Za boljše razumevanje vojne v Ukrajini in poročanja naših medijev

 Sedanja vojna v ukrajini se ni začela leta 2022 z napadom Rusije, ampak že leta 2014 z napadom dveh ukrajinskih fašističnih paravojsk Azova in Desnega sektorja skupaj z redno vojsko Ukrajine na osamosvojeni republiki  Lugansk in Donetsk. S tega zornega kota je popolnoma primerljiva z Jugoslovansk vojno, ko je JLA z Miloševičemi paravojskami napadla osamovojene jugoslovanske republike. Tudi ta se ni začela z napadom Nata na Jugoslavijo, ampak Jugoslavije na Slovenijo. Seveda je ukrajinska vojna veliko bolj kompleksna in zahteva več pojasnil.

V ukrajinski vojni gre za novo delitev steta, tako kot je šlo v prvi in drugi svetovni vojni, vendar tokrat res vse-svetovnih razmerah, saj tega ne zahteva samo Rusija, ampak predvsem, še donedavni tretji svet s Kitajsko na čelu, pa tudi Indijo in ostalimi državami Briksa. Obenem gre tudi za staro evropsko in novo ameriško mešanico imperialističnega pohlepa in fobije do Rusije, ki izvira tudi iz zgodovinskega dejstva, da je nikoli niso mogli podjarmiti (podobno kot tudi do Kitajske). To je zelo jasno povedal tudi republikanski senator Lindsey Graham, ko se je z Zelenskim pogovarjal o ameriški pomoči Ukrajini "Rusi umirajo in to je za nas najbolje porabljen denar«. To ima v Evropi še daljšo brado: spomnimo se na porazni Napoleonov napad na Rusijo in nato še Hitlerjev. Še bolj pa zamolčani napad 14 držav pod vodstvom ZDA in VB na novonastalo SZ. V dveh letih vojne in nato še dveh letih njenega nadaljevanja samo s francoske in poljske strani je pustilo v Rusiji veliko milijonov mrličev. Tri tem se ne sme prezreti tudi zamolčane vloge Ukrajincev in nekaterih drugih narodov znotraj SZ. To je dejansko končal holodomor, ki ni bil samo ukrajinski, ampak po vsej SZ, kjer je od gladu pomrlo okrog 9 milijonov ljudi.

Ob tem nikakor ne smemo pozabiti na žrtve druge svetovne vojne, od 60 do 70 milijonov po vsem svetu jih je bilo vsaj od zahodnih zgodovinarjev 27 milijonov Rusov ali točneje državljanov SZ. Ne smemo tudi pozabiti, da so Nemci na okupiranih območjih razvili kolaboracijo in da so se zloglasni ukrajinski esesovci samo na Poljskem pobili več sto tisoč Poljakov, da jih je bilo veliko Ukrajincev tudi v Sloveniji, kjer so se izkazali v bojih na Menini planini, in da so vse ubijanje v tržaškem krematoriju Rižarna prepustili ukrajinskim krvnikom.

Po ruskem napadu na Ukrajino, ki ga ni pričakoval in napovedoval samo ameriški predsednik Joe Biden, ampak vsak kolikor toliko politično razgledan človek, ki je vedel, da Rusi ne morejo več vzdržati takega ponižanja in izzivanja, se je še bolj pokazala glavna vsebina te vojne. Ta je tudi gospodarska vojna, katere cilj je razpad in oplenitev Ruske federacije ter zmaga nad Kitajsko, in to v veliki meri na račun Evropske unije. Ukrajina je v tem zaradi svoje geopolitične situacije in okuženosti s starim kompleksom do starejšega brata (nacionalizmom pa celo nacizmom do Rusov) le najboljši možni gostitelj te vojne, le izbrana žrtev, kar je bilo po primerjavi z vlogo računalnikov v informacijskih mrežah poimenovano kot proxy vojna, to je  posredniška ali gostujoča vojna. Če sklepamo po dveh neuspešnih napadih ZDA na Kitajsko leta 1946 in 1950 so bile v tej vlogi tudi vojne v Koreji, Vietnamu, Kambodži in Laosu pa celo Afganistanu in Iraku. Ta jezdec apokalipse se seveda seli po svetu z odpiranjem novih žarišč, kjer narodi tega niso sposobna dojeti, nasedajo politiki razdvajanja ali imajo oblast oz. elito,  ki ima od tega lastne koristi. Tako se je iz Iraka selila v Sirijo in nato v Ukrajino. Te vojne so bile tudi za nadvlado nad naftnimi polji oz. energetskimi viri sveta.

Proxy vojna je vojna na tretjem terenu, ne na tem, ki je vojno začel in ne na tem, ki je cilj te vojne. To bi lahko prevedli kot posredniška vojna, vendar ne gre za posredovanje, ampak tudi gostujočo vojno na tujem ozemlju in na tuj račun – na račun življenj Ukrajincev in na stroške članov Nata, še najbolj pa EU, saj vojna je na tej naši celini. Slovenska beseda posredniška tudi ne odseva pomena, ki ga je dobila proxy vojna, zato bom uporabljal tujko. Njeno politično vsebino najbolj opiše satiričen pogovor med Američanom in Evropejcem, »da se bosta borila za Ukrajino do zadnjega Ukrajinca!« Torej so Ukrajinci bili tako zmanipulirani, da so v tej proxy vojni celo sprejeli vlogo sodobnega »kanonfutra«.

Gre tudi za nadgradnjo ameriške strategije, ki jo je razkril že predsednik Herry Truman ob napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo, da je njihov, to je ameriški cilj, da se med seboj pobijejo v čim večjem številu, sploh pa v tem primeru Slovanov. Ali kot je zapisal Tomaž Mastnak, da »Če Rus ubije Ukrajinca, Ukrajinec pa Rusa, je to, pravijo, 2:0 za Angleže in Američane. Lahko bi rekli tudi za Nemce ali koga drugega od teh zahodnih nacij, ljudstev ali plemen, s katerimi si, kot si neumno domišljamo, zdaj delimo »vrednote«.

Gre tudi za utrjevanje Nata, ki je dejansko vojska ZDA. Da gre za Natovo vojno in ne ukrajinsko, je priznal tudi ukrajinski obrambni minister Oleksij Reznikov v intervjuju za BBC, ko je dejal, da je Ukrajina z Natovo podporo dejansko že postala članica Nata. Čeprav so to Ukrajincem zamolčali in jim vbijali v glavo fašistično domoljubje, so to sami doumeli, zato so se tudi tako množično izseljevali že pred napadom Rusije in neposredno po tem.

Če se spomnim na tisti stavek ameriške državne podsekretarke Victorie Nuland: »Fuck EU!« smo »kanonfuter« tudi mi, vsaj v tem delu gospodarske vojne, katere cilj je prekinitev vedno večjega sodelovanja med Evropo in Rusijo in vračanje Evrope v odvisnost od ZDA. To ni samo vojna v kateri si veliki kapital ameriške globoke države hoče ohraniti nadvlado v svetu napram Kitajski in Rusiji, kot njeni najbolje oboroženi državi na svetu, ampak tudi vsaj gospodarsko vojno proti EU.

Da smo tudi mi Slovenci v vojni, vojskujoča se stran, ne dokazuje samo pošiljanje tankov in streliva, ampak tudi cenzura ruskih medijev, saj kako bi sicer kršili svetijo svobode tiska. S tem smo se postavili na isti nivo kot je tudi Rusija, pa čeprav je to dejansko osvajalno vojno imenovala posebna vojaška operacija proti fašizmu in zaščito več kot deset milijonske ruske manjšine. Ni pa bila pri tem prva, saj Američani vse svoje vojaške napade tako ali drugače imenujejo posredovanja za svobodo in demokracijo. Tako v pravi vojni, krvavi vojni ostajajo le Ukrajinci, v najhujši pa ukrajinski Rusi. Američanom ustreza dolgoročno razdvajanje EU in Rusije in izčrpavanje Rusije, a dejansko bolj izčrpavajo Evropo, saj mora v največji meri prav ta plačevati to vojno, ne samo z denarjem, ampak z nadaljnjo odvisnostjo od ZDA, saj bo vse orožje in strelivo, ki ga pošilja Ukrajino, morala nadoknaditi z nabavo novega in seveda to pri njih. Pri tem nuklearni arzenal Francije in VB ne igra odločilne vloge, saj je v primerjavi z rusko superiornostjo lahko bolj nevaren za njih, kot pa za Ruse. Zavlačevanje vojne pa ustreza tudi Rusiji, saj je to za njih najboljša oblika denacifikacije Ukrajincev, najbolj zagrizenih z umiranjem na fronti, preostalih pa s »šibo božjo«, obenem pa ošibitev EU in hud ali celo odločilni udarec ameriški nadvladi sveta. Svetu se že sedaj pozna, da ni več unipolaren, to pa je korak dalje, da spozna, da je njegov obstoj odvisen od medsebojnega spoštovanja in sodelovanja, ne pa podrejenosti eni gospodarski, finančni in vojaški supervelesili.