Za boljše
razumevanje vojne v Ukrajini in poročanja naših medijev
V ukrajinski vojni gre za novo delitev steta, tako kot je šlo v prvi in drugi svetovni vojni, vendar tokrat res vse-svetovnih razmerah, saj tega ne zahteva samo Rusija, ampak predvsem, še donedavni tretji svet s Kitajsko na čelu, pa tudi Indijo in ostalimi državami Briksa. Obenem gre tudi za staro evropsko in novo ameriško mešanico imperialističnega pohlepa in fobije do Rusije, ki izvira tudi iz zgodovinskega dejstva, da je nikoli niso mogli podjarmiti (podobno kot tudi do Kitajske). To je zelo jasno povedal tudi republikanski senator Lindsey Graham, ko se je z Zelenskim pogovarjal o ameriški pomoči Ukrajini "Rusi umirajo in to je za nas najbolje porabljen denar«. To ima v Evropi še daljšo brado: spomnimo se na porazni Napoleonov napad na Rusijo in nato še Hitlerjev. Še bolj pa zamolčani napad 14 držav pod vodstvom ZDA in VB na novonastalo SZ. V dveh letih vojne in nato še dveh letih njenega nadaljevanja samo s francoske in poljske strani je pustilo v Rusiji veliko milijonov mrličev. Tri tem se ne sme prezreti tudi zamolčane vloge Ukrajincev in nekaterih drugih narodov znotraj SZ. To je dejansko končal holodomor, ki ni bil samo ukrajinski, ampak po vsej SZ, kjer je od gladu pomrlo okrog 9 milijonov ljudi.
Ob tem nikakor ne smemo pozabiti na žrtve druge svetovne
vojne, od 60 do 70 milijonov po vsem svetu jih je bilo vsaj od zahodnih zgodovinarjev
27 milijonov Rusov ali točneje državljanov SZ. Ne smemo tudi pozabiti, da so
Nemci na okupiranih območjih razvili kolaboracijo in da so se zloglasni
ukrajinski esesovci Stepana Bandere samo na Poljskem pobili več sto tisoč Poljakov, da jih je
bilo veliko Ukrajincev tudi v Sloveniji, kjer so se izkazali v bojih na Menini planini, in
da so vse ubijanje v tržaškem krematoriju Rižarna prepustili ukrajinskim
krvnikom.
Nova ukrajinska politika je ob veliki podpori zahoda, zlasti ZDA in VB, ta njihov kolaborcijski fašizem in nacizem ponovno razvila v rusofobijo, kar je bilo ob ruskih žrtvah v drugi svetovni vojni skrajna žalitev, predrznost in izzivalnost.
Po ruskem napadu na Ukrajino, ki ga ni pričakoval in napovedoval samo ameriški predsednik Joe Biden, ampak vsak kolikor toliko politično razgledan človek, ki je vedel, da Rusi ne morejo več vzdržati takega ponižanja in izzivanja, se je še bolj pokazala glavna vsebina te vojne. Ta je tudi gospodarska vojna, katere cilj je razpad in oplenitev Ruske federacije ter zmaga nad Kitajsko, in to v veliki meri na račun Evropske unije. Ukrajina je v tem zaradi svoje geopolitične situacije in okuženosti s starim kompleksom do starejšega brata (nacionalizmom pa celo nacizmom do Rusov) le najboljši možni gostitelj te vojne, le izbrana žrtev, kar je bilo po primerjavi z vlogo računalnikov v informacijskih mrežah poimenovano kot proxy vojna, to je posredniška ali gostujoča vojna. Če sklepamo po dveh neuspešnih napadih ZDA na Kitajsko leta 1946 in 1950 so bile v tej vlogi tudi vojne v Koreji, Vietnamu, Kambodži in Laosu pa celo Afganistanu in Iraku. Ta jezdec apokalipse se seveda seli po svetu z odpiranjem novih žarišč, kjer narodi tega niso sposobna dojeti, nasedajo politiki razdvajanja ali imajo oblast oz. elito, ki ima od tega lastne koristi. Tako se je iz Iraka selila v Sirijo in nato v Ukrajino. Te vojne so bile tudi za nadvlado nad naftnimi polji oz. energetskimi viri sveta.
Proxy vojna je vojna na tretjem terenu, ne na tem, ki je
vojno začel in ne na tem, ki je cilj te vojne. To bi lahko prevedli kot
posredniška vojna, vendar ne gre za posredovanje, ampak tudi gostujočo vojno na
tujem ozemlju in na tuj račun – na račun življenj Ukrajincev in na stroške
članov Nata, še najbolj pa EU, saj vojna je na tej naši celini. Slovenska beseda
posredniška tudi ne odseva pomena, ki ga je dobila proxy vojna, zato bom
uporabljal tujko. Njeno politično vsebino najbolj opiše satiričen pogovor med
Američanom in Evropejcem, »da se bosta borila za Ukrajino do zadnjega
Ukrajinca!« Torej so Ukrajinci bili tako zmanipulirani, da so v tej proxy vojni
celo sprejeli vlogo sodobnega »kanonfutra«.
Gre tudi za nadgradnjo ameriške strategije, ki jo je razkril že predsednik Herry Truman ob napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo, da je njihov, to je ameriški cilj, da se med seboj pobijejo v čim večjem številu, sploh pa v tem primeru Slovanov. Ali kot je zapisal Tomaž Mastnak, da »Če Rus ubije Ukrajinca, Ukrajinec pa Rusa, je to, pravijo, 2:0 za Angleže in Američane. Lahko bi rekli tudi za Nemce ali koga drugega od teh zahodnih nacij, ljudstev ali plemen, s katerimi si, kot si neumno domišljamo, zdaj delimo »vrednote«.
Gre tudi za utrjevanje Nata, ki je dejansko vojska ZDA. Da gre za Natovo vojno in ne ukrajinsko, je priznal tudi ukrajinski obrambni minister Oleksij Reznikov v intervjuju za BBC, ko je dejal, da je Ukrajina z Natovo podporo dejansko že postala članica Nata. Čeprav so to Ukrajincem zamolčali in jim vbijali v glavo fašistično domoljubje, so to sami doumeli, zato so se tudi tako množično izseljevali že pred napadom Rusije in neposredno po tem.
Če se spomnim na tisti stavek ameriške državne podsekretarke Victorie Nuland: »Fuck EU!« smo »kanonfuter« tudi mi, vsaj v tem delu gospodarske vojne, katere cilj je prekinitev vedno večjega sodelovanja med Evropo in Rusijo in vračanje Evrope v odvisnost od ZDA. To ni samo vojna v kateri si veliki kapital ameriške globoke države hoče ohraniti nadvlado v svetu napram Kitajski in Rusiji, kot njeni najbolje oboroženi državi na svetu, ampak tudi vsaj gospodarsko vojno proti EU.
Da smo tudi mi Slovenci v vojni, vojskujoča se stran, ne
dokazuje samo pošiljanje tankov in streliva, ampak tudi cenzura ruskih medijev,
saj kako bi sicer kršili svetijo svobode tiska. S tem smo se postavili na isti
nivo kot je tudi Rusija, pa čeprav je to dejansko osvajalno vojno imenovala posebna
vojaška operacija proti fašizmu in zaščito več kot deset milijonske ruske
manjšine. Ni pa bila pri tem prva, saj Američani vse svoje vojaške napade tako
ali drugače imenujejo posredovanja za svobodo in demokracijo. Tako v
pravi vojni, krvavi vojni ostajajo le Ukrajinci, v najhujši pa ukrajinski Rusi.
Američanom ustreza dolgoročno razdvajanje EU in Rusije in izčrpavanje Rusije, a
dejansko bolj izčrpavajo Evropo, saj mora v največji meri prav ta plačevati to
vojno, ne samo z denarjem, ampak z nadaljnjo odvisnostjo od ZDA, saj bo vse
orožje in strelivo, ki ga pošilja Ukrajino, morala nadoknaditi z nabavo novega
in seveda to pri njih. Pri tem nuklearni arzenal Francije in VB ne igra
odločilne vloge, saj je v primerjavi z rusko superiornostjo lahko bolj nevaren
za njih, kot pa za Ruse. Zavlačevanje vojne pa ustreza tudi Rusiji, saj je to
za njih najboljša oblika denacifikacije Ukrajincev, najbolj zagrizenih z
umiranjem na fronti, preostalih pa s »šibo božjo«, obenem pa ošibitev EU in hud
ali celo odločilni udarec ameriški nadvladi sveta. Svetu se že sedaj pozna, da
ni več unipolaren, to pa je korak dalje, da spozna, da je njegov obstoj odvisen
od medsebojnega spoštovanja in sodelovanja, ne pa podrejenosti eni gospodarski,
finančni in vojaški supervelesili.
Zahodni politiki in mediji na ves glas kričijo, da ne moremo dovoliti Rusiji, da bi izsiljevala spremembe meja, saj so meje pogoj za ohranjanje miru na svetu. A kdo je spreminjal meje v 90-tih letih, in to prav v Evropi ukinjal države kot so bile Nemška demokratična republika ali ustanovljal nove kot je tudi Slovenija. Kričijo o demokraciji in svobodi, pravici narodov do samodločbe, ampak samo vob osamosvajanju tistih držav, ki so s tem rušile ideje komunizma, Referendumi večinskega ruskega prebivalstva v Ukrajini po osamosvojitvi in referendumi o priključitvi k Ruski federaciji za njih niso enakovredni našu slovenekmu o osamosvojitvi in nato prikljkučitvi EU, celo Natu. A spreminjanje meja Nata izven dogovorov je pa dovoljena? Ne recite da so bile nove osamsovojene jugoslovanske države že prej ustavne republike - Kosovo ni bila, pa je Nato zaradi njega bombardiral Srbijo, celo glavno mesto, celo stavbo RTV in ambasado Kitajske.
Kaj pa obnova fašizma v Ukrajini, ne samo poveličevanje njihovih kolaboracionistov, ampak sploh Hitlerja in esesovcev, izvajanje nacističnega genocida in etnocida nad dvajset milijonsko rusko manjšino v Ukrajini in napadi paravojaških enot Azova in Desnega sektorja na osamosvojeni republiki, ki so v nekaj letih po letu 2014 pobili več kot 14 tisoč ukrajinskih Rusov. Marsikdo, ki je takrat spremljal to že zelo cenzurirano in manipulirano dogajanje se je že takrat spraševal, ja pa kje je matični ruski narod, da ne zaščiti svoje manjšine, nato pa kat so ti Rusi taki bedaki, da ne vidijo kako jih u obema sporazumoma v Minsku prinašajo na okrog.
Da bo iz te proxy vojne med Rusijo in ZDA, ki se odvija na
ukrajinskih tleh, bo dolgoročno kot poraženec izšla Evropa, je zapisal tudi
ekonomist Jože P. Damjan. Prvič zaradi visokih cen energentov bodo energetsko
intenzivna podjetja svojo proizvodnjo premaknila v smeri ugodnejših cen
energije in ob velikem trgu še dodatnih drugih spodbud (v Kitajsko in ZDA). Evropa
se bo deindustrializirala in začela tako tehnološko kot gospodarsko zaostajati.
Ob negativni demografiji bo na udaru model evropske socialne države. In drugič,
tudi zaradi trgovinske in tehnološke vojne, ki so jo proti Kitajski sprožile
ZDA, pri čemer pa se Evropa drži pravi WTO, ZDA pa ne in bodo tko potegnile
daljši konec. Jaz bi pa to potrdil z enostavno primerjavo poledic in pridobitev
prve in druge svetovne vojne tako za ZDA, kot Evropo.
To vrsto vojne pa so »medijski analitiki« poimenovali tudi
hibridna vojna. Zakaj hibridna, ker je križanec različnih vojn: klasične,
gospodarske, propagandne, pa še kakšne. Jaz bi temu rekel povezan snop ali
fascio. Obe poimenovanji tako proxy kot hibridna vojna sta razmeroma kmalu
izginili iz mainstream medijev, kot da so se tisti, ki so jih prvi rabili,
zavedli njihovih pomenov in da ne gredo skupaj s termini, kot na primer
brutalna Putinova vojna ali pa Putinov napad na vrednote demokratične Evrope.
Sploh se pa mediji trudijo zakriti kompleksnost te vojne, ki združuje v sebi
državljansko vojno ali točneje ukrajinski napad na osamosvojeni republiki, ruski napad na Ukrajino in hibridni napad
Nata na Rusijo, posredno na Kitajsko.
Te vojne so tudi laboratorijske vojne, pa ne samo zaradi bioloških laboratorijev in temu kar v njih razvijajo, ampak ker so tako rekoč naravni vojni laboratorij v kateremu se preizkuša, raziskuje oglašuje je in propagira svoja orožja in svojo vojaško moč pa tudi neumnost človeštva. To je do katere stopnje se lahko z množicami manipulira, saj je to pri narodih, kjer je težko razviti nacionalizme in fašizme ali celo verske fanatizme odločilnega pomena pri njihovi militarizaciji. Tako kot se vojne že dolgo ne more več zmagovati s hladnim orožjem, jih ni mogoče več samo z ognjenim. Strategi bi rekli, da je najpomembnejši človeški faktor, a človeška ozaveščenost se počasi a vendarle dviguje, lahko pa se jo vsaj delno nevtralizira z manipulacijami.
Ob tem se postavlja tudi vprašanje ali je bila epidemija
Covida 19 priprava na vojno, ali že del hibridne vojne, v kar lahko štejemo
napade oblasti na stare svoboščine, njihovo omejevanje in krepitev
oblastništva. Ne negiram same bolezni, vendar zakaj jo je Svetovna zdravstvena
organizacija (WHO), ki jo vedno bolj obvladuje veliki kapital, konkretno Bill
Gates, razglasila splošno epidemijo, zaradi smrtnosti zagotovo ne, možno pa
zaradi profitov farmacevtske industrije, za katero se itak že ugotavlja, da je
vedno bolj vpliven kapital, ki obvlada celo vrh evropske politike. Pri tem pa
ne smemo prezreti koncentracijo moči kapitala in politike, pa tudi ne bonbonov,
ki sta jih oba delila preprodajalcem in eliti, sploh zdravstveni. Očitno je
strah pred boleznijo vedno boljše nadomestilo za strah pred bogom.


