Res je - Obalčani ne moremo biti - smo lahko le Koprčani, Izolani, Pirančani, nato Istrani in seveda Slovenci, Hrvati, Italijani ... nato Evropejci in seveda predvsem Zemljani ali ljudje.
Ob sedanjih razpravah o standardizaciji imena naše Slovenske Istre, sem tudi sam kot Istrijan čustveno najbolj navezan na naše zgodovinsko, lepo in uveljavljeno kratko ime Istra, brez kakršnih koli dodatkov. Prav tako, da moramo čuvati naše posebnosti, zlasti spoštovati manjšine, biti povezani z ostalimi Primorci, ki nas v eno veže še kaj več kot zgodovina.
Vendar žal živimo v prostoru, ki si ga vsi lastijo ali prisvajajo, zlasti naši dve močnejši sosedi Italija in Hrvaška. Naši dve sosedi ne gradita samo na svoji številčni premoči, ampak tudi svojemu nacionalizmu, celo na svojemu prafašizmu, saj sta do vrhunca razvili svoj nacionalistični populizem. Spomnite se na ozemeljske zahteve italijanske politike ob praznovanju spomina na eksodus in fojbe ter na ozemeljske zahteve Hrvaške politike, ki celo Piranski zaliv preimenuje v Savudrijsku uvalu.
In zato prvič, prav iz tega razloga moramo mi še naprej ohranjati delno že uveljavljeno poimenovanje Slovenska Istra, torej Slovenska pisano z veliko S. Ne kot slovensko iz nacionalnega zornega kota, ampak iz državnega, kot to tudi striktno uporabljata sosednji državi, da je država narod, narod pa država, tisti, ki govorijo drugi jezik, pa niso narodnostna manjšina ampak le jezikovna.
Drugič, tudi ostala Slovenija uporablja in razume ime Istra samo za hrvaški del Istre, nikakor ne tudi slovenski. Tega kvečjemu imenujejo Obala ali Slovenska obal, pri čemer jih podeželsko zaledje naše Istre prav nič ne briga. Popolnoma upravičeno lahko trdim, da je uradnim institucijam naše mlade samostojne države prav malo do nas. Najboljši dokaz za to je odnos do zamejskih Slovencev, ki so jih v celoti prepustili italijanski asimilaciji in jih celo ob oživljanju fašizma s propagando o fojbah nočejo obraniti ne njih in tudi ne nas. Preberite si mojo knjigo Fojba laži.
Res je lepo biti boljši, bolj napreden, odprt od sosedov, spoštljiv do manjšin, nacionalizem pa je nekaj grdega, nevarnega. To bom vedno zagovarjal, vendar kaj smo dosegli z našim spoštovanjem dvojezičnosti, z našim odnosom do sosedov, da se mi njim podrejamo ali kažemo našo višjo kulturo tako, da ob pogovorih vedno le mi govorimo v njihovem jeziku ... Kaj smo dosegli, da smo posneli že nekaj filmov o ljubezni med Slovenkami in Italijani? To da je njihova nacionalna RAI posnela dva ogabna lažniva in propagandna filma kot sta Srce v breznu in Red land.
Zakaj pa Hrvaška v istrskih šolah in sploh izganja istrsko kajkavsko narečje, ki je bolj podobno slovenščini kot pa uradni novopisani hrvaščini.
V času fašizma nas je rešil le upor, v času populizma nas lahko reši le naša pamet, da se moramo zaščititi, če ne drugače pa s pravico sedaj veljavne demokracije večine, pa čeprav je tudi to le populizem.
Ko pa bodo naši sosedje spremenili odnos do nas, pa tudi naš narod, potem pa res bomo lahko tudi mi slovenski Istrani rekli naši Istri samo Istra.
Upam pa tudi, da smo dovolj zreli, da naši deželi ne bomo rekli Šavrinija, o čemer pa sem že pisal.
Ni komentarjev:
Objavite komentar