13. julij – nesrečni in žalostni dan za Slovence
Na ta dan pred sto leti se je zgodila Kristalna noč
italijanskega nacionalizma, iredentizma in fašizma nad našim narodom. To ni
bilo samo dejanje fašističnih škvadristov, ampak tudi večine italijanskega
naroda v Trstu in njihove države, ki je to požiganje in razbijanje dovolila ali
pri tem celo sodelovala. To se je zgodilo kar 18 let pred Kristalno nočjo
nemškega fašizma do Judov. A tega nam Italija in svet ne priznavata. Zakaj pa bi, saj se je za 25 let izvajanja
etnocida in genocida nad delom našega naroda ves cvet slovenskega naroda, na
čelu z ljubljanskim škofom in banom »slovenske« banovine ter predsednikom novinarskega
združenja na repu seznama, celo zahvalil Duceju da nas je okupirala njegova »kristusova
vojska« v črnih srajcah.
Veliko gorja je preživel naš narod in ves svet v tej drugi
svetovni vojni, ki jo je fašizem začel, da bi si podjarmil ne samo nas, ampak
ves svet. To ni bila vojna armad, to je bilo pobijanje civilnega prebivalstva,
tudi otrok in starcev, to je bil holokavst, pa ne samo Judov, kot se danes
govori, ampak predvsem nas Slovanov. Ta grozna vojna je zahtevala po vsem svetu
več kot 60 milijonov žrtev, in razumljivo je, da je bilo po vseh teh grozotah
še 6 milijonov žrtev v raznih maščevanjih in čistk vojnih zločincev. Zakaj teh
zločincev, ki so bili krivi 60 milijonov smrti, neštetih drugih ran, internacij,
požigov, mučenj … ni moglo povzročiti le nekaj ljudi, ampak so to počenjali
milijoni, na desetine milijonov fašistov
in njihovih kolaboracionistov.
Druga svetovna vojna se je končala z uporabo atomskih bomb
nad civilnim prebivalstvom in se nato nadaljevala s hladno vojno, zakaj tisti,
ki so sprožili fašizem, da bi le ta uničil uporni duh vseh podrejenih na svetu,
delavcev in zlasti uspešne idej komunizma, je vojno nadaljeval s politiko, medijsko
propagando, trgovinskimi vojnami in tudi lokalnimi vojnami ter poboji nedolžnega
prebivalstva celo z napalm bombami.
Zahodni ali protikomunistični blok je zmagal s padcem
berlinskega zidu, ki res ni bil v čast človeštvu, vendar za to ali za dokončni
obračun je načrtno sprožil ponoven razvoj mutiranih oblik fašizma. Spomnimo se,
za italijanske fašiste je je bila to zmaga, praznik, saj je ponovno zagledal priložnost
za osvajanje naše zemlje. V tem so dobro znašli tudi naši slovenski poraženi
klerofašistični izdajalci, somišljeniki in častilci njihovih idej, ter izkoristili
željo naroda po osamosvojitvi, po lastni samostojni državi, za svoje stare želje
po totalni oblasti in tudi za maščevanja.
Osnovna strategija, da bi to dosegli, je bila razdvajanje naroda in rušenje
vsega, kar je bilo prej narejeno. To so v veliki meri opravili tudi po naročilu
in v korist starih gospodarjev v Evropi in Ameriki, pa tudi tistih v Italiji.
V tem času velikih sprememb, ko so začeli celo prekopavati
kosti in skruniti grobove mrtvih za svoje politične cilje, so se Italijani,
njihova levica in desnica, odločili, da svojega naroda ne bodo razdvajali ampak
združevali, da bodo pasove svoje stare butare
strnili na račun nas sosedov Slovanov, da bodo svoje mrtve pometli pod našo
preprogo. Naša aktualna politika, ki pa je prav takrat iskala pod lastno
preprogo iskala lasne kosti, je to seveda sprejela kot darilo starega
gospodarja, saj ji je vsak dodatna kost samo koristila za razdvajanje svojega
naroda in opravičevanje ter obnavljanje svojega
slovenskega hlapčevskega fašizma.
Narodu so skupaj z mediji in novinarji, ki tega niso bili
sposobni razumeti ali pa so se hlapčevsko podredili agresivnejšemu, oprali
možgane, da gre za spravo, pravo krščansko spravo. A božja sprava s človekom,
je bila, da je za ljubezen ljudi, za pravično vero, daroval življenje svojega
lastnega sina na križu.
Tudi človeška sprava je bila v vsej naši zgodovini nekaj
podobnega. Na svetu še vedno velja svetopisemska pravica: Zob za zob, glava za
glavo. Tudi krvna osveta še vedno ni preživeta. Prava sprava po vojnah
je bila dosežena takrat, ko se je število mrtvih uravnotežilo, zato so po
zmagah pobijali skozi vso zgodovino. Sprava se je dogajala tudi s pobojem ali
samomori »generalov«, nato pa sojenjem vojnim zločincem. Ob tolikih zločinih in
zločincih, kot jih je bilo v drugi svetovni vojni, zlasti pri nas, je bilo to
sojenje v veliki meri prepuščeno ljudem ali posameznikom – za tisti čas in
takratne razmere drugače ni bilo možno.
Po vojni je sledila tudi pravna sprava, to je bil zakon o
pomilostitvi. Res jih je veliko zbežalo v Argentino, Avstralijo pa tudi
sosednjo Italijo, vendar vsi, ki so pomilostitev sprejeli, vsi ti tisoči in sto
tisoči vojaki poražene strani in njihovi otroci so v prejšnji Jugoslaviji
uživali iste pravice kot vsi ostali državljani. Žal predaje orožja in pomilostitve
tisoče zavedenih ni sprejelo in so
sledili svojim duhovnim in vojaškim voditeljem v nove zmage ali nebesa. Za Božič
se vrnemo. A bili so le za topovsko hrano nove hladne vojne.
Največje orožje hladne vojne so bile in so že vedno laži, ki
se jih z raznimi manipulacijami spreminja v resnico. Sprava resnice z lažjo pa
ni možna, sprava s fašizmom še manj, ne s slovenskim izdajalskim klerofašizmom
in še manj z italijanskim osvajalskim in genocidnim fašizmom, katerega prva
žrtev smo bili in ostajamo prav mi primorski Slovenci.
A Italijani so mojstri manipulacij. Ko so naši in hrvaški
predstavniki prišli v Trst na Muttijev koncert sprave, so to izkoristili za
sprejem zakona o Dnevu spomina na eksodus in fojbe, s katerim so uzakonili
laži, manipulacije in vsakoletno netenje sovraštva do našega naroda. Ko je bil
čas, da bi vrnili naš Narodni dom v Trstu, in začeli govoriti o tem, so
sprejeli nov občinski praznik 12. junij, spomin na »konec okupacije« tiste armade,
ki je osvobodila Trst in Gorico.
Še največjo farso so odigrali 13. julija 2020. Na ta dan, ki
ga je naša izdajalska desničarska politika in njeno novinarstvo oklicalo za
zgodovinski dan vrnitve narodnega doma, so v Trstu le podpisali pismo o nameri
vrnitve. Zakaj je bilo do potrebno, saj jih do tega obvezuje zakon in vsebinsko
tudi Pariška mirovna pogodba? Zato, da jim tega še ne bo treba narediti. Pa
tudi zato, da se bo šel naš predsednik
države pokloniti na njihovo fojbo laži, na oltar vsakoletnega obnavljanja
fašizma do našega naroda. S tem je, tako so tudi izjavljali lokalni italijanski
politiki, priznal vse laži o nasilnemu izganjanju Italijanov in infojbiranju,
pa tudi legitimnost italijanskih zahtev po našem ozemlju, ki jih na tem oltarju
ponavljajo vsako leto. Nikar ne recite, da je bil protiutež temu drugi poklon, ta
pred spomenikom našim štirim bazoviškim junakom. Ne. Obsodba in ustrelitev
Bidovca in njegovih tovarišev, je zgodovinsko in tudi pravno popolnoma dokazana
zgodovinska resnica, prav ta bazoviška fojba, glavni oltar fašizma, pa je le manipulativna
laž, za katero nimajo nobenega dokaza, obratno veliko dokazov zanika te laži oziroma
za ta dejanja obremenjuje prav njih. Tako so oni v svoji vedno hujši neofašistični
propagandi dobili še en adut: Priklon predsednika Republike Slovenije kot javno
in dokončno priznanje vseh njihovih laži in zahtev.
Kaj smo pa dobili mi?
Emotivni televizijski spektakel z maskami proti koronavirusu
z novimi lažnimi obljubami:
Narodni dom ostaja še vedno lastnina Italijanov, naše institucije
pa v starih najemnih prostorih in venec z dvema zastavama na spomeniku
bazoviških junakov, ki pa za Italijane pravno in tudi javnomnenjsko še vedno
ostajajo teroristi.
Naš živi junak Boris Pahor je dobil dve zelo zasluženi kolajni,
predsednik Butalcev Borut Pahor pa nekaj lepih ganljivih fotografij in velik obliž
na svoj ego. Še največ je dobila naša skrajna desnica, ki nadaljuje slovenski
hlapčevski fašizem pa novo politično zmago in nove volilne glasove.
Nam Primorcem in ostalim Slovencem, ki se tega zavedamo, pa
ostaja še vedno samo naš pozdrav Smrt fašizmu – svoboda narodu.Čaka nas nov boj.
Vojna namreč ni končana, sploh vojna s fašizmom nikoli, ta stalno mutira. Zato je sedaj nujno, da mu izkopljemo vsaj eno korenino, da zahtevamo odprtje bazovskega Šohta in to pred mednarodno komisijo. Kako? Z internacionalizacijo problema in z sodišči. Mi smo namreč z zornega kota mednarodnega prava zaščiteni kot člani zmagovalne protifašistične koalicije, tako da fašisti, poraženci po nas ne smejo pljuvati, sploh ne na račun vojne. Pritegniti je treba tudi Nemčijo, ki ji ni vseeno do njenih mrtvih, da tudi oni zahtevajo odprtje fojbe in dostojen pokop, predvsem pa ločitev človeških trupel od živalskih kadavrov.
To da so v Šohtu nevarne bombe je laž, saj se je v njega spustilo že ogromno jamarjev in po njem kopalo, predvsem pa so leta 1945 Angleži vanj metali težko kovinsko zajemalko, nato Američani svoje stroje in avtomobile, podjetje Cavazzoni pa je vse to ven počistilo. Naj se jama odpre in javno ob prisotnosti mednarodne komisije tudi pregleda, kar koli se pa najde, morajo italijanski mediji toliko krat objaviti, koliko so do sedaj objavljali laži.
Miloš Ivančič
