PRIMORSKI PRAZNIK

PRIMORSKA DEŽELA

Primorsko nekateri ločujejo in delijo na severno in južno, nekateri še na kraško-notranjsko, najbolj pogosto pa na Primorsko in Istro. V notranjosti Slovenije (celo nekateri na Primorskem) pojmujejo kot Primorsko samo tisti del, ki je po Pariški mirovni pogodbi pripadel Sloveniji, in pozabljajo, da se je ta dežela izoblikovala s Trstom kot osrednjim obmorskim središčem in Gorico kot gospodarski in kulturnim centrom bogate goriške province. Zaradi političnih interesov centralističnih strank v Sloveniji sploh ne vemo več, kaj je dežela, pokrajina ali administrativno območje. Nekateri postavljajo tudi vprašanje, katero je glavno mesto Primorske: Koper ali Nova Gorica. Nobeno od teh dveh, nekoč je bil to Trst, za Goričane Gorica … za Primorce, ki so se popolnoma enotno uprli, pa to sploh ni bilo pomembno vprašanje, danes pa je samo za tiste, ki bi radi delili. Tudi navezava na Trst in Gorico nista edini dokaz pripadnosti Primorski, Ilirska Bistrica je bila navezana na morje preko Reke, kjer živi še veliko Slovencev. Nekateri iz Primorske izključujejo tudi Postojno, češ da je to Notranjska, saj tam reka Pivka ponikne v ljubljansko kotlino. Ponikne res, vendar svoj les so po jamborni cesti vozili v Trst, prav tako pridelke in seno s Počka, peli so prav take pesmi kot v Trstu. Že s tem so se vezali na jug ali na morje, kasneje pa jih je zgodovina dobesedno zlepila s Primorsko. Kot pravi najbolj znani Postojnčan Drago Mislej Mef, se Primorska konča visoko nad Postojno, tam pod viaduktom Ravbarkomanda, kjer rasteta zadnja dva mediteranska borovca.

Primer kako si nekateri v Ljubljani predstvaljajo Primorsko, tako kot so jo za za 70. obletnico oblikovali v grafičnem prikazu ničle, torej brez zamejstva, obeh njenih najpomembnejših mest, Idrije, Postojne, Pivke in Ilirske Bistrice

Risanje Primorske samo znotraj Republike Slovenije je za politike, ki nimajo vpliva čez mejo, razumljivo, za geografe, ki gledajo na Slovenijo samo z zornega kota ljubljanske kotline, tudi, žal pa se to zasledi tudi v nekaterih medijih, ki se imajo za primorske. Spremljajte medije s te strani meje, pa se potrudite poiskati novice, ki govorijo o Trstu, Gorici ali Vidmu in krajih okrog njih, kjer živi še vedno več zavednih Slovencev kot pa v občini Koper, pa primerjajte koliko novic je s koprskega in koliko iz zamejstva. V vsakodnevnem življenju še posebej spregledamo, da Trst vsaj v kulturnem pogledu še vedno ostaja glavno mesto Primorske. Tam je že zaradi italijanske asimilacijske politike in ostankov nacionalizma, da ne rečem fašizma, še vedno prisoten boj za ohranitev slovenstva, tam so še vedno nosilci primorske zavesti, kot na primer: Boris Pahor, Miroslav Košuta, Alojz Rebula, Jože Pirjevec in drugi. Kdo drug kot Tržaški partizanski zbor Pinko Tomažič lahko

dvigne s stolov toliko poslušalcev …

Slika levo: slovenske občine v Italiji, kot jih predstavlja spletni portal SKGZ. Slika desno: Primorska kot je objavljena na spletnem mestu http:/ /primorska.eu/ na kateri so pa pravilno napisali, da gre za primorske občine v Sloveniji. Primorska pa sta obe karti skupaj.
Primorska pa je bila enotna le v času NOB in takrat so jo risali takole:

Cela ali enotna in združena Primorska med NOB

Čeprav so med posameznimi pokrajinami primorske dežele tudi velike razlike, kot na primer med Istro in Goriško, sta jo bolj kot jezik ali topel mediteranski zrak izoblikovala skupna zgodovina. Pod pojmom Primorska vedno vključujem tudi tako imenovano slovensko Istro. Tu pa slovenski jezik oziroma njegova narečja zelo počasi prehajajo iz slovenščine v hrvaščino, slovenske narodne pesmi pojejo še globoko v Hrvaški Istri, celo južneje od Pazina. Pri tem so velik vpliv imeli predvsem posamezni duhovniki in učitelji. Čeprav osnovne šole in mediji že dolga uvajajo v tem prostoru knjižne jezike, sem ob snemanjih svojih oddaj v teh krajih opazil, da v govorici starih ljudi ni velikih razlik, ampak da so v narečju od vasi do vasi zelo mehki prehodi.

Nekdanji rudar iz sečoveljskega premogovnika Franc Sergaš mi je zelo preprosto razložil, kje je meja med slovenskimi in hrvaškimi Istrani, pa čeprav govorijo skoraj enako narečje: »Pri nas so ženske oblečene v žive in pisane barve, tam na oni strani pa so v rutah in črnih oblekah.« Pri tem je seveda mislil na starejše ženske njegove generacije. Nek Istran z one strani, ki vztraja na delitvi na Istro in Primorsko, pa mi je to utemeljil tako, da je Primorska čisto slovenska dežela, Istra pa nacionalno mešana in da tam živijo »Istrijani«, ki so že zaradi svoje govorice poseben narod. Vendar je pri tem je pozabil, ali pa sploh ni vedel, da je narodnostno mešan tudi velik del tistega primorskega ozemlja, ki je ostal v Italiji. Pomislimo na Slovensko Benečijo, Rezijo, Kanalsko dolino. Na severozahodnem delu, kjer predalpski svet že nekoliko zapira vplive Sredozemlja, se srečujejo in prepletajo kar štirje narodi: Slovenci, Furlani, Italijani in Nemci. Nekatere razlike ne obstajajo samo zaradi različnih upravnih, političnih in gospodarskih vplivov, ampak tudi drugačnega zgodovinskega procesa oblikovanja narodov, zaradi razlik pri priseljevanju in različnega mešanja kultur. Podobno stapljanje se pod pritiskom asimilacije sedaj dogaja v še nedavno čisto slovenskih vaseh v Italiji.

Marsikdo rad riše zemljevide Primorske brez njenih zgodovinskih delov.  Najbolj pogosto vidimo tiste, ki jih na zahodu omejuje državna meja z Italijo ali pa še huje, tiste brez Ilirske Bistrice, Pivke, Prestranka in Postojne pa celo Idrije, kjer sem  moral kot Tržačan biti ob neki študijski raziskavi prevajalec Ljubljančanom. V Postojni se res številni čutijo Notranjce, a tudi, celo obenem za Primorce, V Ilirski Bistrici pa nisem srečal nobenega domačina, ki bi rekel, da ni Primorec. Še več, prav užaljeni se čutijo, če jim rečete Notranjci. Res pa je, da se tudi v te kraje priseljujejo tujci, ki ne sprejmejo samo narečja in imen ki jih uporabljajo domačini, ampak tudi to, kar jim ob vseh uradnih stikih zatrjuje državna birokracija, v tej pa je običajno več priseljencev kot pa domačinov.
Preberite si mojo knjigo PRIMORSKA DEŽELA