petek, 26. junij 2020

Dan prej in potem

Osamosvojitev

 

Dan prej in potem

 

Medtem, ko so 26. 6. 1991 zvečer v Ljubljani proslavljali osamosvojitev, smo mi Primorci imeli za sabo že en dan barikad in bojev. Celo po radiu smo o tem poročali in in že dopoldne zaman iskali sogovornike v Ljubljani, ki so bili takrat  še pri krojačih, kjer so si merili »pražnje« obleke za večerno proslavo. Slovenija za to, kar se je dogajalo na Primorskem, ni smela izvedeti in še danes »pozablja« ali skriva, saj se v tem razkrivajo tudi drugačne resnice …

Vrh države je vse skupaj namenoma zamolčal, to je po več kot dveh desetletjih priznal tudi takratni minister za informiranje Jelko Kacin: "Nisem ga le zamolčeval, ampak sem ga prikrival. Želeli smo, da se domača in svetovna javnost osredotoči na slovesnost razglasitve samostojne države, saj smo na tem gradili narodno soglasje in svojo prihodnost."

A bojim se da je bil glavni razlog predvsem to, da pri tem oni niso bili protagonisti, veliki vodje. Da jim gre predvsem za to, sem zasumil že ob pekrskih dogodkih.

Po dogodkih pri Pekrah pod Pekrsko gorco nas je takratni minister za informiranje Jelko Kacin vse odgovorne urednike sklical na pogovor v Ljubljano. Na tem sestanku nam je zabičal, tako kot nam ni nihče prej niti iz Cekaja, da moramo, če se še kaj takega zgodi, preden kaj objavimo, poklicati njega v Ljubljano, da nam oni povedo, kaj naj objavimo. Ob tem je dejal, da kdaj je pa žaba videla več kot pa sokoli z vrha najvišje stolpnice v Ljubljani. Žabe naj bi bili mi odgovorni uredniki, sploh pa urednik radia Maribor, ki ga ni poklical, preden je objavil novico o Pekrskih dogodkih. Jaz sem takrat na pol na glas bleknil, da sem vedno mislil, da so žabe v Ljubljanskem barju ne pa na Pohorju. Pa so se vsi okrog mene zasmejali. Gospod nas je sicer pogledal, a očitno ni razumel za kaj gre in nadaljeval s svojim soljenjem pameti ...

Ko je prišel 26. junij, dan prej kot to imenujemo na Primorskem, sem zaman klical njega in vse ostale, tudi direktorja radijskih programov Slovenija, a nisem nobenega dobil in sem odločil po svoji pameti, da ob 13.00 uvedem tako imenovano shemo vojnega programa. Kolegica iz Radia Ljubljana me je takrat opozorila, da ima RTV tudi disciplinsko komisijo, in našega prispevka v Dogodkih in odmevih ob 15.00 niso objavili. Mi smo pa takrat poročali v živo z raznih barikad po vsej Primorski. Več pa v moji knjigi Radio kot Radio Koper. (To pa kar o vlogi Radia Koper pri "dnevu prej" pišejo v knjigi PN Dan prej, so napisali na osnovi pripovedi tistih, ki jih takrat ni bilo na radiu. Eden je prosil za prosti dan, drugi pa se je tekel skrit ...)

... In kaj jih je motilo pri dogodku pri Pekrski gorci in ob poročanju o njih? Isto kot tudi pri Dnevu prej in poročanju Radia Koper: da to niso oni organizirali (Janša, Bavčar, Kacin, Peterle), ampak da je bil to spontani upor ljudi in samostojna odločitev uredništva, kaj in kako bodo o tem poročali. Ni se zgodilo v Ljubljani in niso prav oni mogli sklicati tiskovne konference. Nekaj podobnega se je ponovilo celo ob epidemiji Covida 19, ko je Janšev Ukom prepovedal samostojno nastopanje celo nekaterih ministrov in strokovnjakov.

Temo kar se je zgodilo pri nas mi Primorci pravimo Dan prej. Tako so tudi svojo knjigo o takratnem dogajanju poimenovale Primorske novice.

 

To, kar je povedano v knjigi Dan prej o našemu programu, sicer delno drži, vendar pa so to samo neke manj pomembne podrobnosti, kot sta lahko povedala dva zelo zelo slabo obveščena novinarja, eden od teh je tistega dne ostal doma in koristil prosti dan, drugi pa je po oglašanju za Val 202 zbežal z radia mi rekel, da se gre iz meni znanih razlogov skrit. Povedala pa sta tudi tako, kot je njima ustrezalo, potem, ko sta onadva postala šefa. V knjigi bi morali omeniti vsaj to kar so slišali po našem slovenskem programu.

Omenili bi lahko vsaj to, da so bili naši reporterji že zjutraj na terenu, da je naš program ob 13.00 kot prvi radio v Sloveniji popolnoma samostojno, po lastni odločitvi, brez kakršnega koli ukaza ali soglasja iz Ljubljane, začel izvajati že prej pripravljeno »vojno shemo«. Marsikaj pomembnejšega in zanimivejšega bi lahko povedali tisti, ki so ostali »na okopih«, vodili program, ali spremljali dogajanja na kraju dogodkov, pred namerjenimi cevmi, veliko več kot tisti, ki so se tega dne tekli skrit ali pa ostali doma. Še več bi znal povedati tisti, ki je ta program vodil in sam odločal, vendar ta bi lahko povedal tudi kaj neprijetnega. To so vedeli tudi nekateri naši kolegi iz sosednje časopisne hiše, saj so takrat o tem našem posebnem kontaktnem vojnem programu tudi pisali, lahko bi za svojo knjigo povzeli tudi iz tistega. Res pa je, da sta tista dva mlada radijska novinarja leto po vojni, v času pisanja knjige, postala nova šefa … tisti prej omenjeni članek med vojno pa je tudi pisal bivši urednik ... Novi urednik mi je v nekem pogovoru sicer obljubil, da bodo to krivico naslednje leto popravili, vendar sta od takrat minila že dve desetletji.

Preprosto povedano: tudi Primorske novice na razne načine potiskajo radio v ozadje, da bi tako poudarile sebe in tu so se dobili skupaj s tistimi ki so se skrivali. Tako je to kar so novi šefi povedali za knjigo Dan prej postaja edina resnica celo v nekaterih novejših pisanjih. In tako se prežvekuje že napisano še naprej. O našemu Dnevu prej sem bral tudi neko diplomsko delo s FSPN. Kljub temu, da smo skorajda vsi akterji takratnega dogajanja še živi, je o vlogi Radia Koper tistega zgodovinskega dne »pričala« nova urednica, ki je bila takrat še v osnovni šoli.

Marsikaj bi se lahko še danes bolje pojasnilo, če bi lahko ponovno poslušali posnetke takratnega programa, a žal so trakovi s tonskim zapisom takratnega programa, ki sem jih ukazal shraniti, iznenada izginili že petnajst minut po tistem, ko sem šefu tehnike dal nalog, da jih preda v arhiv. Ob tem sta izginila tudi tista dva večkanalna magnetofona, ki jih je nekoč tehnika uporabljala za prisluškovanjem novinarjem nato pa za snemanje programa. Pa ne verjamem, da sta si te posnetke spravila za lastno poslušanje tisti novinar in tehnik, ki sta se takrat 26. 6. 1991 tekla skrit, da bodo mogoče tudi te posnetke poslušali, da bodo vedeli kaj se je dogajalo, da bodo lahko skupaj s tistimi iz Demosa, ki so se takrat šli na letovanje v Milje, v hotel Lido, ali svojo kolegico, ki je ostala v Ljubljani, da v kleti Cankarjevega doma da svojemu ljubemu menjuje plenice. Tako mi je namreč sam rekla za utemeljitev, da se ne more vrniti na delovno mesto v Koper.

Ta in podobne izkušnje iz časov osamosvajanja in slovenske vojne so mi je kasneje kot novinarju in uredniku veliko pomagale pri razumevanju in razkrivanju resnic in potvarjanja bližnje zgodovine naših krajev.

Ob tem ne smemo pozabiti na geostrateški pomen meje med takratno Jugoslavijo in Italijo, na hladno vojno, na to da je bilo na italijanski strani v okviru Gladia, to je tajne italijanske vojaške organizacije pod okvirom Nata organiziranih okrog 180.000 ljudi, ki so čakali na napad jugoslovanske ali pa Rdeče armade, na naši strani pa JLA ni imela samo graničarjev in TO, ampak izredno utrjeno strukturo Kosa ali Kontra obaveštajne službe JLA. To so bili ljudje v civilu, z oficirji iz Bileče in visoke šole za teritorialno obrambo na FSPN. To so obvladovali vse institucije ob meji od poslovalnic Kompasa na meji pa do Radia in TV Koper. 

Moj dan prej

Slovenska vojna ali točneje agresija na Slovenijo je Primorsko preplavila dan prej kot ostalo Slovenijo, general Marjan Čad je pohitel, kot je sam rekel, »da zavaruje zahodno mejo« dan pred drugimi. To, da zavaruje zahodno mejo, sem dal v navednice kot njegovo trditev, vendar če dobro premislim takratno dogajanje, med katerimi so bile tudi govorice (celo med novinarji programa v italijanščini), da bodo to našo osamosvojitev Italijani poizkušali izkoristiti za napad in priključitev našega ozemlja, ki si ga lastijo že od časov iredentizma in fašizma, je general Čad, ki je zrasel v generala in komandanta obrambe zahodne meje kot borec za našo zahodno mejo, verjel v to svojo vlogo in je dan prej ukrepal samo iz tega cilja, nikakor pa ne napada na Slovenijo. Kot mi je znano je to, da bo zjutraj zasedel mejo sporočil tudi pristojnim v Sloveniji, zagotovo takratnemu vodstvu uprave za notranje zadeve v Kopru. Verjamem, da je bila to njegova dvojna taktična poteza, opozoriti italijanske nostalgike in neofašiste in sam na human način opraviti to, kar bi sicer ob njegovi odklonitvi naredili veko huje drugi generali, katerih mnenje in namene je dobro poznal.

25. 6. 1991 zvečer, torej dan pred dnevom prej, sem bil kot edini novinar ali odgovorni urednik povabljen skupaj z občinskim in obalnim vodstvom na poseben informativni pogovor v takrat še na pol zapuščene prostore Pretorske palače. Tu so nas obvestili, da bo naslednje jutro ob zamenjavi obmejnih tabel najbrž prišlo do dveh pomembnih premikov enega iz naših karavl na mejen prehode in verjetno še drugega iz kasarn proti meji in da naj se na to pripravimo. Naslednje jutro sem že zelo zgodaj pred uredniškim sestankom poslal na teren tri novinarje in obvestil urednika našega studia v Novi Gorici. Kot prvi mi je premike iz karavl proti meji potrdil Vojko Krpan. Nato sem o vsem tem obvestil še direktorja radia Manlia Vidovicha, ki je bil tudi odgovorni urednik programa v italijanščini, a on je rekel, da bo njiv program v italijanščini to dogajanje spremljal z distanco, da pa bo naročil svojim v poročilih, da spremljajo naše poročanje.

Nato sem poslal še dve novinarki v Ljubljano, eno v skupščino, kjer se je dogajalo najpomembnejše in eno na kongres slovenske diaspore. Ker takrat ni bilo take mobilne telefonije kot danes, sem se z novinarji na terenu lahko pogovarjal le preko studijske tehnike. Ti so mi poročali o premikih in celo namerjenih ceveh. O prvih konfliktih na meji smo se tako oglašali že dopoldne ob rednem vključevanju v Val 202. Iz uredništva v Ljubljani sem takoj dobil pričakovane odmeve, v katerih so mi omenjali celo disciplinsko komisijo, čeprav sem jih že pred oglašanjem našega novinarja opozoril za kaj gre.

Po prvih informacijah o premiku tankov iz kasarn proti meji in barikadah sem poklical v Ljubljano direktorja in glavnega urednika radijskih programov, a ga nisem dobil. Kasneje mi je priznal, da je bil takrat s politiki na pomerjanju oblek za večerno razglasitev neodvisnosti. Nato sem klical na ministrstvo za informiranje, da povprašam, ali je to že čas, da spremenimo našo programsko shemo in vpeljemo naš program po posebni shemi, ki smo jo načrtovali za primer vojaškega konflikta. To pa pomeni, da odpadejo vse redne oddaje in da program sproti v živo prilagajamo dogajanju. Ker ministra nisem mogel dobiti, mi je njegov pomočnik dejal, naj ukrepam po lastni presoji. Direktor našega radia, ki je bil tudi odgovorni urednik italijanskega programa, se je odločil, da bo njihov program potekal še naprej po nespremenjeni shemi, saj bi lahko v Italiji sprožil pri tamkajšnjih poslušalcih pravi preplah.

Ob vse pogostejših informacijah naših novinarjev in poslušalcev s terena, nato pa še od milice oz. Uprave za notranje zadeve v Kopru in Novi Gorici, sem se v soglasju z nekaterimi novinarkami in novinarji, ki so še ostali v uredništvu, odločil, da v programu v slovenščini ob 13.00, ko zaključimo s prenosom program a Vala 202, začnemo z našo posebno programsko shemo. Takrat so začeli postavljati barikade v Obrovu, Dolnjih ležečah, Črnem Kalu ...  v Divači pa ježe padel prvi streljanje, sicer v zrak,  Oddaja je stekla v živo, vanjo so se oglašali novinarji in novinarke neposredno s terena, z mejnih prehodov in barikad, vključevali smo tudi klice poslušalcev. Program je vodila Ida Kogej, osebno pa sem vse pomembnejše informacije preverjal pri pristojnih pri milici ali UNZ, na občinskih upravah in pri teritorialcih. Ljubljana je naše informacije, ki smo jih poslali že za Dogodke in odmeve ob 15.30, objavila šele v Večernem radijskem dnevniku ob 19.00, tako da so Dogodki in odmevi izpadli v našemu programu kot dnevnik iz nekega drugega planeta.

V naslednjih dneh smo naš program prav tako sproti vodili v živo. Prve dni smo zaradi dogajanja tudi skrajšali prenose programskih pasov ljubljanskih nacionalnih programov, prenašali pa smo jih po lastni presoji in sprotnem dogovarjanju za vse novinarske konference v Ljubljani in vsa pomembna poročila. Vsa poročanja naših novinarjev in vse prenose novinarskih konferenc, ki smo jih objavljali v našem programu, smo posebej snemali na rezervne trakove in jih posredovali programu v italijanščini in nekaterim dopisnikov drugih medijskih hiš iz Hrvaške in Italije, ki so se oglašali pri nas. Dvema hrvaškima novinarjema smo uredili delovni prostor v našem uredništvu. Na našem dvorišču je »kampirala« tudi neka srbska novinarska ekipa, ki pa ji zaradi sumljivega obnašanja nisem dovolil, da pride v stavbo. Ves radio, tudi receptorji, so se namreč tiste dni za vse odločitve obračali predvsem name. Za posredovanje naših informacij drugim novinarjem smo v uredništvu organizirali posebno dopisništvo.

Ves radio je, razen nekaterih izjem, pri katerih se je čutil strah ali pa še kaj drugega, deloval tako srčno kot še nikoli, delovno, požrtvovalno, tovariško, enotno. Na rednih delovnih sestankih uredništva ob 8.30 in usklajevalnih kolegijih obeh programov ob 9.30, ki sem jih vodil, smo se o vsem zelo hitro dogovorili, vsi so bili pripravljeni delati tudi to, za kar niso bili plačani in s čimer se prej niso ukvarjali ali celo strinjali. Vsak dan smo imeli tudi popoldanske zelo hitre delovne sestanke, saj je bilo treba program spoti prilagajati, velik del časa pa sem zaradi stika z novinarji na terenu in poslušalci preživel kar v režiji studia, iz katerega je tekel naš program.

Med programom smo prejemali tudi številne podporne klice naših zamejskih rojakov iz Italije in njihove spontane izjave. Ta vojaška agresija je namreč prepričala tudi tiste največje skeptike, ki so gojili stoletno prepričanje, da lahko italijanske apetite po našem ozemlju ustavi samo neka močna združena južnoslovanska vojska. Podporo slovenski osamosvojitvi se je čutilo zlasti iz demokratičnih političnih krogov tako levice, kot tudi lokalnih nacionalističnih, ki bi radi uresničili tudi svoje težnje po osamosvojitvi od Rima. Žal pa se je takrat iz nekih skrajnih desničarskih krogov v Italiji že slišalo, da je sedaj priložnost, da izgubljeno dobijo nazaj. Ljudje, ki so šli v Italijo preveriti, ali so opazni premiki njihovih ali celo Natovih enot, so sporočili, da ni posebnih vidnih sprememb, razen tistih na meji. Te na meji pa so bile samo pozitivne.

Italijanska skupnost je gledala na slovensko osamosvajanje zelo razdvojeno, po eni strani je bila to obramba pred srbsko hegemonijo in izstop iz vedno bolj nevarne države, po drugi strani pa bojazen pred novo mejo in razdelitev enotne manjšine na dve državi. Prav prve dni vojne je bilo objavljeno odprto pismo Predsedstva Obalne samoupravne skupnosti pripadnikov italijanske narodnosti vodstvu Slovenije, s katerim so ga pri vzpostavljanju nove meje s Hrvaško opozarjali na zahtevo po ohranitvi enotne manjšine. V njem so zapisali, da: »Italijanska narodnostna skupnost, ki živi v Republiki Sloveniji, izraža svojo zaskrbljenost in poudarja svoj trden namen, da zaščiti enotnost italijanske manjšine; če bo potrebno tudi s pozivi mednarodnim organizacijam, pristojnim za zaščito pravic manjšin.« To stališče je bilo sicer sprejeto že nekaj dni pred začetkom vojne.

Program v italijanščini je po začetku agresije deloval ob nespremenjeni shemi, dogodke so omenjali ali o njih poročali le v dnevnoinformativnih oddajah. Po pogovorih, ki sem jih imel z direktorjem, ki je bil tudi odgovorni urednik tega programa so le začeli posvečati večji pomen. Direktor je namreč zagovarjal tezo, da s programom ne smemo zganjati prevelikega medijskega hrupa ali pompa, da ne tega italijanska javnost v Italiji ne bi narobe razumela. Vendar počasi so s podaljšanimi dnevnoinformativnimi in drugimi aktualnimi oddajami, v katerih so z novicami, poročili, prevedenimi posnetki, intervjuji, reportažami in komentarji začeli opravljati izredno pomembno obveščanje širše mednarodne javnosti, saj so njihovi oddajniki nosili veliko dlje kot pa slovenski. Tretji dan vojne pa so vendarle začeli tudi v tem programu neposredno prenašati novinarske konference iz Ljubljane s simultanim prevajanjem.

Po vsaki vojni je prva žrtev resnica

Danes se pri spominjanju ali proučevanju dogajanja na Primorskem v času slovenske vojne marsikdo sklicuje na knjigo Dan prej, ki je brez dvoma zelo pomemben dokument časa in tudi pravega vrednotenja naših dogodkov. Žal pa so v zvezi z Radiom Koper, kot sem že zapisal, omenjeni samo manj pomembni fragmenti, katerih cilj je bil, vsaj tako se mi kot takratnemu odgovornemu uredniku dozdeva, »ovekovečiti« ljudi, ki so po vojni prišli v novo vodstvo, a med njo niso igrali nobene pomembne ali odločilne vloge. Če pa velja koga omeniti prav po imenu in priimku, potem je treba, poleg že omenjenih, omeniti vsaj tiste reporterje, ki so že »dan prej« stali pred puškami, med temi so bili Vojko Krpan, Mirjam Muženič in Tomo Šajn, čeprav so tisti, ki so bili v ozadju, opravljali prav tako ali pa še bolj pomembno vlogo. K tem sodi Franko Hmeljak, ki je samoiniciativno poskrbel za prve stike z drugimi novinarskimi hišami. Prav tako je bil zelo pomemben ves studio Nova Gorica, ki je kljub svoji oddaljenosti od centrov, na prav tako občutljivi meji, samostojno deloval kot prava informativna trdnjava. Tudi ali pa posebej ob tej priložnosti so pravilno potrdili svojo pomembno vlogo. Pomagali so nam tudi zunanji sodelavci, kot so npr. Brane Fatur, ki je s postojnskega poročal kot profesionalni novinar, Branko Vrabec pa je prav takrat prerasel iz bralca v novinarja – terenskega poročevalca. Bili so tudi taki, ki niso mogli premagati strahu in so mislili predvsem nase, teh pa ne bi omenjal.

Pri tem bi dodal še tri poudarke: 

Ves spontani odpor ljudi so vodili miličniki, ki so bili v 60 % člani ZKS in ne teritorialci.

Edini množični medij v Sloveniji, ki je že tistega dne vpeljal vojno shemo, je bil slovenski program Radia Koper - in to po lastni presoji in odgovornosti brez soglasja Ljubljane. 

Skoraj vsi demosovi politiki (razen ZSMS in enega krščanskega demokrata) so tistega dne na hitro kar brez žena in otrok odšli na letovanje v Italijo in se v večini nastanili v Hotelih v najbližjih Miljah, zlasti Lidu. Spisek vseh, ki so takrat bivali v teh hotelih so italijanski karabinjerji že čez dva dni prinesli pokaza nekim našim miličnikom.

Ob koncu vojne, prav ob pogovorih na Brionih, sem ukazal, da arhivirajo vse posnetke programa, ki so se za izmenjavo nabirali v diskoteki. To sem običajno podpisal enkrat mesečno. V fonoteki so mi odgovorili, da jih je že vzel v presnemavanje nekdo iz vodstva tehnike. Bili so pa še nedotaknjeni vsi trakovi s posnetki dnevnih programov obeh naših programov in še prvega in tretjega programa Radia Slovenija, ki smo jih morali hraniti dva meseca za vsak slučaj, če bi prišlo do pritožb. Ta zapis dnevnih programov so snemali na posebnih večkanalnih magnetofonih, ki so jih nekoč rabili za prisluškovanja. Tehnik v razdelilnici mi jih ni hotel izročiti, češ da so trakovi samo v strogi pristojnosti šefa tehnične službe. V manj kot pol ure po posredovanju dopisa tehnični službi o takojšnjem arhiviranju trakov sem šel preverit, ali so še na kupu v razdelilnici ali že v arhivu, a jih ni bilo več ne na enem ne na drugem mestu, izginili so neznano kam. Tudi po pogovoru s šefom tehnike in direktorjem nisem dobil zadovoljivega odgovora. Po odgovorih sem sklepal, da sta bila o tem dogovorjena. Čeprav so ti posnetki zgodovinskega pomena, ne samo za Radio Koper, in sem to zgodbo povedal tudi nekaterim drugim pomembnim šefom, jih ta zgodba ni posebej zanimala. Nekaj mesecev kasneje sta izginila tudi oba magnetofona, ki sta lahko snemala istočasno na osmih kanalih. To sta bila dva magnetofona izdelana v Iskri, in kot sem bil že ob prevzemu mesta odgovornega urednika obveščen, so jih je na radiu, dokler tega nismo razkrili in preprečili, uporabljala državna varnostna služba in KOS za snemanja prisluškovanj.

Po osamosvojitvi sem ob velikih problemih z uredništvom programa v italijanščini in tehnično službo Radia Koper uspel prepričati novo RTV Slovenije, da končno izpeljemo osamosvojitev programa v slovenščini in njegovo podaljšanje v celodnevni Radio Koper. S tem smo tudi ta program končno izenačili s privilegiranim programom v Italijanščini. Ni bil namreč manjšinski samo ta ampak tudi naš slovenski, ki smo ga vedno razvijali kot skupni program Primorcev to in onstran meje in bili oni strani bolj poslušani kot Radio Trst. Uspeh je bil popoln, tudi komercialen. Kmalu smo cene naših oglasov lahko dvignili še nad cene italijanskega programa in nato še Vala 202 in s prihodki prekašali tudi sosedno televizijo.

Leto po uresničitvi tega mojega sna, so za direktorja koprskega radia postavili najmlajšega novinarja iz našega uredništva Iztoka Jelačina. Meni se je kmalu za tem iztekel tretji mandat odgovornega urednika. Ker sem se od vseh novinarjev še najbolj spoznal na novo informacijsko tehnologijo nisem več kandidiral za odgovornega urednika, ampak sem predstavil projekt radia kot digitalnega medija in nove informacijske agencije. Na presenečenje vseh se je na oglasni deski pojavila informacija, da sem premeščen na delovno mesto računalniškega operaterja, na najnižje možno vrednoteno mesto seveda, pod tem pa je bil podpisan eden izmed tistih, ki so se ves čas med vojno skrivali, ker so se bali, da bi jih dobili »naši«.  Zame so našli eno staro mizo na hodniku, računalnika nisem dobil, tudi ne pisalnega stroja, ampak garnituro finomehaničnih izvijačev.

Ko so začeli obnavljati stavbo in sem sem se s tega novega delovnega prostora na hodniku začasno preselil v drugo ulico v prostore dokumentacije, se je izgubila tudi dokumentacija iz moje nekdanje uredniške sobe. Kljub temu, da so mi iz uredništva celo trdili, da so jo odnesli v dokumentacijo, je tam nisem nikoli videl in tudi ne našel. Pri pisanju poročilu o delu radia med vojno, ki je bilo osnova za medalje, pa nisem sodeloval, saj ga je direktor hotel napisati sam s pomočjo neke novinarke. V lastno hvalisanje so izdali tudi knjigo, v kateri so ovekovečili svoje samohvale in fotografije. Zahvalno pismo za naše delo med osamosvajanjem in vojno, ki ga je na moje ime poslal takratni minister za informiranje pa niso niti omenili.

Dan po tem so tisti, ki so tisti, ki jim je šlo predvsem za oblast, za revanšizem krerofašizma, skupaj  neofašisti in stalinisti, vsi strahopetci, ki so se med vojno skrivali tudi zato da bi utrdili svojo oblast ali uresničili svoje sle po bogastvu morali očistiti prav tiste,ki so izpeljali demokratizacijo in osamosvojitev. Najbolj nevarni so bili miličniki, ki so jih upokojevali že po petintidesetem letu starosti in novinarji, ki pa nas je bilo treba spraviti po metodah argentinske demokracije, ki jo je, kolikor sem bil seznanjen, na osnovi ukazov začel uvajati novi direktor Andrej Rot do konca pa izpeljala Vinko Vasle, Jože Možina in razni kolaboracionisti, med temi tudi ali zlasti nekdanji sodelavci JLA. Ko so mi čez nekaj let rekli, da naj si uredim status veterana, a da mi mora to potrditi novi direktor, sem to možnost raje odklonil.

Zakaj sem omenil »argentinsko demokracijo« Odgovorni urednik, ki me je nasledil je kmalu zbežal z radia, na izpraznjeno mesto pa sem se poleg neke zunanje kandidatke prijavil tudi jaz. Eden izmed pogojev za zasedbo tega mesta je tudi soglasje uredništva. Tu sem na zakonsko predpisanem tajnem glasovanju dobil 22 glasov, moja protikandidatka pa le dva. Ko je to zvedel Andrej Rot, je razpis javni razpis po novem razpisu, na katerega sem se še z dvema drugima prijavil tudi jaz, pa je on sam prevzel vodenje tega postopka izjasnjevanja novinarjev in urednikov, na katerem je zahteval predhodno ustno obrazložitev vsakega volilnega upravičenca. Nekaj jih je zapustilo sestanek trije so bili proti temu, nato pa so izpeljali tajno glasovanje, vendar tako, da so na liste napisali samo njegovega kandidata. Ta je po vsem prepričevanju dobil 12 glasov in to je bilo za Rota dovolj. Na koncu je še s prstom zažugal da prosi, da to ne pride v medije. Na srečo je kmalu odšel tudi on v arhiv.

Jaz sem ob vseh problemih, ki so se začeli kopičiti v programu prevzel mesto urednika programa, a novi odgovorni urednik je kmalu zbežal z radia in za odgovorno urednico smo dobili Majo Kirar iz Maribora, sicer takrat znano voditeljico televizijskih oddaj o malih živalih, sošolko od Vasleta in prevajalko prve Janševe knjige v nemščino. 

Nadaljevanje sledi v knjigi Manipulacije za Butalce, ki bo upam da kmalu izšla. 

Marsikaj pa je že objavljeno v mojem oknu http://freeweb.t-2.net/okno/

Ponosen sem na to kar sem za ta naš narod naredil, ne pa na ta dopis ali točneje na njegovega podpisnika. A to je zagotovo eden izmed jasnih dokazov mojega dela.