nedelja, 8. maj 2022

Kaj je že 9. maj?
Dan zmage nad nacifašizmom ali
Dan Evrope?
Ne, ni ne eno in ne eno ne drugo!

Še konec druge svetovne vojne ni: domobranci, ustaši četniki in drugi kolaboracionisti so se še naprej borili proti armadi lastnega naroda. Po tem datumu je umrlo ogromno ljudi, tudi v Hirošimi in Nagasakiju.
Je le datum formalnega konca vojne, sploh pa ne fašizma.
Tega so sicer zaprli v temno steklenico in ga počasi spuščali med ljudi. Ob tem so mu spreminjali barvo, okus in videz, najprej, da je fašizem samo nacizem, nacizem samo holokavst nad judi in to še zgolj slučajno, ker je prišel na oblast en norec od Hitlerja. Ne ni to, fašizem je izrodek kapitalizma, njegove kulture v boju proti vsem oblikam svobode, je skrajni predrzni uničujoči pohlep po totalni oblasti. Je rakava tvorba, ki z svojimi razsevi mutira kot virus (a več si preberite v moji knjigi Fašizem za Butalce). Po končani drugi svetovni vojni je mutiral v hladno vojno in a se kmalu pokazal v makartistični korejski vojni, nato vsesplošnem pobijanju "podljudi" v vietnamski vojni kar z napalmom in vsemi bojnimi strupi, nato s čistko socializma v Čilu itd. dokler ga niso dokončno spustili ven, da so lahko zrušili vzhodni blok. In tu so ga križali s starimi nacionalizmi in ga pognojili z vsem manipulativnim gnojem. Kako se je razvil in razširil vemo iz primera vojn v Jugoslaviji ali sedaj v Ukrajini. Tudi Isis je ena izmed specifičnih mutacij.
Operacije, rezanje, ali vojne ne pomagajo. potrebna bo kemoterapija. A tudi ta ni dovolj: potrebno je odpraviti vzroke, ti pa so vedno dvojni zunanji in notranji. Zunanji z vnosom načrtno razvitih ideoloških strupov v sistem in notranjem z neočiščenim gnojem
Tudi dan Evrope ni, saj ta je danes le majhna čreda ovc iz katerega izbirajo jagnjeta za žrtvovanje velikemu bogu ameriškega kapitala, novemu bogu, ki bi rad bil eden in edini. Sedaj je na žrtvenem oltarju Ukrajina, preostale ovce pa se igrajo nemške ovčarje in bevskajo kot wardogi Nata in medijski watcdogi. Pa tako bevskajo, kot da tekmujejo, katera bo prva naslednja ovca na tem daritvenem oltarju. Prav zaprav bodo vse šle za meso in kri, s katerim se bo stari hirajoči imperialistični lev okrepil, da bo lahko napadel še azijskega zmaja.
Osebno pa zamerim našim medijem, novinarjem, tem, ki se imajo za watchdoge, pa ta nekdanji dan zmage spreminjajo v dan pozabe, laži, novega enoumja, veliko bolj skritega, prefinjenega, a tudi hujšega od vseh prejšnjih. Hujšega da, saj nas vodi v veliko hujše posledice.
Pa še to vprašanje? Kdo naj ustavi Abrahamovo roko z nožem, ko hoče Bogu darovati svojega sina. Kdo je danes ta bog. Začnite razmišljati, krepite svoj razum!
Da, razum je to!
In potem se še vprašajte, zakaj so ta Dan zmage preimenovali v Dan Evrope? S kakšnim ciljem?


sobota, 20. marec 2021

 Meni je dovolj teh spravnih blodenj, naj se najprej spravijo sami s seboj

Lepo zveni beseda sprava, a ta slovenska je le politični konstrukt slovenskega klerofašizma

Prebral sem izjavo Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) o slovenski spravi in me je ob vsem spoštovanju te institucije prav pretreslo .
Že, ko sem po radiu slišal nekaj stavkov, nisem mogel verjeti da so jih napisali akademiki. Celo na novinarje sem se razjezil, da so spet spustili najbolj bistvene poudarke in izpostavili to kar odraža politiko Boruta Pahorja in kar od njih pričakuje Janez Janša. Ko sem pogledal njihovo spletno stran in videl obraze, me je prešinilo, kaj pa če so nekateri le izkoristil epidemijo Covida, da napeljejo vodo na svoj mlin. Prebral sem jo večkrat, pa še huje je, kot so napisali novinarji. Jasno pa je na koncu napisano, da je bila sprejeta na dopisni skupščini. Na taki se seveda mnenja ne krešejo.
Od tako eminentnega zbora ne bi nikoli pričakoval, da je tudi njih že tako hudo načela splošna manipulacija in populizem naše politike.
Zakaj?
Tudi zgodovina je znanost, enačiti in mešati vzroke in posledice je vse drugo prej kot znanost.
Najprej je bil fašizem, mogoče ga v Dravski banovini niso tako občutili, vendar na Primorskem smo ga. Nato so nas fašisti in njihove države napadle s ciljem, da naš narod izbrišejo iz seznama narodov po enakem sistemu, kot je to počel nekdanji rimski imperij: to kar je sposobno za delo so odpeljali v suženjstvo, to kar pa ni več ali pa se upira, tako kot Histi, pa so poklali. Razlika je le, da okupatorski vojaki niso več sami klali, ampak da so to opravljali njihovi kolaborantski hlapci. Okupator je to opravljal bolj produktivno s stradanjem do smrti in sežiganjem v krematorijih.
Tak krematorijih so naredili celo v nekdanjem največjem slovenskem mestu, v Trstu, ki ga je vodil zagrizeni nacist slovenske krvi Odilo Globocnik. In ni bil edini Slovenec – mlade Slovence za delovna taborišča v Nemčiji, uporne in pohabljene od mučenja pa za Rižarno, mu je poleg kolaborantov iz vseh koncev Evrope pomagalo loviti tudi 2000 domobrancev, ki so jih posebej za ta namen pripeljali iz Ljubljanske škofije.
Zelo spravno zvenijo stavki, kot na primer: "Pravica do groba, ki izhaja iz posvečenih mrtvih kot ene od pravrednot svetovnega etosa ..." Seveda, ampak najprej pravica do groba treh do petih tisoč žrtev iz omenjene Rižarne, za katere niti ne vemo koliko jih točno je, saj so jih upepelili in pepel odvrgli v morje. Pa da ne omenjam drugih.
Še bolj očiten je zmanipulirani populizem, ki me spominja na "uravnoteženost" uredniške politike TV Slovenija: "Največja tragedija druge svetovne vojne v Sloveniji je bil bratomorni spopad med Slovenci samimi z mnogimi žrtvami na partizanski in nasprotni strani. Soodgovornost in krivdo zanj nosita obe strani."
Ne, to ni največja tragedija slovenskega naroda, in zato tudi sklep ni pravilen. Največja tragedija našega naroda je hlapčevski kolaboracionizem okužen z klerofašimom, ki se je zato, da bi sam preživel, ali celo iz klerofašistične obsedenosti, raje sodeloval pri izvajanju Hitlerjevega ukaza "Napravite mi to deželo spet nemško!", kot pa da bi se uprl okupatorju.
Res da je lahko statistika kurba, vendar za prave znanstvenike ne sme biti, sploh ne tista o žrtvah med vojno in po vojni. Upam, da bomo kmalu dobili podatke, koliko in kdo je bil umorjen v tisti zloglasni Hudi jami ali Barbara rovu. Pozabljamo, da slovenija ni bila nek otok, ampak najbolj zaželeni del Evrope tako Nemcev, kot Italijanov, pa še koga drugega, ki so si jo zelo želel celo po končani drugi svetovni vojni. Tudi na to se niso spomnili.
Sploh pa ne na vsa dosedanja spravna dejanja, že na tisto med vojno, ko so pozive trosila celo britanska letala, pa dve povojni, celo na roko sprave med predsednikom države Milanom Kučanom in nadškofom Alojzijem Šuštarjem.
Kot da tudi akademikom ustreza ta umazana igra s spravo, katere cilj je prikazati krvnike kot žrtve in izdajalce kot junake.
Med vojno je bilo po vsem svetu več kot 60 milijonov žrtev, v veliki večini civilnega prebivalstva, po vojni jih je bilo pobitih še 6 milijonov v veliki večini tistih, ki so nosili uniforme. Po vojni je bilo torej pobitih 10 odstotkov na žrtve med vojno. Povojni poboji so se praviloma zgodi tam, kjer so bili najhujši poboji med vojno, vendar Slovenija je bila takrat le del Jugoslavije. Tu se ni končala vojna samo za Slovenijo, ampak za vso Jugoslavijo in celo ves Balkan in najhujši vojni zločini so se dogajali prav tu, še najhujši od kolaborantov. Ta vojna se zanje ni končala tako kot za večino nemških vojakov, ki so odložili orožje in so se predali. Ti kolaboracionistični zločinci so vedeli, kaj so sami počeli z narodom in dobro so vedeli, da imajo več možnosti, da si rešijo življenje, če se predajo Angležem ali Američanom, saj njim niso nič slabega naredili, pa še za Jesenovac in podobna taborišča smrti sploh še niso vedeli. Tudi ogrlic iz oči niso imeli več na sebi. Zato so še naprej pobijali, dokler niso prečkali Drave ali Soče. Tam so pobili še zadnje svoje ujetnike, ki so jih vlekli vklenjene s sabo kot živi ščit. Kje so grobovi teh nesrečnikov.
Te kolaboracioniste, ki so dobili v roke partizani, ki so jim sledili od vseh koncev Balkana, tudi tiste vojne zločince, ki jim Angleži niso hoteli soditi, so jih seveda sami iz maščevanja ali pa po ukazu pobili. Seveda je bil ta poboj zločincev prav tako zločin.
Težko je danes ocenjevati takratno dogajanje, v sedanjem času, ko pri nas tudi po zaslugi tistih, ki so zmagali v takratni vojni, ni več smrtne kazni. Sploh ocenjevati dejanja ljudi, ki so jim skorajda v vsaki družini koga zaprli, mučili, posilili, pobili. Težko je ocenjevati te zločine, če niti tega ne vemo, da je takrat še veljavni zakon kraljevine Jugoslavije zahteval smrt za vsakega kolaboranta z orožjem v roki. Še huje, v času, ko pa je narod še vedno bolj spoštoval staro pravico do lastnega krvnega maščevanja.
To je bil pa še čas vojne in hitrih vojnih sodišč. Vojna se je dejansko končala, šele potem ko so naši zavezniki Američani uporabili atomsko bombo nad civilnim prebivalstvom Japonske.
Pa za nas še to ni bil konec, zakaj ne poveste, da jse je takrat že začela nova tiha vojna za Trst, da so čez mejo prihajale oborožene čete ustašev v ameriških uniformah, in da so ameriška letala preletavala mejo, da sta bile dva sestreljeni …
Pa kljub temu te zločine moramo obsoditi, vsaj zaradi sedanjih moralnih in civilizacijskih norm, tudi zato, da se kaj takega ne ponovi. Vendar, če hočemo, da se kaj takega ne ponovi, je treba najprej obsoditi tiste, ki so s to morijo začeli, jo povzročili. Vojno so povzročili fašisti in tisti iz Zahoda in Vatikana, ki so jih pri tem spodbujali. Ni se začel s podpisom sporazuma Ribetrop – Molorov, ampak že prej z Munchenskim, s špansko državljansko vojno v kateri je sodelovalo 32 držav, Napadi Italije na afriške kolonije, Albanijo in Grčijo … To kar se je po vojni armad proti civilnemu prebivalstvu zgodilo, je bilo posledica, ne pa vzrok.
Tudi če hočemo obstati kot narod in kot država, moramo slaviti samo tiste, ki so zaslužni za to da smo vstali in obstali.
Postite te spravne razprave in pozive, ker za narod so le blodnje. Sprava je bila skozi vso zgodovino človeštva dosežena s koncem vojne, z odložitvijo orožja poraženih in priznanjem zmage zmagovalcem, pomilostitvijo zavedenih in kaznovanjem krivcev. A zgleda, da pri nas še vedno blodimo in nasedamo manipulacijam tistih poraženih fašističnih kolaboracioniston, ki v tem času obujanja in mutiranja novih virusov fašizma, še vedno nočejo položiti svojih orožij.
Nemci so jih.
In ne verjamem, da bi tudi njihovi akademiki sprejeli tako izjavo.
Meni je dovolj teh spravnih blodenj, naj se najprej spravijo sami s seboj tisti, ki jih imajo sami v sebi ali kot potomci kolaborantov ali kot svojo slabo vest. Dovolj je teh dimnih in psiholoških bomb, pod katerimi so stari in novi slovenski kolaboracionisti razdvojili narod, da se je lahko okradlo in razprodalo starim in novim okupatorjem vse premoženje, ki ga je naša povojna generacija ustvarila, sedaj se pod krinko Covida pa še državo zadolžuje, da se bo lahko kradlo nove rodove z odplačevanjem kreditov.
Ne gre samo za novi koronavirus, ampak tudi novi fašizem. Tudi ta mutira.
A ne bi raje opozorili narod na to nevarnost, ne bi nehali kolaborirati s temi, ki nam podtikajo celo lažne fojbe, da so se lahko oni spravili med sabo za veliko večje poboje, kot so bili pri nas, in to tako da so svoje poboje pometli pod našo preprogo. A ne bi zato raje zahtevali odprtje lažne fojbe pri Bazovici in ubranili čast našega naroda predvsem pa našo manjšino pred novim italijanskim (obmejnim) fašizmom. A ne bi raje obranili narod nadaljnjega razkrajanja in ga utrdili pred tujimi lažmi pa še novimi pohlepi.

V

nedelja, 28. februar 2021

Osamosvojitelji

Ko poslušate slavospeve našim edinim osamosvojiteljem, borcem za demokracijo ... se spomnite, da ni bil Demos tisti, ki je prvi predlagal referendum o osamosvojitvi, ampak da je bila to socialistična stranka, tista za katero trdijo, da je bila režimska in orodje v rokah komunistov.
Tega predloga še časopisi si niso upali objavljati na prvi strani, da se ne bi zamerili Demosu.
Zraven se še spomnite na odhod slovenskega komunističnega vodstva s kongresa jugoslovanskih komunistov.
Ne pozabite tega.
Ne pozabite, da te zahteve po osamosvojitvi Pučnik in njegov demos niso podprli!
ZAKAJ?
Ker potem ne bi bila njihova, si je ne bi mogli lastiti.
In zakaj toliko govorijo, da si je partija v času NOB in po njem prisvojila vse zasluge?
Zato, da lahko skrivajo to, kar so oni ukradli tako osamosvojitev, ki je bila plod prizadevanj vseh Slovencev in nato še družbeno premoženje, ki je bilo last vseh Slovencev.
Očitno jim ni šlo v prvi vrsti za osamosvojitev, za svobodo, demokracijo: to so le izkoristili, da so prišli na oblast in celo, da so rehabilitirali svoje nekdanje izdajalce naroda, domobrance, kolaboracioniste in druge klerofašiste.
Komunisti so po drugi svetovni vojni ustanovili nešteto podjetij, bank, zgradili ceste, železniške proge, tovarne ... Ti "osamosvojitelji" so vse to razprodali, okradli, uničili. Na srečo jim ni uspelo razprodati tudi bolnišnic.

A veste, da v 30-tih letih samostojne Slovenije niso zgradili niti ene bolnišnice, vse so še iz časov komunističnega enoumja. Tudi hidro elektrarn in nuklearke, ki ohranjajo našo deželo zeleno, ampak le en sam blok TEŠ 6, umazan od premoga in korupcije. Niso se šli vojnega dobičkarstva samo z prodajo orožja, ampak celo z nakupi medicinske opreme!
Spomnite se tudi, da ob osamosvajanju miličniki niso izvajali prisile nad demonstranti, niso jim dajali globe, ki so bile desetkrat večje od plač, kaj šele, da bi uporabljali vodni top in strelno orožje, podirali in vklenili celo starejše ženske ...
Tega predloga še časopisi si niso upali objavljati na prvi strani, da se ne bi zamerili Demosu.
Zraven se še spomnite na odhod slovenskega komunističnega vodstva s kongresa jugoslovanskih komunistov.
Ne pozabite tega.
Ne pozabite, da te zahteve po osamosvojitvi Pučnik in njegov demos niso podprli!
ZAKAJ?
Ker potem ne bi bila njihova, si je ne bi mogli lastiti.
In zakaj toliko govorijo, da si je partija v času NOB in po njem prisvojila vse zasluge?
Zato, da lahko skrivajo to, kar so oni ukradli tako osamosvojitev, ki je bila plod prizadevanj vseh Slovencev in nato še družbeno premoženje, ki je bilo last vseh Slovencev.
Očitno jim ni šlo v prvi vrsti za osamosvojitev, za svobodo, demokracijo: to so le izkoristili, da so prišli na oblast in celo, da so rehabilitirali svoje nekdanje izdajalce naroda, domobrance, kolaboracioniste in druge klerofašiste.
Komunisti so po drugi svetovni vojni ustanovili nešteto podjetij, bank, zgradili ceste, železniške proge, tovarne ... Ti "osamosvojitelji" so vse to razprodali, okradli, uničili. Na srečo jim ni uspelo razprodati tudi bolnišnic.
A veste, da v 30-tih letih samostojne Slovenije niso zgradili niti ene bolnišnice, vse so še iz časov komunističnega enoumja. Tudi hidro elektrarn in nuklearke, ki ohranjajo našo deželo zeleno, ampak le en sam blok TEŠ 6, umazan od premoga in korupcije. Niso se šli vojnega dobičkarstva samo z prodajo orožja, ampak celo z nakupi medicinske opreme!
Spomnite se tudi, da ob osamosvajanju miličniki niso izvajali prisile nad demonstranti, niso jim dajali globe, ki so bile desetkrat večje od plač, kaj šele, da bi uporabljali vodni top in strelno orožje, podirali in vklenili celo starejše ženske ...






sobota, 30. januar 2021

 

Parenzana

Tudi novi muzej o ozkotirni železnici v Sečovljah bodo poimenovali Parenzana.
Kako lepo, zveneče ime, a ne? pravi simbol Istre! Zame je to prej sramota za Slovence in Hrvate, dokaz hlapčevstva in celo kolaboracionizma. Kaj drugega lahko rečeš ljudem, ki zavržejo svoje izvorno ime in raje uporabljajo tuje. Sama ideja o kolesarski poti je poudarjala, da gre za "Pot zdravja in prijateljstva", vendar je tako kot v času iredentizma prevladalo ime Parenzana. Tu so se nekako dobili skupaj tisti priseljeni Slovenci in tudi domačini, ki o tem nič ne vedo, ti ki bi radi z uporabo italijanskih imen postali Primorci ali pa oni, ki bi radi ohranili nekdanjo prevlado italijanstva.


Je Parenzana, Porečanka ali Istrijanka?

Ko sem pred 20, 30 leti poskušal preprečiti poimenovanje kolesarske poti po istrski ozkotirni železnici samo z italijanski imenom Prenzana, doseči, da bi imela tudi ali najprej slovensko, vsaj naše domače istrijansko ime Istrijanka, mi je takratni odgovorni na občini Koper, da je sicer že slišal, da smo mi domačini tej železnici rekli Istrijanka, je odgovoril, da se on mora držati pisnih virov, ti pa pričajo, da je bila imenovana samo Parenzana. Tako je tudi naslov knjige La mia Parenzana. Ko sem mu odgovoril, da če ve, da je bilo takrat, ko je izšla ta knjiga prepovedano govoriti slovensko, kaj šele pisati, mi je rekel, naj se uradno pritožim.
Tisti drugi priseljenec, ki je v Izoli odprl "muzej" o tej naši istrski železnici samo z italijanskim imenom Parenzana, pa mi je odgovoril, da je za to ime Istrijanka sicer slišal, ampak našel je samo napise Parenzana.
Z mojim novinarskim kolegom sva pripravila več oddaj, v katerih sva zbrala pričevanja starih domačinov, da so tej istrski ozkotirni železnici rekli Istrijanka, a sva si s tem pri mladih ali novih demokratičnih novinarjih (ne samo priseljenih) prislužila le posmeh. Muzali so se tudi, ko smo govorili, da so jo pod staro Avstrijo gradila celo slovenska podjetja, pa sploh ne zato, da bi povezali Istro z Italijo, ampak s svojim pristaniščem v Trstu.
Ker jim s takimi zadevami nisem dal mir, sploh pa z intervjuji s partizani, ko sem jim zelo jasno rekel, da jaz s primorski domobranci ne morem delat oddaj, ker jih nismo imeli, so me z mesta urednika prestavili na najnižje možno novinarsko mesto.
So me pa vseeno vedno podučili, da se tej železnici pravilno slovensko reče Porečanka!
Moj nono mi je večkrat kaj povedal o tej Istrijanki, ki ji nikoli ni rekel Parenzana sploh pa ne Porečanka. Povedal pa mi je, da so jo tako imenovali fašisti, tisti iredentisti, ki so hoteli Istro priključiti Italiji, in da so takrat, ko so fašisti streljali na otroke v Strunjanu tudi na glas kričali Eviva la Parenzana!
Pa sploh ni bila predvidena samo za povezavo Poreča s Trstom, ampak bi morala naprej do Kanfonarja, a jo je Mussolini po osvojitvi Etiopije odmontiral in naložil na barke ter jo hoteli odpeljati v Afriko. To pa so mu preprečili njegovi kolonizatorski zavistneži Angleži, ki so mu ta konvoj z Istrijanko vred potopili.

Po tej objavi na FB je prijatelj Mitja Butul, ki je sodeloval pri tem projektu, moje pisanje dopolnil s svojo izkušnjo:
"Ko smo pripravljali projekt obuditve trase ozkotirne železnice Trst Poreč, smo ji nadeli ime Pot zdravja in prijateljstva. Avtorji tega projekta 
Mladen Knez
 , Klemente Knez in jaz, Mitja Butul. smo projekt avtorsko zaščitili. Zbrali smo vse župane občin, po katerih teče trasa in jih pozvali, da traso obnovijo in predajo rekreativnim namenom. Za zdravje ljudi in povezovanje in prijateljstvu med državami, po istrski zemlji. Zato smo tudi projektu in trasi nadeli ime Pot zdravja in prijateljstva. Projekt so nam nato "ukradli", dopisali Parencana, in širili to dalje. To smo hoteli preprečiti, saj smo vedeli, da ni nikoli nobeden te železnice imenoval Parenzana. Oziroma imenovali so jo le fašisti in to takrat, ko so pod vzkliki "Viva la Parenzana" streljali na nedolžne otroke v Strunjanu. Najbolj boleče dejstvo je to, da je med temi otroci, pričami fašističnega masakra v Strunjanu, tudi mama Klementa Kneza, Antonia Knez. Da bi preprečil to potujčeno preimenovanje, za katerega je Klemente bil prepričan, da je tudi plod fašističnih teženj, se je boril do konca svojega življenja. Jaz se, kot sem mu obljubil, borim še naprej. Očitno pa je marsikdo, tudi v imenu ne vem koga in ne vem česa, nekaj jih je v komentarjih tudi omenjenih, njegov trud z nasmehom ter preziranjem zaničeval.
Res je naš projekt, ki ga je podprlo Društvo za zdravo življenje polno živi. Trasa železniške proge je namenjena zdravju, povezovanju in prijateljstvu. Dobesedno Pot zdravja in prijateljstva in nikoli ne bom pristal, da se preimenuje v Parencano in naj nehajo s tem, da je to bolj simpatična, krajša in bolj poznana beseda. Ja, zagovorniki tega, to so dosegli tisti, ki so na tem vztrajali in tisti, ki ste jim ob tem držali štango. Poimenovanje po hrvaškem mestu in to v italijanskem jeziku, tudi ob dejstvu, da smo avtorji tega projekta in obuditelji ter predlagatelji vsebine Slovenci ter da teče velik del te trase po slovenskih tleh, je malo da ne katastrofa.
Malo sem se razpisal, a morda bo kdo, po tem, tudi lažje razumel in spoštoval to za kar so in smo se in se bomo še naprej borili. Za več informacij sem vam vedno na voljo, saj poznam veliko tako besednih kot ostalih spominov Klementa in nekaterih drugih poznavalcev."

nedelja, 29. november 2020


Slovenska vojska


Slovenci se nismo nikoli ubranili pred zavojevalci z oklepniki in letali, ampak s svojo željo po svobodi, upornostjo in domoljubjem pa še kvečjemu kakšnim najbolj preprostim orožjem.

Naši partizani so ubranili in osvobodili svojo deželo s puškami ne pa topovi in oklepniki. Naši teritorailci se niso vozili v oklepnikih, ampak v svojih osebnih terenskih vozilih (in še svoj edini helikopter so sami sestrelili).
Zakaj bi sedaj stotine milijonov dajali za oklepnike in transportna vojaška vozila, mar mislimo it napast Rusijo ali pa Kitajsko?
To kar moramo mi zgraditi za svojo obrambo je svobodomiselnost, upornost ter ljubezen do svoje domovine.

Uporabimo denar za to kar rabi narod: delo, bolnišnice, domove, kulturo ...
Samostojna Slovenija v 30-tih letih ni zgradila niti ene bolnišnice, vse smo zgradili v času socializma.
Potem ko so "osvoboditelji" in in borci za "demokracijo ter liberalizem" prodali orožje in okradli tovarne, banke in vse ostalo, bi sedaj prodali še naše vojake, da bi šli prelivati kri za veliki kapital in njihove kolaboracioniste.
Uprimo se novemu kolaboracionizmu slovenske politike. Za obrambo svoje svobode in samostojnosti ne rabimo oklepnikov in transportnih letal.

petek, 9. oktober 2020

Spomin na očeta

To je pihalni orkester IX. korpusa, ki ga je za prvo zasedanje slovenske vlade v Ajdovščini pomagal sestavljati skupaj tudi moj oče in v njem igral še do septembra naslednjega leta. Sestavljen je bil iz preživelih godbenikov godbe posebnih bataljonov iz L'Acquile, predvsem iz tržaškega okoliša in Prvačine. To je bil odličen orkester, ki je preden so jih premestili v L`Acquilo nastopil celo v milanski Scali.

Instrumenti so bili novi, dobil pa jih je prav moj oče kot intendant Istrskega odreda v nekem zaseženem nemškem skladišču. Kot godba Istrskega odreda so igrali že ob osvoboditvi Trsta, nato so jih za prvo zasedanje slovenske vlade prepeljali v Ajdovščino. Godba je bila nastanjena v Vipavi, imeli pa so tudi skupne koncerte z zavezniškimi godbami, najbolj znan je bil tisti v Gorici, na katerem so si ameriški in partizanski glasbeniki ob splošnem navdušenju množice zamenjali kape, moj oče pa je moral za radi tega kazensko v zapor ...
Naslednji sliki sta prva in zadnja stran notnega zvezka oz. daljše skladbe Slovenki, ki jo je za tisti nastop priredil moj oče. Kdo je avtor ne vem, mogoče pa ve kdo od vas.
Ta orkester ni igral samo partizanskih koračnic - v mapi je tudi priredba Shubertove Serenade. Mogoče pa bi se našel pihalni, ki bi te skladbe še zaigral.
Kolikor se spomnim iz očetovih pripovedi se je 1946 orkester preselil v Ljubljano, kjer so se profesionalizirali v vojaškem in policijskem orkestru, a večina Primorcev je raje ostala doma, moj oče pa se je vrnil iz Ljubljane v Osp že konec istega leta.

torek, 14. julij 2020

13. julij – nesrečni in žalostni dan za Slovence

13. julij –  nesrečni in žalostni dan za Slovence

Na ta dan pred sto leti se je zgodila Kristalna noč italijanskega nacionalizma, iredentizma in fašizma nad našim narodom. To ni bilo samo dejanje fašističnih škvadristov, ampak tudi večine italijanskega naroda v Trstu in njihove države, ki je to požiganje in razbijanje dovolila ali pri tem celo sodelovala. To se je zgodilo kar 18 let pred Kristalno nočjo nemškega fašizma do Judov. A tega nam Italija in svet ne priznavata.  Zakaj pa bi, saj se je za 25 let izvajanja etnocida in genocida nad delom našega naroda ves cvet slovenskega naroda, na čelu z ljubljanskim škofom in banom »slovenske« banovine ter predsednikom novinarskega združenja na repu seznama, celo zahvalil Duceju da nas je okupirala njegova »kristusova vojska« v črnih srajcah.

Veliko gorja je preživel naš narod in ves svet v tej drugi svetovni vojni, ki jo je fašizem začel, da bi si podjarmil ne samo nas, ampak ves svet. To ni bila vojna armad, to je bilo pobijanje civilnega prebivalstva, tudi otrok in starcev, to je bil holokavst, pa ne samo Judov, kot se danes govori, ampak predvsem nas Slovanov. Ta grozna vojna je zahtevala po vsem svetu več kot 60 milijonov žrtev, in razumljivo je, da je bilo po vseh teh grozotah še 6 milijonov žrtev v raznih maščevanjih in čistk vojnih zločincev. Zakaj teh zločincev, ki so bili krivi 60 milijonov smrti, neštetih drugih ran, internacij, požigov, mučenj … ni moglo povzročiti le nekaj ljudi, ampak so to počenjali milijoni, na desetine milijonov  fašistov in njihovih kolaboracionistov.  

Druga svetovna vojna se je končala z uporabo atomskih bomb nad civilnim prebivalstvom in se nato nadaljevala s hladno vojno, zakaj tisti, ki so sprožili fašizem, da bi le ta uničil uporni duh vseh podrejenih na svetu, delavcev in zlasti uspešne idej komunizma, je vojno nadaljeval s politiko, medijsko propagando, trgovinskimi vojnami in tudi lokalnimi vojnami ter poboji nedolžnega prebivalstva  celo  z napalm bombami.

Zahodni ali protikomunistični blok je zmagal s padcem berlinskega zidu, ki res ni bil v čast človeštvu, vendar za to ali za dokončni obračun je načrtno sprožil ponoven razvoj mutiranih oblik fašizma. Spomnimo se, za italijanske fašiste je je bila to zmaga, praznik, saj je ponovno zagledal priložnost za osvajanje naše zemlje. V tem so dobro znašli tudi naši slovenski poraženi klerofašistični izdajalci, somišljeniki in častilci njihovih idej, ter izkoristili željo naroda po osamosvojitvi, po lastni samostojni državi, za svoje stare želje po totalni oblasti in tudi  za maščevanja. Osnovna strategija, da bi to dosegli, je bila razdvajanje naroda in rušenje vsega, kar je bilo prej narejeno. To so v veliki meri opravili tudi po naročilu in v korist starih gospodarjev v Evropi in Ameriki, pa tudi tistih v Italiji.

V tem času velikih sprememb, ko so začeli celo prekopavati kosti in skruniti grobove mrtvih za svoje politične cilje, so se Italijani, njihova levica in desnica, odločili, da svojega naroda ne bodo razdvajali ampak združevali,  da bodo pasove svoje stare butare strnili na račun nas sosedov Slovanov, da bodo svoje mrtve pometli pod našo preprogo. Naša aktualna politika, ki pa je prav takrat iskala pod lastno preprogo iskala lasne kosti, je to seveda sprejela kot darilo starega gospodarja, saj ji je vsak dodatna kost samo koristila za razdvajanje svojega naroda in opravičevanje ter obnavljanje  svojega slovenskega hlapčevskega fašizma.

Narodu so skupaj z mediji in novinarji, ki tega niso bili sposobni razumeti ali pa so se hlapčevsko podredili agresivnejšemu, oprali možgane, da gre za spravo, pravo krščansko spravo. A božja sprava s človekom, je bila, da je za ljubezen ljudi, za pravično vero, daroval življenje svojega lastnega sina na križu.

Tudi človeška sprava je bila v vsej naši zgodovini nekaj podobnega. Na svetu še vedno velja svetopisemska pravica: Zob za zob, glava za glavo. Tudi krvna osveta še vedno ni preživeta. Prava sprava po vojnah je bila dosežena takrat, ko se je število mrtvih uravnotežilo, zato so po zmagah pobijali skozi vso zgodovino. Sprava se je dogajala tudi s pobojem ali samomori »generalov«, nato pa sojenjem vojnim zločincem. Ob tolikih zločinih in zločincih, kot jih je bilo v drugi svetovni vojni, zlasti pri nas, je bilo to sojenje v veliki meri prepuščeno ljudem ali posameznikom – za tisti čas in takratne razmere drugače ni bilo možno.

Po vojni je sledila tudi pravna sprava, to je bil zakon o pomilostitvi. Res jih je veliko zbežalo v Argentino, Avstralijo pa tudi sosednjo Italijo, vendar vsi, ki so pomilostitev sprejeli, vsi ti tisoči in sto tisoči vojaki poražene strani in njihovi otroci so v prejšnji Jugoslaviji uživali iste pravice kot vsi ostali državljani. Žal predaje orožja in pomilostitve  tisoče zavedenih ni sprejelo in so sledili svojim duhovnim in vojaškim voditeljem v nove zmage ali nebesa. Za Božič se vrnemo. A bili so le za topovsko hrano nove hladne vojne.

Največje orožje hladne vojne so bile in so že vedno laži, ki se jih z raznimi manipulacijami spreminja v resnico. Sprava resnice z lažjo pa ni možna, sprava s fašizmom še manj, ne s slovenskim izdajalskim klerofašizmom in še manj z italijanskim osvajalskim in genocidnim fašizmom, katerega prva žrtev smo bili in ostajamo prav mi primorski Slovenci.

A Italijani so mojstri manipulacij. Ko so naši in hrvaški predstavniki prišli v Trst na Muttijev koncert sprave, so to izkoristili za sprejem zakona o Dnevu spomina na eksodus in fojbe, s katerim so uzakonili laži, manipulacije in vsakoletno netenje sovraštva do našega naroda. Ko je bil čas, da bi vrnili naš Narodni dom v Trstu, in začeli govoriti o tem, so sprejeli nov občinski praznik 12. junij, spomin na »konec okupacije« tiste armade, ki je osvobodila Trst in Gorico.

Še največjo farso so odigrali 13. julija 2020. Na ta dan, ki ga je naša izdajalska desničarska politika in njeno novinarstvo oklicalo za zgodovinski dan vrnitve narodnega doma, so v Trstu le podpisali pismo o nameri vrnitve. Zakaj je bilo do potrebno, saj jih do tega obvezuje zakon in vsebinsko tudi Pariška mirovna pogodba? Zato, da jim tega še ne bo treba narediti. Pa tudi zato, da se bo šel naš  predsednik države pokloniti na njihovo fojbo laži, na oltar vsakoletnega obnavljanja fašizma do našega naroda. S tem je, tako so tudi izjavljali lokalni italijanski politiki, priznal vse laži o nasilnemu izganjanju Italijanov in infojbiranju, pa tudi legitimnost italijanskih zahtev po našem ozemlju, ki jih na tem oltarju ponavljajo vsako leto. Nikar ne recite, da je bil protiutež temu drugi poklon, ta pred spomenikom našim štirim bazoviškim junakom. Ne. Obsodba in ustrelitev Bidovca in njegovih tovarišev, je zgodovinsko in tudi pravno popolnoma dokazana zgodovinska resnica, prav ta bazoviška fojba, glavni oltar fašizma, pa je le manipulativna laž, za katero nimajo nobenega dokaza, obratno veliko dokazov zanika te laži oziroma za ta dejanja obremenjuje prav njih. Tako so oni v svoji vedno hujši neofašistični propagandi dobili še en adut: Priklon predsednika Republike Slovenije kot javno in dokončno priznanje vseh njihovih laži in zahtev.

Kaj smo pa dobili mi?

Emotivni televizijski spektakel z maskami proti koronavirusu z novimi lažnimi obljubami:

Narodni dom ostaja še vedno lastnina Italijanov, naše institucije pa v starih najemnih prostorih in venec z dvema zastavama na spomeniku bazoviških junakov, ki pa za Italijane pravno in tudi javnomnenjsko še vedno ostajajo teroristi.

Naš živi junak Boris Pahor je dobil dve zelo zasluženi kolajni, predsednik Butalcev Borut Pahor pa nekaj lepih ganljivih fotografij in velik obliž na svoj ego. Še največ je dobila naša skrajna desnica, ki nadaljuje slovenski hlapčevski fašizem pa novo politično zmago in nove volilne glasove.

Nam Primorcem in ostalim Slovencem, ki se tega zavedamo, pa ostaja še vedno samo naš pozdrav Smrt fašizmu – svoboda narodu.Čaka nas nov boj.

Vojna namreč ni končana, sploh vojna s fašizmom nikoli, ta stalno mutira. Zato je sedaj nujno, da mu izkopljemo vsaj eno korenino, da zahtevamo odprtje bazovskega Šohta in to pred mednarodno komisijo. Kako? Z internacionalizacijo problema in z sodišči. Mi smo namreč z zornega kota mednarodnega prava zaščiteni kot člani zmagovalne protifašistične koalicije, tako da fašisti, poraženci po nas ne smejo pljuvati, sploh ne na račun vojne. Pritegniti je treba tudi Nemčijo, ki ji ni vseeno do njenih mrtvih, da tudi oni zahtevajo odprtje fojbe in dostojen pokop, predvsem pa ločitev človeških trupel od živalskih kadavrov. 

To da so v Šohtu  nevarne bombe je laž, saj se je v njega spustilo že ogromno jamarjev in po njem kopalo, predvsem pa so leta 1945 Angleži vanj metali težko kovinsko zajemalko, nato Američani svoje stroje in avtomobile, podjetje Cavazzoni pa je vse to ven počistilo. Naj se jama odpre in javno ob prisotnosti mednarodne komisije tudi pregleda, kar koli se pa najde, morajo italijanski mediji toliko krat objaviti, koliko so do sedaj objavljali laži.

Miloš Ivančič