali Ciletu, in kot prvi v Istri ustanovili lokalni območni odbor OF.

Na sestanku je bil tudi Nelin stric Guštin Brajnik, ki je bil znan vodja kulturne dejavnosti, član Tigra, in posebnem sodišču v Rimu obsojen na konfinacijo.  Poleg Kovačiča, Jamška in Brajnika so bili na tem sestanku tudi Jože Miklavčič s sinom Josipom, Aničet Loredan, Jože Vatovec s Plavij, Doro Furlanič in Bruno Klarič s Škofij, pa tudi Danilo Pregarc in Anton Petaros iz Ricmanj pri Trstu. Potem, ko jim je Kovačič orisal vojne razmere in politični položaj, pa kaj je to OF, za kaj se bori, so se vsi odločno odločili, da ga ustanovijo tudi za ta del Istre, in da dvignejo upor proti okupatorju in fašizmu, za nove odnose med ljudmi, svobodo, enakost, bratstvo in to z orožjem, ker drugega izhoda ni, ali pa bo narod uničen.  Čez  7 dni se so se tu  pri Ciletu ponovno zbrali v še večjem številu in temu je sledilo ustanavljanje novih odborov vse na okrog v skoraj v vsaki vasi po Bržaniji in Slovenski Istri.

Italijanska obveščevalna služba Ovra pa je bila zelo dobro organizirana, in je kmalu prijeli tudi oba brata Kovačič, ki sta bila nato na posebnem procesu v Rimu obsojena na po 30 let zapora, Oskar Kovačič ni dočakal svobode in po njem se imenuje tudi vaša šola na Škofijah, to je pravi spomenik. Njegov brat Leon je po vojni bil glavni pospeševalec razvoja kmetijstva v Slovenski Istri ima spomenik v Kopru. Ustanovni član Danilo Pregarc pa je le dober mesec pred svobodo padel pod streli Nemcev prav tu blizu pri Badihi. Nato so ubili še njegovi sestri.

Po vojni pa tu še leta ni bilo miru. O tem nam je veliko pripovedoval in napisal Leander Cunja, o mejah, ki so se premikale, o problemih z njo in žalosti ljudi, grožnjah z vojno, švercanju in podobnem, a to sem že doživljaj tudi sam. Danes se o takratni meji in mejnih prehodih govori po televiziji samo še o bežanju, švercanju, pa da je bilo treba po kavo in kavbojke v Trst, ker pri nas še tega ni bilo. Ob tem pa pozabijo povedati da so Škofije in Plavje dobile več samopostrežnih trgovin, mesnic, tri bencinske črpalke, celo igralnico, pa da so bile gostilne in hoteli polni. O tem naši novinarji ne govorijo, kaj šele, kako so tu spodaj zrasle tovarna Lama, Mlekarna, Iplas, malo naprej Luka, Tomos, Cimos, Intereuropa, Trgoavto , Slavnik, Jestvina, Inde, Banka Koper, pa da ne naštevam naprej. Pa šole so gradili v katerih so učitelji učili slovensko, ambulante in bolnice v katerih ni bilo treba čakat na vrsto cela leta.

Potem se je zgodila tista druga, na srečo zelo kratka vojna, ki pa  je bila kot vsaka vojna tudi ta popolnoma nepotrebna. Mi smo te spopade sami doživeli na naši meji, sploh na škofijskem bloku, zato dobro vemo kdo so ta pravi osamosvojitelji. Tisti drugi samozvani pa so potem vsa prej omenjena podjetja pokradli ali razprodali, sedaj pa poskušajo še zdravstvo - in kmalu bodo tudi naše šole.

Vidite, to je razlika med OF in Demosom. To je razlika v družbenih vrednotah. Zato so nas razdelili z lažmi o zgodovini in sprli.

Sedaj Evropski uniji smo enakopravni, a ne? Res je lepo, da ni mejnih prehodov in da se med sabo ne vojskujemo, vendar prijatelji nismo. Zakaj se pa Mattarella po Pahorjevem klanjanju na Fojbi laži in oltarju njihovega fašizma ni prišel pokloniti žrtvam njihovega koncentracijskega taborišča na Rabu.

Sicer, lahko bi prišel samo čez mejo in se tule na vašem spomenik opravičil našim ljudem ter prosil za odpuščanje za vse hudo, kar so jim storili njihovi fašisti, pa seveda njihova država. Zakaj nočejo javno priznati niti tega, da pobiti bazoviški junaki niso bili teroristi, teroristična organizacija, da aktivisti OF in partizani niso bili banditi, ampak borci za svobodo svojega naroda.

Pa da ne bom preveč dolg.

Pri nas in po vsem svetu fašizem spet dviga glavo in s spreminjanjem zgodovine, medijskim manipuliranjem, populizmom, sovraštvom do drugih kultur, priseljencev, predvsem pa z svobodo laži, krajo, ščuvanjem in proxy vojnami skrivaj mutira v neoliberalizem, ki je bolj neofašizem, kot pa liberalizem.

Danes smo spet v prelomnem času, že v novi tretji svetovni vojni, ko veliki kapital in njegove globoke države zahtevajo novo delitev sveta in totalno nadoblast. Izpostavljeni smo skrajnim manipulacijam. Tu ne gre samo za Fake news, ampak za načrtno dolgoročno medijsko pranje možganov, v katero je vključena vsa družbena nadstavba. Ne verjamete jim tega kar govorijo o Palestini ali Ukrajini, o vseh vojnah in spopadih po svetu, sploh ne o Kitajski in vseh državah, ki ne priznavajo nadvlade ZDA.

Spomnite se zakaj smo se mi uprli v času fašistične Italije, na naš boj. Spomnite na bombni napad Tigra na fašistični časopis Il Popolo di Trieste, nato na mogočno partizansko vojsko. Tudi na napad borcev VDV na neko »rdečo hišo« tu na Škofijah, ko so zajeli večjo skupino SS oficirjev, kar brez gat, in jih menjali za zaprte tržaške aktivistke OF, da so jih po prestanem mučenju rešili vsaj Rižarno. Pomislite na našo zgodovino in presodite s svojo glavo, kaj je vzrok in kaj posledica.

Vi starejši že sami veste, kako je bilo, a sedaj se v naših šolah sploh ne smejo več učiti o OF, NOB kaj šele povojni izgradnji. Slovenija naj bi nastala leta 1991, po zaslugi osamosvojiteljev. Ne nastala je že prej kot Ljudska nato Socialistična republika Slovenija, bila je prava država z novim mejam, vsemi državnimi simboli, parlamentom in vlado, ustavo s pravico do odcepitve, celo lastno vojsko ali teritorialno obrambo – z vsem kar vse je pridobila po zaslugi OF. Za mrhovinarje zgodovine pa to ni bila država, samo zato ker ni imela svojih carinikov na mejah in denarja – pa saj ga tudi sedaj nima. Da ni imela suverenosti, kakšno pa ima sedaj, ko morajo njeni vojaki na mejo z Rusijo, ali pa v Afganistan. Prav obratno je. Ti osamosvojitelji in novi politiki so Slovenijo po osamosvojitvi okradli, razprodali, razklali in razdvojili narod. To rušenje ima in bo imelo še hujše in dolgoročnejše posledice kot tisto med drugo svetovno vojno. Tega kar se porušilo s čaščenjem izdajstva in kolaboracije, ne bomo popravili v petdesetih letih.

Zato naj živijo ideje Osvobodilne fronte, naj živi upornost narodov proti staremu in novemu fašizmu, v kar koli je ali še bo mutiral, in ostanite ponosni na naše starše, nonote: oni niso izdajali, kolaborirali z okupatorji, kradli in rušili, oni so se borili in gradili, in kar je najpomembnejše – ohranili svoj narod in mu postavili državnost. Mi se nimamo česa sramovat.

Zato ponosno in uporno naprej – in HVALA ker ste me poslušali.

18 november 2023

 Manipulacije s povojnimi poboji in spravo


Jugoslavija in z njo tudi Slovenija je izšla iz vojne kot ena najbolj ranjenih držav. Ne samo zaradi vsega kar je bilo porušeno, tudi ne samo zaradi števila mrtvih, ki je bilo višle od 1.500.000, ampak zaradi razkola v narodu, ki ga je sprožila fašistična kolaboracija ali izdaja naroda. Temu je treba dodati grožnje z napadi z angloameriške strani in nato še ruske. 

Jugoslovansko vodstvo je zelo dobro obvladalo mednarodne odnose, dobro so poznali namere Rusije in Amerike pa tudi Italije. Mogoče kaj več vemo ali se govori o Titovemu uporu Stalinu, za gotovo premalo o Kardeljevem boju za našo zahodno mejo. Takrat naši mediji niso veliko poročali o obmejnih incidentih na zahodni meji, še o grožnjah z vojno ne, razen s strani SZ. Tiste z zahoda se je taktično zamolčalo, da bi se jih obdržalo kot nekdanje zaveznike. Tudi zato se je njihove napade predstavljalo kot obliko hladne vojne in dejavnost begunske fašistične diaspore. Naši mediji so to zamolčali ali morali prikrivati tudi zato, ker se je politika bala, da ne bi v razmerah hladne vojne preveč razburjali ljudi in sprožali verižne reakcije ter posledice, ki bi se občutile tudi pri najemanju kreditov za obnovo in razvoj. Ni se skrivalo samo povojnih pobojev, ampak tudi vse grožnje in napade z Zahoda. Mediji so zamolčali tudi grozote medvojnih izdajstev in pokolov ljudi na osnovi nacionalnih sovraštev ali nacionalnih klerofašizmov, da ne bi s tem še dodatno obujali še vedno tleče nacionalizme in mednacionalne spore. Seveda so zamolčali povojne poboje, tako kot povsod po svetu.

Povojni poboji so se dogajali skozi vso zgodovino človeštva, a zlasti po tej drugi svetovni, ki so jo najprej fašistične armade, nato pa tudi zavezniške izvajale predvsem proti prebivalstvu. Balkan sicer to pozna že iz turških časov. Italijani so po končani prvi svetovni vojni vse ujete primorske Slovence, ki so bili v avstrijskih uniformah odpeljali v številna taborišča na jug Italije. Pa ne samo te, ampak celi na novo rekrutirane. Po podatkih nekaterih pozabljenih zgodovinarjev so skorajda vsi ti internirani vojaki umrli zaradi podhranjenosti, tifusa in španske gripe. Le redki so to preživeli, in lahko kaj povedali, kot na primer moj nono Štefan, ki so ga uporabili kot prevajalca, saj je znal sedem jezikov, italijanščino pa bolje od večine italijanskih vojakov.

Sprava na temelju zmage laži

Spomnite se, da se je »krvna osveta« ali biblijsko pravilo »zob za zob, glava za glavo« ohranila na Balkanu še po končani drugi svetovni vojni. Sprave so bile dosežene, ko so zmagovalci pobili več ljudi, kot pa so jih poraženci, še zlasti, če so bili poraženci tudi napadalci. Beseda sprava je sestavljena iz črke s in prava, ampak ne zaradi tega, je danes sprava tudi pravno urejena. 

V jugoslovanskem primeru je prvi akt sprave že mednarodno priznani sporazum Tito – Šubašić iz let 1944. Po tem sporazumu sta tudi kralj in begunska vlada v Londonu priznala Tita kot predsednika Jugoslovanske vlade, partizansko vojsko pa kot edino regularno Jugoslovansko armado (JA), ki je delovala v sklopu zmagovitih zavezniških sil. Ostale vojske, ustaška, domobranska, četniška in druge odpadniške ter kolaborantske vojske so s tem tudi formalno ne samo dejansko postale nasprotniki protifašističnega zavezništva, torej tudi ZDA in VB. Ta nova jugoslovanska mednarodno priznana oblast je kar trikrat sprejela in objavila amnestijo, že med vojno in po njej. Letake, celo s pozivi kralja, so trosila tudi angleška letala, je pa res, da so jo sprejemali predvsem četniki, medtem ko so domobranci, ustaši in balisti pod odločilnim vplivom cerkve vztrajali v kolaboraciji. Tudi na to se namerno pozablja.

Mogoče je pri vsem tem še najpomembnejše dejstvo, da se vojna ni končala 9. maja 1945, ampak kasneje. Takrat je najpomembnejša armada sicer res položila orožje, vsaj uradno, vendar ne samo boji tudi druga svetovna vojna se je še vedno nadaljevala. Italijanska fašistična armada je predla orožje že septembra 1943, njihova MVAC pa tega ni naredila, ampak se je udinjala drugemu okupatorju in kot domobranska vojska pod poveljstvom SS zaprisegla Hitlerju. Ta domobranska vojska je celo po smrti Hitlerja in podpisu predaje nemške okupacijske vojske zavrnila celo pomilostitev in predajo orožja ter skupaj z ustaši, četniki in vso fašistično drhaljo naprej ob prodiranju proti Avstriji in Italiji kradla, posiljevala in pobijala civilno prebivalstvo. Ustaši, samo iz Jasenovca jih je bilo 1.500, so za ščit pri begu proti Avstriji vozili s sabo otroke in ženske iz Jasenovca. V zadnjih bojih pred Avstrijsko mejo so jih 2.500 osvobodili partizani, a številni so končali v Dravi s prerezanimi vratovi. O tem mi je pripovedoval tudi Slavko Weiss, ki je ta poboj preživel tako, da je zbežal.


Letak OF s katerim so pozivali kolaborante k predaji orožja na osnovi sprejete amnestije.


Vojna z Japonsko se je končala šele in to šele po napadu civilnih postojank z atomsko bombo. Ste pa najbrž slišali, da so se na nekaterih otokih japonski vojaki še dolgo let skrivali in borili. Tudi v Jugoslaviji je bilo tako. Draža Mihajlovič se je s svojimi četniki boril proti zavezniški Jugoslovanski armadi še leta 1946.

Ni se streljalo samo še v Srbiji, ampak tudi v Sloveniji, a o križarjih in Matjaževi vojski, ki so imela svoja oporišča v Avstriji in Italiji, organizirala enote v Sloveniji in napadala postojanke milice in vojske, o teh se ne govori. Na Pohorju so imeli celo »pohorski bataljon« Matjaževe vojske. Večina teh enot je sicer bila razbita že leta 1947, a nekatere so delovale še po letu 1950. Prav tako se ni poročalo, ko je iz Trsta, ko je prešel pod kontrolo angloameričanov vdrla v Slovenijo, četa pobritih ustašev in to v ameriških uniformah in z njihovim najnovejšim orožjem pobijala proti notranjosti države. Ob Tržaški krizi sta se ZDA in VB pripravljali, da skupaj z novimi zavezniki napadejo Jugoslaviji. Njihovi tanki so mesece vsak dan orali po tržaškem krasu, naši so bili vkopano od meje pa do Ilirske Bistrice. Naši so takrat tudi sestrelili dve ameriški letali, eno na Tolminskem in eno pred Ljubljano. Z druge strani so enote Rdeče armade po letu 1948. oz. Titovi zavrnitvi Stalinove nadvlade in izobčenju na Informbiroju pogosto na mejah demonstrirale svojo moč in tudi prodirale čez madžarsko mejo, pa jih je Tito spustil čim bliže Beogradu, da ni izgledal obmejni incident. Sam se tega spomnim še kot otrok, saj je vsa ta množica, vojske, ki je spala po vseh senikih, pa tankov in topov ob nonotovi hiši v Ospu, ki jo je nova meja odrezala od naše oz. preostale vasi.

O teh angloameriških vohunih in enotah se je sicer kaj zasledilo na nekaterih povojnih procesih, saj je bil takrat že interes tudi propaganda v interesu utrjevanja nova oblasti in v primeru vojne. Celo tiste, ki so jih graničarji ubili, ko so poskušali vdreti v Jugoslavijo se je poročalo in se jih ni skrivalo. Glede na to, da je bila naša hiša manj kot deset metrov od karavle sem večkrat videl na dvorišču trupla grdih bradatih ljudi in vojakov s katerimi sem se še prejšnji dan igral na dvorišču.

Tudi ti, eni in drugi, so bili izvensodno pobiti. Zato še enkrat razlagam, tudi s širšega zornega kota, zakaj so bili izvensodni poboji še po drugi svetovni vojni: zato, ker so izvensodni poboji bili že pred in med vojno, ko so fašisti požigali in pobijali ljudi, celo otroke, jih zapirali v uničevalna taborišča in jih zažigali v krematorijih ali kar v njihovih domovih. In tudi zato ker se ta vojna, to pobijanje ni končalo s smrtjo Hitlerja in tudi ne s tem, ko je njegova vojska položila orožje, tudi potem ne, ko si je ves svet, zlasti naš po vsem tistem pobijanju želel v miru zaživeti in obnoviti svojo požgano in porušeno domovino, pa mu niso dovolili, še pokopati mrličev ne.

Vprašanje je tudi ali so bili vsi poboji, ki jim danes pravijo izvensodni res brez razsodb sodišč. Ljudska oblast je že sama postavlja svoj sodišča, svoja vojaška sodišča pa je imela tudi Jugoslovanska armada. O tem je nešteto dokazov, je pa res, da ta sodišča ne delujejo javno, da na njih ni novinarjev, fotografov, da so procesi zelo hitri, obsodbe takojšnje, te pa gredo v zaprte arhive. Kako je z arhivi pa vemo, nekateri so zaprti, drugi pa že odprti, nekatere vabijo na oglede, drugih pa se ne da videti, še ve se ne, da obstajajo. Tako še vedno ni mogoče priti do italijanskih arhivov o vzhodni meji, pa tudi zaradi nekih stalnih nujnih vzdrževalnih del.

Italijani so izvensodno začeli pobijati naše zajete vojake in tudi civilno prebivalstvo že med prvo svetovno vojno in nato v miru po okupaciji. Fašisti so za to imeli tako imenovano »Carto bianco«, da lahko ubijejo vsakega Schiava in, da za to ne odgovarjajo na sodišču, ampak so celo nagrajeni. Podobno Nemci, pa čeprav so ti nekoliko bolj spoštovali pravila, so prav tako pobijali brez sodnih nalogov, vozili ljudi v taborišča in tam sežigali v krematorijih. Njihovi kolaboranti so bili še hujši, tekmovali so v mučenju in ubijanju svojih narodnjakov. Ustaši so za vsako izkljuvano oko, ki so si jih nizali na ogrlice, dobili celo dan dopusta. Domobranci so streljali večino ujetih partizanov kar na kraju samem, sploh vse, ki so imeli oznake strešin ali pa so zvedeli, da so komunisti. Kot sta mi povedala dva intervjuvanca, so svoje učitelje in sošolce, zlasti sošolke mučili tudi Erlichovi stražarji, nato pa jih predli okupatorju. Seveda brez sodnih nalogov. Kdo od tistih Ljubljančanov, ki so jih svojemu ravnatelju morale ovajati učenke, pa je šel v internacijo po sodnem nalogu? Ne recite, da je to laž. To je bila travma neke moje sodelavke, ki jo je mučila vse življenje, da je mene vzela za spovednika, ker duhovnikom ni več zaupala.

Da so izdajalci ali kolaboranti hujši od zavojevalcev je stara resnica, celo starejša od janičarjev. Tudi zato je civilizirani svet že zdavnaj uredil zakonodajo, ki je za sodelovanje z okupatorji predvidevala smrt, in to takojšnjo, sploh če so ga dobili z orožjem v roki. Smrt za kolaboracioniste z orožjem je takrat predvidevala tudi stara Jugoslovanska zakonodaja, ki je ostala veljavna tudi po sporazumu Tito – Šubašić, priznanjem Jugoslovanske armade, Avnoja in Tita . Za te, ki so pobijali partizane, njihove žene in otroke, ni bila dovolj niti sprava med Titom in papežem Pijem XII. Kako bi pa spoštovali simbolično podajanje in stiskanje rok na spravni maši v Kočevju, ki sta ga s svojim zgledom kot prva sprožila predsednik države Milan Kučan, kot zadnji voditelj slovenskih komunistov in slovenski nadškof Alojzij Šuštar, ki je s tem dejanjem tudi priznal vodilno vlogo slovenske katoliške cerkve pri kolaboraciji. To se je zgodilo že 8. julija 1990, torej je Slovenija stopila na svojo samostojno pot očiščena vojnih in povojnih grehov.

Pa kaj hočete večjo spravo, kot je bila enotna volja na referendumu za osamosvojitev in nato enoten boj za njeno uresničitev.

Tisti, ki so končali v Barbara rovu so dobili svoj veličastni spomenik, njihove žrtve pa ne vse. Kje so tista trupla nesrečnikov, ki so jih vlekli kot živi ščit s sabo, pa so končali ob poti ali pa s prerezanim vratom v Dravi. Katoliške cerkve, ki je tem, ki so bežali obljubljala junaško vrnitev že za Božič, je bila tudi dolžna, da jim uredi človeka dostojen pogreb, vendar ne ves »šov«, ki so ga priredili bolj podoben političnemu mitingu kot pa spravnemu dejanju, zakaj sto tisoče njihovih žrtev še omenili niso. A ni bila to le zelo huda manipulacija, celo zloraba mrtvih? Žrtev le teh, zagotovo. Zakaj pa je pri temu sodelovala država in njen politični vrh, če je šlo za kolaborante, ki so z orožjem v roki sodelovali z okupatorjem pri etnocidu in genocidu nad lastnim narodom, pa še pomilostitve niso hoteli sprejeti? A ni bila tudi to sprava.

Moj FB prijatelj Miro Drobne je na svojem postu napisal: »Rojen sem po vojni, delati sem začel 1971 vse do 2015. In sedaj mi govorijo o SPRAVI, pa s kom ali za kaj naj se SPRAVIM.« Odgovoril sem mu, da ne gre za spravo, ampak za manipulativno spreminjanje laži v resnico, rehabilitacijo fašističnega kolaboracionizma in za nadaljnje razdvajanje naroda.



Fojba laži

Podobno se dogaja s fojbami, s to razliko, da tu ne gre za razdvajanje naroda, ampak združevanje. Ta zgodba je sicer večplastna, celo sramota za naš narod. Fojba in infojbiranje Italijanov naj bi se dogajalo predvsem v hrvaškem delu Istre, kjer se niso zgodili samo neka najhujši italijanski zločini ampak tudi ustaški, na koncu smo spomenik fojbam dobili na zgodovinskem slovenskem ozemlju, prav v Bazovici, kjer so Italijani metali Slovence v opuščeni premogovnik, ne pa Slovenci Italijane. So jo pa po odhodu JA Angleži očistil, iz nje potegnili 12 trupel, 6, ki so jih vrli notri fašisti, 6 trupel nemških vojakov, ki so jih med begom z bombardiranjem ubili Angleži, pa so jih s konjskimi kadavri in vozovi domačini vrgli v Šoht in samo eno truplo Italijana, to je obsojenega vojnega zločinca Maria Fabiana, ki ga domačini niso hoteli pokopati na svojem pokopališču, kjer so bile njegove žrtve.




08 november 2023

Šavrinke, Šavrini in Šavrinija


Istra ni Šavrinija, Istrani nismo Šavrini.

Ljudje, ne nasedajte foreštim, niti našim slovenskim, ki bi nas radi učili pamet, da smo mi Istrani drekavci. 

Nasledni tekst je iz še ne objavljene dopolnjene druge izdaje knjige Abitanti so v Istri - še vedno.

Da je Istra ali vsaj notranji del Istre Šavrinija, se je začelo govoriti šele v tistih letih, ko je Slovenija odkrila, da ima Slovensko Obalo in ko je šavrinke čarobno razkril Sloveniji moj nekdanji novinarski mentor in pisatelj Marjan Tomšič, žal z zornega kota forešta. On ni bil Istran, on je to Istro odrival kot ljubitelj znanstvene fantastike, kot Štajerc in novinar, ki so ga pritegovala njegova odkritja in senzacionalnosti. Meni je večkrat rekel, da je Štajerc, pa čeprav se je zavedal primorskih korenih z druge strani Čičarije, te magične zavese na robu slovenskega prostora. Te šavrinke, skrivnostna beseda, zveneče poimenovanje, so za forešte kot »med« za muhe (da ne uporabim kakšne druge besede, saj oni večinoma te besede ne poznajo, jim pa lepo zveni. Za nas domačine so bile šavrinke nekaj starega in slabega, kar je na srečo izumiralo, nekaj iz naše težke, »tužne« preteklosti, ki so nam jo novi časi izbrisali, mi pa smo jo hoteli pozabiti, a je nismo. Kako bi lahko pozabili na take junakinje svojega časa, s katerimi je naša slovenska ali slovanska Istra preživela.

Jaz sem starejši, pa nisem pozabil na krave, ki sem jih pasel ali na vočnjo s kravjo ali volovsko vprego. Tudi na njihove šavre nisem. Šavrink pa takrat ko nas je od trsta ločila Churchillova železna zavesa, pa nismo več videli ampak o njih še samo slišali da so to tiste najbolj revne Istrijanke, saj čez mejo si lahko nesel samo 6 jajc.

Šavrinke niso samo simbol revščine, umazanije, preproščine, ampak so tako kot tudi aleksandrinke simbol mater iznajdljivega, trpežnega in ponosnega naroda.

To so bile tiste izredno trdožive in tudi zelo iznajdljive ter korajžne ženske iz najbolj revnih predelov Istre, ki so imele doma le kozo in kakšno kokoš, pa so morale preživeti številčno družino in tudi svojim otrokom privoščiti kaj dobrega iz bogatega Trsta. Kozjega mleka Tržačani niso kupovali, so pa šla dobro v promet domača jajca. Ta imajo namreč kar dolg rok uporabe in so primerna celo za prehrano mornarjev na daljših plovbah. Ker šavrinke toliko jajc, kot so jih lahko prodale v Trstu, niso dobile v svojih kokošjih gnezdih, so si jih hodile kupovat ali točneje izposojat k sosedom in naprej po vseh vaseh na poti do Trsta. Ta jajca so seveda bolj prosjačile kot kupovale, zanje so dale kakšen konec, jglo in fingrt (klopčič niti, iglo ali naprstnik), za otroke in nonote pa, kakšen bonbon. Danes bi rekli, da so bile SP trgovke z drobnim blagom, tisti, ki so ga lahko nesle v plenerjih na glavi. Te so bolj kot na vaseh pritegnile pozornost nase pri foreštih v mestih. O njih so kaj zapisali, pa ne vsega, predvsem tisti, ki so hoteli poiskati izvor te besede šavrinka v svojem jeziku.

Meni ime Šavrini ni bilo nikoli všeč, pa ne samo zaradi šaver, ampak tudi zato, ker je bilo preveč podobno tistim fašističnim ali zvenelo kot: ščavi, ščavini, ščavoni. Za šavrinke sem slišal že od nonotov, za Šavrinijo pa šele po osamosvojitvi Slovenije ... Mogoče že prej, potem ko so izšle Tomšičeve Šavrinke, a tega nisem vzel resno, saj Marjan kot priseljenec Istre sploh ni poznal in odkrival jo je kot znanstveno fantastiko. So pa ob novi prebuji istrske identitete prav tistih letih padle na zelo plodna tla, ki so rabila nov dež. V Svetem Petru, kot so piranski priseljenci po vojni preimenovali Šupeter, se je zbral kvartet starejših ljudskih pevk, ki so si dale ime Šavrinke, ki je zaslovelo celo po radiu in televiziji. Ko se je ta nekoliko umaknil, je na drugem koncu v Gračišču priseljena učiteljica zbrala okrog sebe večjo igralsko in pevsko skupino Šavrini in anka Šavrinke, ki je v ospredje že postavila neko deželo Šavrinijo.

V tem času nove istrske prebuje, ki sem jo kot novinar in odgovori urednik koprskega radia zelo podpiral tudi sam osebno, pomagal ustanavljati kulturne skupine, zlasti pevske in glasbene, ki so zelo primerne za radijski program. Sam osebno kot Bržan iz istrskega predmestja Trsta sem to besedo šavrinka razumel kot zbadljivko, s katero so razvitejši, bogatejši in bolj domišljavi Istrani iz mest in bližnjih vasi »zafrkavali« najbolj revne Istranke, nato pa še Istrane z besedo, ki »po slovensko« diši po »umazancih« ali celo »drekačih«. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika piše, da je šavra črna ali črno marogasta krava, nerodna ženska. Šavra se lahko reče tudi tistim, ki nerodno hodijo, šepajo … Celo psovko poznamo: šavra šavrasta. Mi iz Bržanije in predmestja Trsta smo poznali tudi besedo šavra. A tudi ta je šla v pozabo, najprej z obvezno italijanščino, nato pa slovenizacijo tega kar je po 25 letih fašizma še ostalo starega slovenskega narečja.

Za tiste, ki slovanskega pomena te besede ne poznajo, zlasti s tiste, ki se imajo za latinske potomce, ime Šavrinija tudi danes še lepo zveni, celo neslovansko, ampak romansko. Spominja na velikega italijanskega iredentističnega junaka Nazaria Saura in njegovega sina Itala Saura, ki je Mussoliniju pisal načrte, kako Istro z etnocidom in genocidom očistiti Slovanov.

Od kod in zakaj to ime Šavrini? O tem je poizvedoval in razmišljal tudi moj prijatelj Bert Pribac, ki je bil tako zaljubljen v Istro, da je celo zbežal nazaj iz Avstralije, se je najprej nagibal k možnosti, da izhaja iz besede suverenost. To naj bi se ohranilo od tistih fevdalnih časov, ko so Istrani dobili že od nekdanjih vladarjev svojo suverenost, status svobodnih kmetov, kolonov, ne pa tlačanov, torej da šavrin pomeni suveren. Ko sem mu povedal, čemu mi z glavne ceste, ki je nekoč vodila iz Istre v Trst, rečemo šavra, mi je malo z grenkobo priznal, da je tudi on slišal za to besedo. A on ni bil samo zaljubljen v Istro, Istra mu je bila tudi pesniška muza, in ta mora biti lepa.

Nekateri trdijo, da se je tako imenovalo neko pleme, ki se je že davno priselilo v te kraje. Slišal sem tudi, da so Šavrini potomci priseljencev iz Posavja, torej da ta beseda izvira iz imena reke Save, celo iz njenega nemškega imena. Podobno tudi reke Sore. Kdo ve? Vendar koliko se je preselilo, več deset tisoč ali samo nekaj družin? Kam so se naselili, samo v eno vas ali po vsej Istri? Če bi res preplavili Istro, bi me Istrani vprašali: Kva si napisu, ne Ća si naškrabu. Kakšen pa je vendar prišel tudi od tam, zagotovo tudi kakšen duhovnik ali učitelj.

Nekateri pravijo, da je priimek Šav prišel z nemškega prostora, drugi iz italijanskega, francosekega, tudi iz Slovenije s krajev ob Savi, to naj bi bni Schau? Vsi vsaj starejši Istrani pa dobro vemo, da so šavrinke prihajale samo iz tistega najbolj zaostalega in od mest odmaknjenega prostora v notranjosti istrskega polotoka? Največ šavrink je bilo med Buzetom in Pazinom.

S »plenerjem« na glavi so hodile peš več deset kilometrov, oslov niso imele, saj so bile preveč revne. Pa ne samo naravnost od svojega doma to Trsta, ampak najprej v notranjosti Istre od hiše do hiše, vasi do vasi, kjer so prosile, nabirale ali nabavljale jajca, nato do Trsta, tu pa spet od hiše do hiše ali barke do barke, nato domov ali proti domu in spet od hiše do hiše in vasi do vasi, da so tistim, ki so jim dale jajca nekaj prinesle ali pa prodale kakšno drobnarijo, ki so jo v mestu kupile za tista jajca. Bile so potujoče preprodajalke.

Ob suhem so bile vse prašne, ob mokrem tudi blatne, še največ od šaver na cesti. So pa videle in vedele vse, kar se je dogajalo na cesti, v mestu in na vaseh. Te novice, govorice in čakule bi lahko prodajale, a takrat to še ni bilo tržno blago.

Moj profesor in raziskovalec Istre Julij Titl, ki je bil po rodu iz drugega narodnostno izpostavljenega konca Slovenije, Prekmurja, prav tako obrobnega in globoko ukoreninjenega v svojo slovansko preteklost, je v svoji knjigi Geografska imena v severozahodni Istri omenil več možnih izvorov imena Šavrini. Na koncu še to še najbolj jasno povedal v moji radijski oddaji, da je najbolj verjetno, da gre za zasmehovanje teh žensk. Besedo šavrinka namreč poznajo tudi v Prekmurju, in to prav v pomenu, kot piše v SSKJ. Ko je hodil po Istri in spraševal ljudi, ali so tudi oni Šavrini, so mu ti vedno odgovarjali, da oni ne, ampak so to tisti tam dol, onstran doline, onstran meje …

Podobno so odgovarjali tudi meni, ko sem po Istri posnel več sto reportaž. Ne, pri njih ni šavrink in šavrinov in oni niso šavrini. Večina še Istrani niso hoteli biti, tudi to ime je bilo preveč povezano z revščino, šavrini pa še dodatno z umazanijo. Ko sem mu povedal, čemu se pri nas v Osapski doli, pod Bregom, koder je šla nekoč glavna pot iz notranjosti Istre skozi Kubed in nato Ćetnaro v Gabrovico in po severni strani osapske doline okrog Štrmarja zavila proti Trstu, se je sproščeno nasmejal in rekel, da mu je sedaj vse jasno. Škoda, da ni prišel poizvedovat tudi v to dolinico, vendar kaj, ko pa jo je v neki slepi ulici ostalo tostran meje tako malo, pa še tisti, ki smo kaj vedeli o starih časih, smo se izselili.

Šavra so tu pri nas, vsaj v tržaškem istrskem narečju nekoč rekli kupu govejega iztrebka in konjskih »bobkov«. Tulcu od naboja, ki ob močnem poku izleti iz zadnje luknje puške ali topa rečejo, naši Južni Slovani rečejo »čavra«, Italijani pa močnemu strelu »salva«, ki je redko kdaj res usklajena in je bolj podobna tistemu, kar se sliši, ko to »šalvo« naredi govedo, zlasti če se na paši dobro naje zelene trave. Pri nas se je reklo šavra ali tudi tistemu, kar se je osušeno držalo na stegnih krav, ki so v hlevih ležale tudi na svojih iztrebkih, kar se je nato čistilo s štriglji. S šavrami je v »žlahti« tudi šavje, to grmovje ob cestah umazano cestnega od prahu, ki je bil s »kapljicami« šaver prilepljeno na vejice in liste. To šavje je bilo tudi edino stranišče za šavrinke, ki se na dolgi poti do Trsta ali nazaj s tistim z bornim izkupičkom od jajc niso niti upale ustaviti v gostilnah.

Ob tem si predstavljajte ne samo takratne gostilne, ampak ceste, po katerih potekal ves promet med notranjostjo in tržaškim pristaniščem, sploh če preden so zgradili prvo železnico. Vse se je vozilo z vozovi z vprežno živino, eno, dvema, štirimi – voz za vozom. Vse je šlo naprej z živo silo, brez bencina, nafte ali elektrike, ampak na seno z dodatki priboljškov za živali, kot na primer ovsa. Seveda tudi izpušnih plinov ni bilo, ali vsaj veliko malo kot sedaj, bilo pa je po cesti ogromno tistega, kar je ostalo od prebavljenega sena, to je šaver iztrebkov.

A ste kdaj videli in slišali, kako to opravi vol kar med vleko voza, kako ta serija po kilogram ali več svežih in glasnih izstrelkov pade na cesto in se splošči ali bolj ali manj razleti v mehkih blatnih drobcih vse na okrog. Jaz sem to v mladosti pogosto videl v svoji Osapski dolini.










Prebivalci Istre v 19. stoletju, Istroromuni (Vir: ilustrirana revija Le Tour du Monde, 1875).

In zakaj bi prav tu v Osapski dolini dobile šavrinke to svoje ime, zbadljivo ime? Imena se primejo tam, kjer jih sliši največ ljudi in od koder se lahko širijo, torej ne v Sočergi ali tudi ne v Šupetru, kjer so še svoje izvorno ime izgubili, ampak v Trstu ali vsaj predmestju Trsta, ki je bilo nekoč največje slovensko mesto, ki je bilo z Istro povezano s tremi cestami: ob morju preko Škofij, ki ga večina Slovencev pozna kot enega največjih mejnih prehodov do tržaških trgovin, nato cesto skozi Osapsko dolino, in nato še tisto zgoraj, nad kraškim robom, ki je bolj povezovala Trst s tistim delom Istre, kjer se prebivalci nimajo za Istrane, ampak Čiče, in nato še naprej s Kvarnerjem.

Danes ne vemo več, da je bilo nekoč med Škofijami in Štrmarjem eno samo veliko močvirje in da je bila cesta čez to močvirje neurejenega ustja osapske reke mesece neprehodna, sploh kadar so iz Osapske jame bobneli slapovi. Po italijanski okupaciji se je sem priselila ena številčna italijanska družina, in ker so bili brez zemlje, so se začeli preživljati s prevažanjem ali prenašanjem ljudi čez to poplavljeno cesto preko močvirja. Cesto so uredili šele kasneje, ko so tu Italijani zgradili letališče za napad na Jugoslavijo, a več o tem si preberite v moji knjigi Roža osapska. Glavna in edino prehodna cesta med Trstom in njegovim vzhodnim slovanskim zaledjem je šla torej tako kot nekdanja rimska iz Trsta čez dolino Glinščice, okrog Štrmarja in nato po vznožju Dolge krone pod Mačkoljami skozi Osp, Gabrovico in Ćetnaro v Rižansko dolino in proti Kubedu. Šrtmar se je, kljub temu da je na griču, že skorajda utopil v novejših Žavljah, Četnara ali Katinara, torej nekdanja mitnica, pa je postala Spodnji Črni Kal. Po tej poti so večino leta lahko šli vsi v Trst zaradi poplavljanja osapske reke tudi tisti s koprske okolice, ki niso imeli denarja za parnik. Med temi so bile zagotovo šavrinke.

Izsek iz Googlovega zemljevida z označenima variantamqa poti iz Buzeta do Trsta. Danes je z hitro cesto med Koprom in Trstom za 4 minute krajša pot preko Škofij, čez Osp pa je vseeno za 3,5 kilometra krajša. Ob tem upoštevajte še nekdanjo poplavljenost ceste preko Škofij, predvsem pa da kaj pomeni upoštevajte, da se nekoč niso vozili z avtomobili ampak vozmi na volovsko vprego in zraven hodili peš.

Tiste, ki tega še vedno ne morete razumeti, zlasti če gledate na ta svet z očmi današnjega razgleda, bi spomnili, da je bilo takratno svobodno tržaško pristanišče največja luka za celo srednjo Evropo, pravi mali New York in da je ves ta promet do ladij na pomolih potekal po cestah, kasneje tudi po železniški progi. Železnice so vozile na premog, vendar cestni je šel naprej z dejanskimi konjskimi silami, ne tistimi v kamionskih motorjih, ampak pravimi konji in še dvakrat močnejšimi voli. Sedaj si pa predstavljajte vse te tisoče in milijone konjskih sil v obliki pravih živih konjev ali še bolj pogosto volov in oslov. Ti ne trošijo bencina ali nafte, ampak seno in semena, iz njihovih izpušnih cevi pa ne prihaja ogljikov dioksid, ampak nekaj takega kot iz vaših, ko greste na stranišče. Pa ste kdaj videli ob cesti stranišča za te živali. Ne, nikoli jih ni bilo, to so opravile kar med vleko tovora, še najbolj pogosto, ko so morale napeti mišice, ob kakšni luknji, kamnu ali vzpetini na cesti. Potem si predstavljajte, da so te živali lahko tudi desetkrat težje od vas in da tudi tolikokrat več pride iz njihovih odprtin, pa da to opravijo stoje. Ko to pade na tla, se odvisno od trdote in kolovoza razškropi nekaj metrov na okrog, na šavje ob cesti in tudi šavrinke, če so hodile za vozovi ali mimo vpreg na drugi strani ceste.

Šavrinke se seveda niso vozile na vozovih, tudi niso hodile po pločnikih ob cesti, saj takrat za pločnike še vedeli niso, ampak so hodile med temi vozovi in živino, in morale so gledati v tla, da se ne spotaknejo ob kamen, da ne stopijo v lužo ali pa v nekaj mehkega in smrdljivega. Tudi naprej in vstran so morale gledati, da so se lahko pravočasno malo zaustavile ali umaknile, ko so videle žival, da dviguje rep, ali pa se vsaj obrnile, ko so videle, da že pada. No, pa naredite to s polnim plenerjem na glavi.

Jasno? Šavrink to ni motilo, to je bila naravna snov, od boga dano gnojilo za zelenjavo in vse pridelke, s katerim so kmetje živeli in celo bogateli. Te šavre na cesti so prišli prvi povohat vaški psi, ki takrat seveda niso bili v vlogi srčkanih ljubljenčkov, ki bi jih kmetice poljubljale na usteca. Te šavre so najprej napadli ptiči in v njih iskali napol predelana semena, še raje gliste. Urin so spile celo druge vlečne živali, ki so zaradi vročine iskale sol ... To takrat ljudi ni motilo. Če jih je kaj ošpricalo je bil pač to blagorov žegen, to kar je ostalo ob cesti so pa reveži odnesli na svojo njivico.

In še to: Ljudje o teh šavrinkah niso imeli dobrega mnenja. Za njih so bile vsiljive, bedne in umazane. Pa tudi one o teh ljudeh, ki so bivali ob glavni cesti proti Trstu, ki so imeli gostilne, kjer je bilo treba vse plačati, niso skoparile s slabimi in celo zlobnimi besedami.

Med temi vozovi, šavrinkami in šavrami na cesti so se znašli tudi nekateri moški, ki doma niso premogli večje njive. »Ko ni bilo kaj dati v lonec, si je dal šapco na ramo in šel proti Trstu. Tam so bili bogati kmeti, ki so poleg tega še delali v pristanišču ali fabrikah, in ti so pogosto rabili koga, da jim je za manjši denar okopal trte,« mi je pripovedoval starejši kmet iz Poletičev, »pa so tudi nam rekli, da smo šavrini, moži od šavrink.« Toliko, da ne bo pomote: v Istri smo poznali tudi šavrine, vendar ne kot pripadnike neke prostora ali pokrajine, ampak kot revne najemne kmečke delavce, ki so od daleč prihajali peš po cestah polnih šaver.

Na zavajanja pri poimenovanju tega koprskega zaledja s Šavrinijo in na negativni prizvok le-tega me je že pred dolgimi leti opozoril dr. Julij Titl, ki je raziskoval istrska poimenovanja in jih strokovno opisal v knjigi Geografska imena v severozahodni Istri. Sicer pa, a niso nekateri že ime Istran razumeli ali celo uporabljali kot žaljivko, Štajerci pa so primorske begunce v času fašizma zmerjali s Čiči, mi Istrani pa reveže s šavrini. Tudi zato so nas nato tujci preimenovali v Šavrine.

Besede šavra pa niso poznali samo v Istri in Sloveniji, slišite jo lahko tudi v nekaterih drugih slovanskih deželah, na Češkem tudi kot priimek.

Tudi profesor Jože Pohlen ni maral besede Šavrini. To mi je povedal v svojih rodnih Hrastovljah, prav pred svojim monumentalnim spomenikom domači ženi, ki so ga vsi, ki so o njem pisali ali govorili, imenovali Šavrinka. On mi je rekel: »Ne, to ni Šavrinka, to je Prinašalka, kip naše ženske z Bržanije, ki vedno nekaj prinaša, zato da lahko živimo. Včasih so nosile 'plener' na glavi, ko so na njivo nesle malico ali pa ko so nesle pridelke v Trst.« »To je preprosto Prinašalka,« je na koncu še enkrat potrdil.

Še dobro, da teh prišlekov ni pretegnil tudi lik mlekarice, kruharce ali mandrijarke. Zlasti slednje, saj je bil zanje prav tako neznan kot šavrinke. Mogoče bi pa nas Bržane in ostale iz okolice Trsta, ki smo ga zalagali z zelenjavo, preimenovali v Mandrijarje. Potem bi mogoče celo Abitante preimenovali v Mandrijo, saj se zaselku pred vasjo reče Stara Mandrijo. Če so Sveti Anton preimenovali v Pridvor po njihovem zaselku Dvori, bi lahko tudi Abitante, a ne?

Ne, saj se niso imenovali Sveti Abitanti, še cerkve in pokopališča niso imeli. Bili so namreč priseljenci in to očitno napačne vere.

Mi v Ospu, ki smo razmeroma zelo dobro živeli od dela v Trstu, prodaje radiča, mleka in kruha nismo nikoli priznali, da smo Istrani, mi smo Bržani z Brega doma – mi smo predmestje Trsta. Za nas so bili Istrani tisti z druge strani Rižane. Pobežani in Antončani so mi rekli, da so Istrani »tisti tam čez«, in z roko zamahnili od Kubeda do Šmarij. V Gradinu so mi pripovedovali, da so k njim hodili igrat godci iz Istre, »tisti tam čez« z druge strani sedanje meje. Kje se začne Istra? V Pulju? Še tam pravijo »tam gor v Istri«. Tako so se Istrani sami med seboj še huje zbadali ne samo z zlatiniči in srebrniči, ampak tudi muzeniči, ki ne »muzejo« nič in nimajo niti koze, s sironiči, ki so brez sira, z raznimi drugimi sirotami – sirotiči. To se je stopnjevalo do od šaver umazanih šavrink, ki po tujih hišah in vaseh nabirajo jajca, da bi jih preprodajale v Trstu, ker nimajo niti svojih kokoši, in njihovih sinov šavrinov in šavronov.

Tudi zato so rekli tužna Istra.

Če sklenem to razmišljanje o šavrinkah. Ob številnih pogovorov s starejšimi ljudmi sem slišal samo pripovedi o šavrinkah in o priimku Šavrin ali podobnih izpeljankah le-tega, ne pa o Šavriniji in o Šavrinih kot pripadnikih nekega območja. Ta dežela ni obstajala, bila je samo Istra ali »tam dol v Istri«. Najbolj smešno pa se mi zdi sedanje poimenovanje kar celega podeželskega dela Slovenske Istre po teh šavrinkah in celo njihovo narečje kot šavrinsko. Kot da bi Goriško zaradi aleksandrink preimenovali v Aleksandrijo. Sicer pa, a niso celo slovenskega vzhodnega tržaškega narečja poimenovali po Rižani kot rižanski jezik. Ti so namreč s tem narečjem prvič srečali na Rižani, ko so prišli k nam na »Slovensko Obalo« in niso nikoli slišali, da je bil Trst nekoč največje slovensko mesto, pa ne samo po številu prebivalcev, ampak tudi po kapitalu in kulturi.

Tako se je zgodil unikum na svetu, da je največje mesto nekega naroda, kapitalsko, kulturno in medijsko središče, govorilo narečje neke vasice, ki niti svojega kulturnega društva ni imela. Če pa menite, da se to narečje imenuje po reki Rižani, pa morate vedeti, da je ta 14 kilometrov dolga rečica bolj hudournik kot pa reka, saj tisto kar izvira pri Vzroćku nam še za pitje zmanjkuje.

Ime šavrinke ali šavrini si torej niso izbrali sami šavrini iz notranjosti Istre, ne v Gračišču, Šupetru in ne v Pazinu, ampak so ga dobili v Trstu in predmestju Trsta, v slovenskih krajih ob cesti pod Bregom. Ta je bila namreč edina stalno prevozna do Trsta, saj je bila tista čez Škofije zaradi osapske reke pogosto poplavljena, dokler niso pri Rabujezu vendarle naredili tisti prvi jez. Nastalo je torej tam, kjer je živelo sto ali še več tisoč slovenskih prebivalcev, v gospodarsko in kulturno najbolj razvitih krajih, še preden so avtomobili in tovornjaki volovske vprege, zamenjali naravni vonj po živalskih iztrebkih s strupenim smradom iz izpušnih cevi.

Za to preimenovanje Istre ali Slovenske Istre v Šavrinijo ni kriv Marjan Tomšič s svojimi Šavrinkami. On je le ovekovečil šavrinke, jih dvignil na oder umetnosti. Krivi so tisti, ki Istre sploh niso poznali ali je niso hoteli poznati take, kot je, in ki v tem niso videli »tužne Istre«, ampak samo fantazijsko in romantično Istro.

Ob vzvišenosti meščanov in kolonizatorjev se je marsikateri Istran sramoval celo tega, da je Istran, svojega »primitivnega narečja«, slovanskega imena in priimka. Za marsikoga je lepše zvenel v poitalijančeni obliki ali pa po nemško in celo francosko, brez č-jev na koncu. Tudi Slovenci v mestih in v vaseh blizu mest so se do tistih v notranjosti držali zelo vzvišeno … pa da ne omenjam foreštov.

Ob že opisanem primeru rižanskega in šavrinskega narečja moram prav še to dodati, še preden govorim o kolonizaciji, da ta poimenovanja izvirajo iz italijanskega nacionalizma in da so naši »znanstveniki« in neozaveščeni Istrani, so že glave njihovih staršev oprali Italijani, ta poimenovanja očitno prevzeli po njih. Italijani namreč narodnostnih manjšin ne priznavajo, ampak zanje uporabljajo termin jezikovne manjšine, ali pa celo narečne skupine, Seveda njim ni bil interes govoriti o slovenskem tržaškem narečju, ali o slovenskem istrskem, saj bi s tem priznali. da to niso italijanski Ščavi, ampak Slovenci. Poglejte si stare in tudi nove italijanske narečne karte Julijske krajine. Še nekateri naši jih širijo po spletnih družabnih omrežjih.

Sodobna italofonska verzija narečij v Istri ali točneje »Julijski krajini«, ki je izrdno razširjena po družbenih omrežjih in pozna še narečja šavrink in Ščavetov Vir: www.istrianet.org/

Pa še huje je. To slovensko ali slovansko hlapčevstvo je doma tudi v Istri. Zaman so se mučili naši pisatelji z Veli Jožo in Martini Krpani, ni veliko pomagalo. Nekateri so bili veseli že, če so bili omenjeni, vsaj kot šavrini ali pa celo ščavi, in si kar sami zapisali veliki Š in se sedaj tako celo podpisujejo. Kar dajte se ga, kar hvalite se, da so nas tisti, ki so izumili pobijanje ljudi v arenah, fojbe, zažiganje čarovnic in znanstvenikov, nato pa še fašizem počastili s slovarjem, ki so ga imenovali: Vocabolario Italiano, e Schiauo.

In še huje: Ob vsem, kar so z nami počeli vsi kolonizatorji, kot zadnji tudi slovenski in hrvaški, nekateri Istrani v obrambi pred zadnjimi poudarjajo celo italijanstvo Istre samo, da bi s tem obranili svojo istrsko identiteto. Saj ste slišali tisto o meji v Črnem Kalu. Več o tem pa kasneje.

Na srečo večina, ki razmišlja, misli tako kot jaz. Mogoče ne prav na prvo žogo, ampak ko jim obrazložiš, se spomnijo … Te svoje trditve sem preveril v pogovoru z neštetimi domačini ob snemanju oddaj o njihovih krajih, ob javnih oddajah in predstavitvah svojih knjig pa tudi na sodobnem sejmu mnenj, ki mu pravimo Facebook. Od svojih pretežno domačih prijateljev, istrskih in primorskih domoljubov, ki so nekoč radi poslušali moje oddaje sem dobil v obliki všečkov, komentarjev in delitev več kot tisoč pritrdilnih mnenji in nobenega, ki bi zanikalo moje trditve.

Pa poglejte si spodaj še to karto narečij Slovenske Istre. Kako je lahko Slovenska Istra brez slovenskega Trsta, Škednja, Doline, brez krajev, od katerih je ta Istra živela, z njimi se razvijal, se oplajala s kulturo? Kako je lahko to, v katerem je podeželje odrezano od svojega mesta in njegovega primestja, v katerem je živelo več Slovencev kot v Ljubljani in Mariboru skupaj, v katerem je izhajalo neprimerno več slovenskih časopisov kot v vsem ostalem slovenskem prostoru … Kako lahko moje slovensko tržaško narečje nekdo enači s tistim z južnega brega reke Rižane, če pa jaz očetu rečem woče, on pa papa, če imam jaz obuta stopala in nato šulne, ima on kacete in nato postole, če smo mi peli, so oni kantali in da ne naštevam naprej, saj še šrajat nismo mogli sćp.

Ta odnos tujcev, priseljencev, foreštov do Istre, nas Istranov boli tudi mene. Teh njihovih želja ali že prav nasilja po preimenovanjih ne morem drugače razumeti kot neko obliko kulturnega kolonializma, saj naša Istra, ki jo oni imenujejo Šavrinija, že ima ime, ki je Slovenska Istra, tisto ostalo ali ves polotok, pa je Istra. Slovenska pišem z veliko, tako kot so pisali in me naučili naši domači učitelji in profesorji, ki niso bili forešti.


Narečja v Slovenski Istri, kot jih vidijo v Ljubljani (Vir: FB)

NEKOČ IN DANES Kakšna je vsebinska razlika med razvojem Kopra v času Jugoslavije in v času samostojne Slovenije V Kopru smo 15. maja 2024 ob...