The Butles

-

Ali veste, da so bili leta 1964 na mladinski delovni brigadi tudi The Butles? Ne? Potem pa preberite to do konca.

Takrat sem bil še zelo mlad. No, vsi smo bili, ampak ko sem šel v brigado, sem končal šele prvi letnik ekonomske srednje šole. Bil sem edinec in imel sem pametne starše, ki so vedeli, da me pri mojih željah ne smejo ovirati, zato so mi brez besed dovolili, da grem med poletnimi počitnicami za en mesec daleč v Črno goro, prav na mejo z Albanijo.

Tudi to, da bom trdo delal, ni bil problem, saj sta bila oba delavca. Jaz pa sem že prej veliko pomagal nonotom, ki so bili kmetje, očetu pa popoldne, ko je direktorjem zidal hiše v Semedeli in Žusterni. Bil je mojster za klesani kamen, odkrito povedano pa sem ga že kot osmošolec večkrat klesal tudi jaz, on pa ga je polagal. Oče se je znašel, boste rekli. In res se je. Takrat, ko so še rušili tisti del Kopra, kjer so bili zapori, je v nekem zazidanem oknu udaril po lončenem vrču in na tla so se vsuli zlatniki. Šel je poklicat šefa, ta direktorja, direktor pa je vse odnesel v muzej. Tako je vsaj rekel – da je treba zlato oddati muzeju, ker pripada državi.

Zato sem šel leta 1964 v brigado v Črno goro, na traso Jadranske magistrale oziroma natančneje na tisti del visoko v hribovju, kjer je nova cesta iz Srbije vodila proti južnemu delu magistrale.

Moja brigada je bila primorsko-celjska. Sestavljena je bila iz ene čete Koprčanov, ene Novogoričanov in dveh čet Celjanov. Ime smo dobili po partizanskem pesniku Karlu Destovniku - Kajuhu, kot da bi vedeli, da je med nami veliko mladih kulturnikov. Iz Kopra nas je bilo skoraj pol mladinskega odra, tudi tisti iz severnih krajev pa so se ukvarjali z različnimi umetniškimi dejavnostmi, čeprav smo prihajali iz vseh mogočih srednjih šol, le gimnazijcev skoraj ni bilo.

V Črno goro smo šli, kot se spodobi, z ladjo. Posebna potniška ladja, ki je iz Reke prišla po nas v Koper, nas je odpeljala proti jugu. Na ladji je bil pravi žur in nikakor nismo mogli zaspati. Nekje pri Malem Lošinju pa je naenkrat hudo zaškrtalo in ladja se je ustavila. Povedali so nam, da je nasedla na plitvino in da moramo do jutra počakati na plimo. Ugasnili so motorje in zaspali smo. Zbudili pa smo se že na jugu Dalmacije.

V Baru so nas na pomolu čakali avtobusi in nas odpeljali v hribe. Ustavili smo se šele na pobočju nad Kolašinom. Tam je bilo nekaj hiš, ki so jim rekli Sjerogošte. Ko smo po sveže razritem makadamu zavili navzdol, smo zagledali pravo mesto velikih lesenih barak. Očitno je bila pred nami le ena izmena. Ob barakah so bila dolga lesena korita, nad njimi pa vsaj petdeset pip. Torej umivali se bomo zunaj, tako kot mi je nono pripovedoval, da so počeli pri vojakih. Na sredi naselja je bil velik trg oziroma igrišče, na njegovem koncu pa ogromen oder.

Barake so bile velike. Vsaka je imela 120 ležišč v pogradih, postavljenih v štirih vrstah. Na sredini jih je ločevala lesena stena, ki pa še ni imela izvrtanih luknjic, saj smo bili prva izmena. Na drugi strani je bil nekoliko manjši prostor za dekleta. Seveda je imela vsaka stran svoj vhod, med njima pa hodnik, kjer so morali nočni dežurni spati kar na deskah.

Moške so dali v večji del, katerega vhod je bil obrnjen proti Sovjetski zvezi – za vsak primer, če bi nas napadli. Ženske pa so bile na strani, odprti proti Zahodni Evropi in Ameriki.

Ko smo prišli, je začelo deževati. Ves teden je lilo in stiskati smo se morali v baraki. Na traso sploh nismo mogli, komaj smo prišli do »trpezarije«, barake, v kateri sta bili kuhinja in jedilnica. Nekateri niso mogli niti do prostora za barako, kjer so imele vhod dekleta.

Zato smo se organizirali po četah in dejavnostih. Jaz sem začel hoditi na fotografski tečaj in v avto-moto šolo. Da, imeli smo celo tomosov moped in fička ter seveda inštruktorja, ki nas je učil teorije in vožnje. Zaradi mladoletnosti izpita za avto nisem mogel opravljati, sem pa lahko za moped, ki se je s polnoletnostjo samodejno spremenil v kategorijo A. A še vedno nam je ostajalo preveč prostega časa.

Lahko si šel tudi »v partizane«, toda po gozdu je bilo mokro. Najlepši kraji za partizanjenje so bili na drugi strani Tare, ki je zaradi deževja narasla, tako da se tudi tja ni dalo.

Tisti, ki niste hodili v brigade, verjetno ne veste, kaj pomeni iti v partizane. V brigadirskem naselju je bilo namreč, podobno kot v partizanih, prepovedano vsakršno objemanje, poljubljanje in božanje. Zato so parčki hodili to počet v bližnji gozd. Tam pa je bilo osvobojeno ozemlje in tam je vladala svoboda. Tista večna in tudi nova, ki je prihajala z novimi gibanji in glasbo.

Seveda smo tudi peli. Najraje partizanske pesmi. A tisti s severa Slovenije in juga Jugoslavije so nas Primorce začeli spraševati, ali smo že slišali za Beatle in ali znamo kakšno njihovo pesem.

No, seveda nismo hoteli izpasti nevedni, toda poleti 1964 smo po enem letu učenja angleščine znali le nekaj zamrmrati v stilu »yeah, yeah, yeah«, nekateri pa so vedeli tudi, kaj pomeni »She Loves You«.

Eden od naših iz Kopra, ki mu je bilo prav tako ime Miloš, je imel s seboj kitaro. Miloši iz Kopra smo bili kar trije, zato mi je neka Novogoričanka že prve dni na brigadirsko bluzo prišila ime Miki, da bi se razlikovali.

Sama je bila med najstarejšimi, saj je že končala četrti letnik, jaz pa sem bil najmlajši v brigadi in tudi v naselju. V drugih brigadah, predvsem iz Zagreba in Beograda, so bili skoraj sami študenti.

Ko smo preganjali deževni dolgčas, smo to največkrat počeli v ženskem delu barake, da dekletom ni bilo treba hoditi naokrog po dežju do našega vhoda. Meni je pustila in mislim, da celo sama nakazala, da ob teh večerih zlezem k njej v posteljo. Zakaj, sem ugotovil šele kasneje. Bil sem najmlajši in sem verjetno deloval najbolj nebogljeno in nenevarno.

Pa še slaven sem postal.

Bil sem namreč eden izmed tistih, ki so začeli igrati in peti:

She loves you, yeah, yeah, yeah,
She loves you, yeah, yeah, yeah.

Več pa nismo znali, zato smo na hitro priredili »Našo četico«. Miloš je prijel kitaro, jaz sem našel velik lonec, pridružila pa sta se nama še Veljko in Miro.

Postavili smo se na čelo sobe, kjer je bil mali oder, na katerem je ob sestankih sedelo vodstvo brigade, in se občinstvu predstavili kot ansambel The Butles.

Zapeli smo:

Naša četica koraka, je, je, je,
strumno in veselo, je, je, je,
drug za drugim v ravni vrsti
gremo na delo, je, je, je.

Ne vem zakaj, ampak dekleta so začela vriskati. Na koncu pa smo dobili pravi aplavz.

Popoldne smo v našem moškem delu barake poskusili razširiti naš repertoar. Jaz sem predlagal edino pesem, ki sem jo znal zaigrati na kitaro – La Bambolina. Ta lajna pa tudi meni samemu ni bila preveč všeč, saj ji tistega »je, je, je« nisi mogel kar tako dodati.

Potem pa ne vem, od kod se je vzela naslednja:

Živel je mož, imel je psa,
lepo ga je redil,
nekoč mu ukradel kos mesa,
zato ga je ubil, je, je, je.

Naslednji dan smo imeli The Butles že nov hit.

Toda tudi dve pesmi sta premalo. Tam v desnem kotu naše velike spalnice je bil neki Celjan, ki je imel s seboj flavto. To je bil takrat popolnoma nepriljubljen instrument, je pa zelo dobro pel, skoraj tako kot ameriški črnci. Njihovih pesmi nismo znali, zato smo skupaj poskusili tisto o starih babah:

Gremo vsi na cesto lulat,
ker sekret je pokozlan, oh je,
pokozlale so ga stare babe,
ki so pijane noč in dan, oh je, je.

To je bilo v stilu swinga, a mi še nismo bili swing kvartet, Celjanom pa kvečjemu kvintet. Smo pa tega našega pridruženega člana čez nekaj let opazili na neki plošči, na kateri je pisalo New Swing Quartet.

Ko se je vreme nekoliko zjasnilo, smo nastopili tudi zunaj na prireditvenem prostoru. Kakšna množica se je zbrala! Vsi so z nami kričali: »Je, je, je!« Menda se je slišalo vse do Titograda, od koder je nekega dne z avtom, šoferjem in magnetofonom prišla mlada novinarka. Rekla je, da bi nas rada posnela za Radio Titograd.

Drugi niso hoteli govoriti, ker so vedeli, da imajo v ansamblu bodočega radijskega novinarja – mene. Zato so me šli budit v ženski del barake. Vstal sem ves krmežljav, po obrazu in celo po majici pa namazan z zobno pasto. Ti vragi so me našli tudi tam. Tolažil sem se, da je to pač cena slave.

Pravzaprav sem bil bolj kot član Butlesov slaven kot zastavonoša repetaškega kluba. Ustanovili smo namreč tudi repetaški klub, ki se je potem, ko so vse brigade pojedle kosilo ali večerjo, postavil z zastavo na čelu v vrsto pred jedilnico in pojedel vse, kar je ostalo.Naš klub je postal zelo popularen. Vendar vsi niso dobili repete. Jaz kot zastavonoša in seveda prvi v vrsti pa vedno. Pa da bi videli našo zastavo! Narejena je bila iz odtrganega dela bele rjuhe. Da ne bi izgledalo, kot da se partizani predajajo, smo na sredino narisali velik, lepo pomit krožnik, v katerem se je zrcalil obraz debeluha. Zraven sta bila še vilica in žlica. Noža nismo potrebovali.

In kaj je bilo s tistim intervjujem?

Dober je bil, zelo dober, tako je rekla novinarka. Zraven smo še malo zapeli, tako da se je vse skupaj spremenilo v pravo reportažo.

Konec tedna so nam pripeljali še dva Belgijca. Tako smo postali mednarodna četa. Resda sta bila že študenta, a tisti, ki so o tem odločali, so rekli, da ju bodo dali tja, kjer so Butlesi in kjer znajo vsaj malo angleško in italijansko.

Kmalu smo ugotovili, da je njuna angleščina tako slaba, da je bolje, če z njima govorimo po italijansko, onadva pa z nami po francosko. Kar se nismo razumeli, smo dopolnili z rokami.Bila pa sta prava za nas – prava pevca. Najprej smo ju naučili Hej, brigade, saj tisti »je, je, je« sta znala enako dobro kot mi. Ker smo postali mednarodna brigada, sta nas naučila tudi francosko vojaško koračnico o lepi kmetici. Tako sta nam vsaj povedala, saj mi nismo bili koprski gimnazijci, ki so se imeli za nekaj več in so se učili tudi francoščino.

Koprčani smo bili z ekonomske šole in IKAEŠ-a, Goričani, Tolminci in Idrijčani pa večinoma iz strokovnih šol in učiteljišča. Prav tako Štajerci.

Po dežju pa vedno pride sonce. In tako smo dobili takšne žulje, kot jih še nikoli nismo imeli. Jaz sicer ne tako hudih, ker sem bil navajen delati, nekatere uboge punce pa so prav jokale.

Mislim, da so se zaradi tega odločile, da gredo raje študirat, nekatere pa celo na igralsko akademijo.

Pa ne samo zaradi tega, ampak tudi zaradi našega soigralca iz koprskega mladinskega gledališča, Iztoka Jereba, ki smo mu uprizorili celo brigadirsko poroko – in to z najmanjšo brigadirko. Kolikor sem slišal, sta jo čez nekaj let ponovila še pred pravim matičarjem.

Da pa ne bi mislili, da smo se v brigadi samo zabavali – kar krepko smo delali.

Najhujši je bil prav tisti naš del trase, na katerem smo morali odstraniti zgornji sloj stare makadamske ceste, ponekod debel tudi do sedemdeset centimetrov. Vse samo s krampi, lopatami in samokolnicami. Le skale, na katere smo naleteli spodaj, so minerji razstrelili.Delali smo seveda tudi ob sobotah – saj takrat še ni bilo ansambla Black Sabbath – pa celo ob nedeljah smo tekmovali z drugimi brigadami, kdo bo boljši.

In na koncu smo seveda zmagali. Prav mi, najmlajši, v povprečju štiri leta mlajši od drugih brigad, ki so bile večinoma študentske.Tisti Zagrebčani so seveda rekli, da samo zato, ker smo Slovenci in ker imajo Črnogorci raje nas kot njih. Če bi bilo res tako, bi dali lovoriko Srbom, mar ne?