Osamosvojitev

 

Dan prej in potem

Najprej moram izpostaviti, da sem sam kot tudi drugi novinarji v uredništvu slovenskega programa Radia Koper - Capodistria imel že pred osamosvojitvenimi dogodki zelo jasno sliko, da Jugoslavija razpada zaradi nacionalizmov in oživljanja starih nerazčiščenih nacionalnih fašizmov, pa ne samo Tuđmanovega oživljanja ustaštva, v Srbiji pa četniškega, ki ga je Miloševič, mutiral v svoj komunistični fašizem, da bi tako dosegel totalno oblast, še bolj nevaren je bil borbeni separatizem kosovskih Albancev povezan z idejami balizma in vzpona muslimasnkga fundimentalizma, ki je zajel tudi BIH. To si lahko obširneje preberete v moji knjigi Fašizem za Butalce. Mi tu na našem obmejnem primorskem prostoru smo zaradi naših zgodovinskih izkušenj to hitro povezali z italijanskim fašizmom in našim slovenskim klerofašizmom, naš takrat najbolj drzni komentator Tomaž Dimic pa je na to  pogosto opozarjal v svojih komentarjih. Dobro smo se zavedali, da moramo čimprej iz tega jugoslovanskega nacionalističnega kotla, ki ga bo zagotovo razneslo, toda tudi hladno vojno smo bolje poznali, dejavnosti Nata in njegovega Gladia in večni pohlep Italije po naši zemlji. 

Naš dan prej je bil le posledica tega, tudi zato se je zgodil pri nas.

Medtem, ko so 26. 6. 1991 zvečer v Ljubljani proslavljali osamosvojitev, smo mi Primorci imeli za sabo že en dan barikad in bojev. Celo po radiu smo o tem poročali in že dopoldne zaman iskali sogovornike v Ljubljani, ki so bili takrat še pri krojačih, kjer so si merili »pražnje« obleke za večerno proslavo. Slovenija za to, kar se je dogajalo na Primorskem, ni smela izvedeti in še danes »pozablja« ali skriva, saj se v tem razkrivajo tudi drugačne resnice …

Vrh države je vse skupaj namenoma zamolčal, to je po več kot dveh desetletjih priznal tudi takratni minister za informiranje Jelko Kacin: "Nisem ga le zamolčeval, ampak sem ga prikrival. Želeli smo, da se domača in svetovna javnost osredotoči na slovesnost razglasitve samostojne države, saj smo na tem gradili narodno soglasje in svojo prihodnost."

A bojim se da je bil glavni razlog predvsem to, da pri tem oni niso bili protagonisti, veliki vodje. Da jim gre predvsem za to, sem zasumil že ob pekrskih dogodkih.

Po dogodkih pri Pekrah pod Pekrsko gorco nas je takratni minister za informiranje Jelko Kacin vse odgovorne urednike sklical na pogovor v Ljubljano. Na tem sestanku nam je zabičal, tako kot nam ni nihče prej niti iz Cekaja, da moramo, če se še kaj takega zgodi, preden kaj objavimo, poklicati njega v Ljubljano, da nam oni povedo, kaj naj objavimo. Ob tem je dejal, da kdaj je pa žaba videla več kot pa sokoli z vrha najvišje stolpnice v Ljubljani. Žabe naj bi bili mi odgovorni uredniki, sploh pa urednik radia Maribor, ki ga ni poklical, preden je objavil novico o Pekrskih dogodkih. Jaz sem takrat na pol na glas bleknil, da sem vedno mislil, da so žabe v Ljubljanskem barju ne pa na Pohorju. Pa so se vsi okrog mene zasmejali. Gospod nas je sicer pogledal, a očitno ni razumel za kaj gre in nadaljeval s svojim soljenjem pameti ...

... In kaj jih je motilo pri dogodku pri Pekrski gorci in ob poročanju o njih? Isto kot tudi pri Dnevu prej in poročanju Radia Koper: da to niso oni organizirali (Janša, Bavčar, Kacin, Peterle), ampak da je bil to spontani upor ljudi in samostojna odločitev uredništva, kaj in kako bodo o tem poročali. Ni se zgodilo v Ljubljani in niso prav oni mogli sklicati tiskovne konference. Še huje, general Marjan Čad pred premikom svojih enot na zahodno mejo ni klical njih v Ljubljano, ampak pristojne v Koper.

Ko je prišel 26. junij, dan prej kot to imenujemo na Primorskem, sem zaman klical Kacina in vse ostale, tudi direktorja radijskih programov Slovenija, a nisem nobenega dobil in sem, kot mi je svetoval eden od uslužbencev na ministrstvu za informiranje, odločil sam na svojo odgovornost, da ob 13.00 uvedemo tako imenovano shemo vojnega programa. Kolegica iz Radia Ljubljana me je že ob oglašanju za val 202 ob približno 9. uri opozorila, da ima RTV tudi disciplinsko komisijo. Našega naslednjega celovitega poročila o dogajanju na primorskem, ki smo jim ga poslali za Dogodke in odmeve ob 15.00 niso objavili. Mi smo že zjutraj v Val 202 in nato v popolnoma spremenjenem pogramu poročali v živo z raznih barikad po vsej Primorski. Več pa v moji knjigi Radio kot Radio Koper. (To pa kar o vlogi Radia Koper pri "dnevu prej" pišejo v knjigi PN Dan prej, so napisali na osnovi pripovedi tistih, ki jih takrat ni bilo na radiu. Eden je prosil za prosti dan, drugi pa se je tekel skrit ...)

Temo kar se je zgodilo pri nas mi Primorci pravimo Dan prej. Tako so tudi svojo knjigo o takratnem dogajanju poimenovale Primorske novice.

 

To, kar je povedano v knjigi Dan prej o našemu programu, sicer delno drži, vendar pa so to samo neke manj pomembne podrobnosti, kot sta lahko povedala dva zelo zelo slabo obveščena novinarja, eden od teh je tistega dne ostal doma in koristil prosti dan, drugi pa je po oglašanju za Val 202 zbežal z radia mi rekel, da se gre iz meni znanih razlogov skrit. Povedala pa sta tudi tako, kot je njima ustrezalo, potem, ko sta onadva postala šefa. V knjigi bi morali omeniti vsaj to kar so slišali po našem slovenskem programu.

Omenili bi lahko vsaj to, da so bili naši reporterji že zjutraj na terenu, da je naš program ob 13.00 kot prvi radio v Sloveniji popolnoma samostojno, po lastni odločitvi, brez kakršnega koli ukaza ali soglasja iz Ljubljane, začel izvajati že prej pripravljeno »vojno shemo«. Marsikaj pomembnejšega in zanimivejšega bi lahko povedali tisti, ki so ostali »na okopih«, vodili program, ali spremljali dogajanja na kraju dogodkov, pred namerjenimi cevmi, veliko več kot tisti, ki so se tega dne tekli skrit ali pa ostali doma. Še več bi znal povedati tisti, ki je ta program vodil in sam odločal, vendar ta bi lahko povedal tudi kaj neprijetnega. To so vedeli tudi nekateri naši kolegi iz sosednje časopisne hiše, saj so takrat o tem našem posebnem kontaktnem vojnem programu tudi pisali, lahko bi za svojo knjigo povzeli tudi iz tistega. Res pa je, da sta tista dva mlada radijska novinarja leto po vojni, v času pisanja knjige, postala nova šefa … tisti prej omenjeni članek med vojno pa je tudi pisal bivši urednik ... Novi urednik mi je v nekem pogovoru sicer obljubil, da bodo to krivico naslednje leto popravili, vendar sta od takrat minila že dve desetletji.

Preprosto povedano: tudi Primorske novice na razne načine potiskajo radio v ozadje, da bi tako poudarile sebe in tu so se dobili skupaj s tistimi ki so se skrivali. Tako je to kar so novi šefi povedali za knjigo Dan prej postaja edina resnica celo v nekaterih novejših pisanjih. In tako se prežvekuje že napisano še naprej. O našemu Dnevu prej sem bral tudi neko diplomsko delo s FSPN. Kljub temu, da smo skorajda vsi akterji takratnega dogajanja še živi, je o vlogi Radia Koper tistega zgodovinskega dne »pričala« nova urednica, ki je bila takrat še v osnovni šoli.

Marsikaj bi se lahko še danes bolje pojasnilo, če bi lahko ponovno poslušali posnetke takratnega programa, a žal so trakovi s tonskim zapisom takratnega programa, ki sem jih ukazal shraniti, iznenada izginili že petnajst minut po tistem, ko sem šefu tehnike dal nalog, da jih preda v arhiv. Ob tem sta izginila tudi tista dva večkanalna magnetofona, ki jih je nekoč stari šef tehnike uporabljal za prisluškovanjem novinarjem, nato pa so jih na mojo zahtevo predelali za snemanje programa. Pa ne verjamem, da sta si te posnetke spravila za lastno poslušanje in obujanje spominov prav tisti novinar in tehnik, ki sta se takrat 26. 6. 1991 tekla skrit, da bodo mogoče tudi te posnetke poslušali, da bi lahko skupaj s tistimi iz Demosa, ki so se takrat šli na letovanje v Milje, v hotel Lido, ali svojo kolegico, ki je ostala v Ljubljani, da v kleti Cankarjevega doma da svojemu ljubemu menjuje plenice. Tako mi je namreč sam rekla za utemeljitev, da se ne more vrniti na delovno mesto v Koper.

Sam sem to kar se je zgodilo na "Dan prej" sem na nek način tudi pričakoval. Kolegi novinarji iz one strani meje so poročali o večjih premikih italijanske vojske proti meji. To mi je povedal tudi znanec, za katerega sem vedel, da je, kljub temu da je ugleden podjetnik, še vedno vojaški obveščevalec, ki se osebno pozna tudi z generalom Čadom. Ta je namreč imel veliko znancev in prijateljev zlasti v Kopru in na Krasu. Še najbolj je je presenetil nek novinarski kolega, velik italijanofil, za katerega sem sicer bil obveščen da se kljub Osimskim sporazumom še vedno prizadeva za priključitev k Italiji. Ta me je namreč ob nekem slučajnem srečanju na poti v službo vprašal, kaj si jaz kot domačin in odgovorni urednik slovenskega programa Radia Koper mislim, če bi Italija ob vsem tem razpadanju Jugoslavije spet priključila ta del ozemlja, če ne vsega pa vsaj Cono B Svobodnega tržaškega ozemlja, kako bi se na to odzval jaz oziroma moj program, jaz pa sem mu z ironičnim pogledom in glasom, odgovoril, da tako kot moja starša in nonoti. Pa je nehal.

Kasneje sem pomislil, kaj bi naredil jaz, če bi bil general armade, ki je bila zadolžena za to našo zahodno mejo.

General Marjan Čad je 25. junija 1991 poklical koprsko upravo za notranje zadeve, prav mojega tovariša iz Združenja borcev in mu povedal, kaj namerava narediti naslednji dan 26. junija. Kot mi je ta kasneje povedal, je to sporočil svojemu najvišjemu šefu, ta pa je zvečer, ko se je že malo stemnilo sklical sestanek skupine najbolj odgovornih ljudi v občini Koper in Obalni skupnosti, med temi tudi mene kot odgovornega urednika slovenskega programa radia Koper, kot edinega od urednikov radijskih, TV in časopisnih uredništev v Kopru. Ob tem nam sporočil kot zaupno informacijo, da bo po njihovih informacijah, jutri zjutraj pri postavljanju obmejnih tabel, posredovala vojska iz bližnjih karavel, enote generala Čada pa bodo krenile proti meji. 

Ob tem ne smemo pozabiti na geostrateški pomen meje med takratno Jugoslavijo in Italijo, na hladno vojno, na to da je bilo na italijanski strani v okviru Gladia, to je tajne italijanske vojaške organizacije pod okvirom Nata organiziranih okrog 180.000 ljudi, ki so čakali na napad jugoslovanske ali pa Rdeče armade, na naši strani pa JLA ni imela samo graničarjev in TO, ampak izredno utrjeno strukturo Kosa ali Kontra obaveštajne službe JLA. To so bili ljudje v civilu, z oficirji iz Bileče in visoke šole za teritorialno obrambo na FSPN. To so obvladovali vse institucije ob meji od poslovalnic Kompasa na meji pa do Radia in TV Koper. 

Moj dan prej

General Marjan Čad je torej pohitel, kot je sam rekel, »da zavaruje zahodno mejo« dan pred drugimi. To, da zavaruje zahodno mejo, sem dal v navednice kot njegovo trditev, vendar če dobro premislim takratno dogajanje, med katerimi so bile tudi govorice (celo med novinarji programa v italijanščini), da bodo to našo osamosvojitev Italijani poizkušali izkoristiti za napad in priključitev našega ozemlja, ki si ga lastijo že od časov iredentizma in fašizma, je general Čad, ki je zrasel v generala in komandanta obrambe zahodne meje kot borec za našo zahodno mejo, verjel v to svojo vlogo in je dan prej ukrepal samo iz tega cilja, nikakor pa ne napada na Slovenijo. Kot mi je znano je to, da bo zjutraj zasedel mejo sporočil tudi pristojnim v Sloveniji, zagotovo takratnemu vodstvu uprave za notranje zadeve v Kopru. Verjamem, da je bila to njegova dvojna taktična poteza, opozoriti italijanske nostalgike in neofašiste in sam na human način opraviti to, kar bi sicer ob njegovi odklonitvi naredili veko huje drugi generali, katerih mnenje in namene je dobro poznal.

Čad pohitel na mejo prej kot po ukazu moral iz svojega domoljubnega prepričanja, da mora zavarovati mejo, vendar tisti, vendar tisti, ki so takrat ukazovali JLA, so šli na mejo samo iz interesov Miloševičeve srbske politike in tisteg dela armade, ki je še vedno verjela, da je možno Jugoslavijo obrdžati skupaj, pa čeprav s krvavo vojaško diktaturo.

Jaz sem po tem tajnem sestanku 25. 6. 1991 zvečer, torej dan pred dnevom prej, takoj obvestil eno novinarko in dva novinarja ter urednika Studia Nova Gorica jih razporedil, da zjutrj grejo na določene mejne prehode, tega pa nisem niti omenil novinarju, ki naj bi zjutraj kot redaktor sodeloval z Valom 202, niti z vodjem tehnike, ampak sem za tehnično podporo oglašanj prosil neposredno vodjo skupine. Direktorju radia Koper - Capodistria, ki je bil tudi odgovorni urednik programa v italijanščini, sem to povedal šele, ko se mi je s prvega konflikta na meji najprej oglasil novinar Vojko Krpan. Po reakciji sem opazil, da to že ve, ko sem pa mu povedal, da bom naš program prilagotil že pripravljeni vojni shemi, mi je odgovoril, da on mojo odločitev razume, vendar  programa v italijanščini ne bo spreminjali in bo njihov program potekal po redni shemi, o vsem, kar se bo dogajalo, pa bodo poročali samo v rednih poročilih in dnevnikih, saj bi zganjanje panike med poslušalci po vsej Italiji, lahko povzročilo več škode kot koristi. S tem sem tisti prvi dan soglašal, naslednje dni me je ta njihova zadržanost motila, ne samo mene ampak tudi urednike programa v italijanščini. Takrat sem namreč sam osebno vodil radijske kolegije vseh urednikov in šefov služb, tudi italijanskega programa, pa sem mu po sestankih nekajkrat predlagal, da začne v živo prenašati vsaj novinarske konference, a je na to pristal šele čez nekaj dni. 

Po  pogovoru z našim direktorjem sem za pravo vsebino oglašanj povedal tudi našemu redaktorju Vala 202, ki mi je vzvišeno dejal, da je bil o tem že obveščen od mojega sošolca s Krasa, ki se je ukvarjal z gostinstvom. Nato sem poslal še dve novinarki v Ljubljano, eno v skupščino, kjer se je dogajalo najpomembnejše in eno na kongres slovenske diaspore. 

Večina mojih novinarjev, sploh pa novinark, ki niso služile vojske, se tega vojnega reporterstva niso ustrašili in so svoje delo so zelo dobro opravljali z velikim občutkom odgovornosti in osebno iniciativo. Sem pa imel tri izjeme: en novinar je skupaj s tehnikom odšel, kot sem kasneje zvedel, v Milje, kjer je bilo takrat kar nekaj naših lokalnih politikov, ena novinarka, ki je bila tistega dne službeno v Ljubljani, mi je sporočila, da mora ostati v kletnih prostorih Cankarjevega doma zaradi "njenega ljubega", ki je bil je zaradi dogajanja pod hudim stresom. Tretji novinar, ki je imel dobre stare politične veze v Italiji, mi je sporočil, da mora nujno v Trst, ker bo tam z delegacijo naših prijateljev sodeloval pri prepričevanju italijanske politike in javnosti, da podpre našo osamosvojitev. Dva novinarja Kopra so vpoklicali v Teritorialno obrambo, a sem jih po enem dnevu že uspel potegniti nazaj v uredništvo, vpoklicali so pa tudi vodjo Studia Nova Gorica in ga več dni niso odpustili, saj je za njih kot vezist izredno pomemben. Ko so me čez dva dni poklicali, da so kritizirali naše poročanje iz Nove Gorice, so mi vendarle verjeli, da je ta "vezist" pomembnejši v tej vojni kot novinar, pa so ga že isti dan odpustili. Tako sem si že prve dni vojne moral veliko bolj pomagati z honorarnimi in ljubiteljskimi dopisniki, ki so nalogo sprejeli in izpeljali zelo dobro. Javili so se nam tudi novi ljubiteljski dopisniki, ki so celo na Markovcu postavili dobro opremljeno opazovalnico za ladje.  Eden od naših najmlajših pogodbenih bralcev pa se je takrat na mojo spodbudo odločil, da postane terenski reporter. Delo je vsem ostalim v presenečenje opravljal odlično in nato je postal znan novinar in urednik. 

Ker takrat ni bilo take mobilne telefonije kot danes, sem se z novinarji na terenu lahko pogovarjal le preko studijske tehnike. Ti so mi poročali o premikih in celo namerjenih ceveh in nato smo o vsem tem tudi poročali ob našem rednem jutranjem oglašanju v Val 202. Iz uredništva v Ljubljani sem že po prvih besedah našega redaktorja takoj dobil pričakovane odmeve, v katerih so mi omenjali celo disciplinsko komisijo, čeprav sem jih že pred oglašanjem naših novinarjev opozoril za kaj gre.

Po prvih informacijah o premiku vojske in celo tankov iz kasarn proti meji in barikadah sem poklical v Ljubljano direktorja in glavnega urednika radijskih programov, a ga nisem dobil. Kasneje mi je priznal, da je bil takrat s politiki na pomerjanju oblek za večerno razglasitev neodvisnosti. Nato sem klical na ministrstvo za informiranje, da povprašam, ali je to že čas, da spremenimo našo programsko shemo in vpeljemo naš program po posebni shemi, ki smo jo načrtovali za primer vojaškega konflikta. To pa pomeni, da odpadejo vse redne oddaje in da program sproti v živo prilagajamo dogajanju. Ker ministra nisem mogel dobiti, mi je njegov pomočnik dejal, naj ukrepam po lastni presoji. Direktor našega radia, ki je bil tudi odgovorni urednik italijanskega programa, se je odločil, da bo njihov program potekal še naprej po nespremenjeni shemi, saj bi lahko v Italiji sprožil pri tamkajšnjih poslušalcih pravi preplah.

Ob vse pogostejših informacijah naših novinarjev in poslušalcev s terena, nato pa še od milice oz. Uprave za notranje zadeve v Kopru in Novi Gorici, sem se v soglasju z nekaterimi novinarkami in novinarji, ki so še ostali v uredništvu, odločil, da v programu v slovenščini ob 13.00, ko zaključimo s prenosom program a Vala 202, začnemo z našo posebno programsko shemo, po kateri so razen poročil in dnevnikov odpadle vse druge redne oddaje, ki so jih med glasbo nadomestila sprotna poročanja s krajev dogajanja. Takrat so začeli postavljati barikade v Obrovu, Dolnjih ležečah, Črnem Kalu ...  v Divači pa je že padel prvi strel, sicer v zrak,  Oddaja je stekla v živo, vanjo so se oglašali novinarji in novinarke neposredno s terena, z mejnih prehodov in barikad, vključevali smo tudi klice poslušalcev. Program je vodila Ida Kogej, osebno pa sem vse pomembnejše informacije preverjal pri pristojnih pri milici ali UNZ, na občinskih upravah in pri teritorialcih. Ljubljana je naše informacije, ki smo jih poslali že za Dogodke in odmeve ob 15.30, objavila šele v Večernem radijskem dnevniku ob 19.00, tako da so Dogodki in odmevi izpadli v našemu programu kot dnevnik iz nekega drugega planeta.

V naslednjih dneh smo naš program prav tako sproti vodili v živo. Prve dni smo zaradi dogajanja tudi skrajšali prenose programskih pasov ljubljanskih nacionalnih programov, prenašali pa smo jih po lastni presoji in sprotnem dogovarjanju za vse novinarske konference v Ljubljani in vsa pomembna poročila. Vsa poročanja naših novinarjev in vse prenose novinarskih konferenc, ki smo jih objavljali v našem programu, smo posebej snemali na rezervne trakove in jih posredovali programu v italijanščini in nekaterim dopisnikov drugih medijskih hiš iz Hrvaške in Italije, ki so se oglašali pri nas. Za posredovanje naših informacij drugim novinarjem smo v uredništvu organizirali posebno dopisništvo. Dvema hrvaškima novinarjema smo celo uredili delovni prostor v našem uredništvu. Na našem dvorišču je »kampirala« tudi neka srbska novinarska ekipa, ki pa ji zaradi nekaj stavkov njihovega medsebojnega pogovora, ki se jih slučano slišal in zaradi sumljivega obnašanja nisem dovolil, da pride v stavbo. Ves radio, tudi receptorji, so se namreč tiste dni za vse odločitve obračali predvsem name. 

Ne samo novinarji, ves radio, razen nekaterih izjem, pri katerih se je čutil strah ali pa še kaj drugega, je takrat deloval tako srčno kot še nikoli, delovno, požrtvovalno, tovariško, enotno. Na rednih delovnih sestankih uredništva ob 8.30 in usklajevalnih kolegijih obeh programov ob 9.30, ki sem jih vodil, smo se o vsem zelo hitro dogovorili, vsi so bili pripravljeni delati tudi to, za kar niso bili plačani in s čimer se prej niso ukvarjali ali celo strinjali. Vsak dan smo imeli tudi popoldanske zelo hitre delovne sestanke, saj je bilo treba program spoti prilagajati, velik del časa pa sem zaradi stika z novinarji na terenu in poslušalci preživel kar v režiji studia, iz katerega je tekel naš program.

Med programom smo prejemali tudi številne podporne klice naših zamejskih rojakov iz Italije in njihove spontane izjave. Ta vojaška agresija je namreč prepričala tudi tiste največje skeptike, ki so gojili stoletno prepričanje, da lahko italijanske apetite po našem ozemlju ustavi samo neka močna združena južnoslovanska vojska. Podporo slovenski osamosvojitvi se je čutilo zlasti iz demokratičnih političnih krogov tako levice, kot tudi lokalnih nacionalističnih, ki bi radi uresničili tudi svoje težnje po osamosvojitvi od Rima. Žal pa se je takrat iz nekih skrajnih desničarskih krogov v Italiji napol javno že slišalo, da je sedaj priložnost, da izgubljeno dobijo nazaj. V srečanjih in pogovorih z ljudmi z one strani, sploh temi na meji pa smo čutili samo podporo, sočutje, željo po pomoči in celo občudovanje našega odpora. Mislim, da je prav ta naša enkratna enotnost v uporu zaprla usta tudi tistim skritim neofašistom, ki bi si radi kaj vzeli.

Italijanska skupnost je gledala na slovensko osamosvajanje zelo razdvojeno, po eni strani je bila to obramba pred srbsko hegemonijo in izstop iz vedno bolj nevarne države, po drugi strani pa bojazen pred novo mejo in razdelitev enotne manjšine na dve državi. Prav prve dni vojne je bilo objavljeno odprto pismo Predsedstva Obalne samoupravne skupnosti pripadnikov italijanske narodnosti vodstvu Slovenije, s katerim so ga pri vzpostavljanju nove meje s Hrvaško opozarjali na zahtevo po ohranitvi enotne manjšine. V njem so zapisali, da: »Italijanska narodnostna skupnost, ki živi v Republiki Sloveniji, izraža svojo zaskrbljenost in poudarja svoj trden namen, da zaščiti enotnost italijanske manjšine; če bo potrebno tudi s pozivi mednarodnim organizacijam, pristojnim za zaščito pravic manjšin.« To stališče je bilo sicer sprejeto že nekaj dni pred začetkom vojne.

Program v italijanščini je, kot sem že omenil po začetku agresije deloval ob nespremenjeni shemi, dogodke so omenjali ali o njih poročali le v dnevnoinformativnih oddajah.  Vendar počasi so s podaljšanimi dnevnoinformativnimi in drugimi aktualnimi oddajami, v katerih so z novicami, poročili, prevedenimi posnetki, intervjuji, reportažami in komentarji začeli opravljati izredno pomembno obveščanje širše mednarodne javnosti, saj so njihovi oddajniki nosili veliko dlje kot pa slovenski. Tretji dan vojne pa so vendarle začeli tudi v tem programu neposredno prenašati novinarske konference iz Ljubljane s simultanim prevajanjem.

Po vsaki vojni je prva žrtev resnica

Danes se pri spominjanju ali proučevanju dogajanja na Primorskem v času slovenske vojne marsikdo sklicuje na knjigo Dan prej, ki je brez dvoma zelo pomemben dokument časa in tudi pravega vrednotenja naših dogodkov. Žal pa so v zvezi z Radiom Koper, kot sem že zapisal, omenjeni samo manj pomembni fragmenti, katerih cilj je bil, vsaj tako se mi kot takratnemu odgovornemu uredniku dozdeva, »ovekovečiti« ljudi, ki so po vojni prišli v novo vodstvo, a med njo niso igrali nobene pomembne ali odločilne vloge. Če pa velja koga omeniti prav po imenu in priimku, potem je treba, poleg že omenjenih, omeniti vsaj tiste reporterje, ki so že »dan prej« stali pred puškami, med temi so bili Vojko Krpan, Mirjam Muženič in Tomo Šajn, čeprav so tisti, ki so bili v ozadju, opravljali prav tako ali pa še bolj pomembno vlogo. K tem sodi Franko Hmeljak, ki je samoiniciativno poskrbel za prve stike z drugimi novinarskimi hišami. Prav tako je bil zelo pomemben ves studio Nova Gorica, ki je kljub svoji oddaljenosti od centrov, na prav tako občutljivi meji, samostojno deloval kot prava informativna trdnjava. Tudi ali pa posebej ob tej priložnosti so pravilno potrdili svojo pomembno vlogo. Pomagali so nam tudi zunanji sodelavci, kot so npr. Brane Fatur in Branko Vrabec pa je prav takrat prerasel iz bralca v novinarja. Bili so tudi taki, ki niso mogli premagati strahu in so mislili predvsem nase, teh pa ne bi omenjal.

Pri tem bi dodal še tri poudarke: 

Ves spontani odpor ljudi so vodili miličniki, ki so bili v 60 % člani ZKS in ne teritorialci, ti so opravljali druge naloge.

Edini množični medij v Sloveniji, ki je že 25. junija 1991 vpeljal vojno shemo, je bil slovenski program Radia Koper - in to po lastni presoji in odgovornosti brez soglasja Ljubljane. 

Skoraj vsi lokalni demosovi politiki takoimenovnih pomladnih strank (razen enega krščanskega demokrata) so tistega dne na hitro kar brez žena in otrok odšli na letovanje v Italijo in se v večini nastanili v hotelih v najbližjih Miljah, zlasti Lidu. Spisek vseh, ki so takrat bivali v teh hotelih so italijanski karabinjerji že čez dva dni prinesli pokaza nekim našim miličnikom.

Ob koncu vojne, prav ob pogovorih na Brionih, sem ukazal, da arhivirajo vse posnetke programa, ki so se za izmenjavo nabirali v diskoteki. To sem običajno podpisal enkrat mesečno. V fonoteki so mi odgovorili, da jih je že vzel v presnemavanje nekdo iz vodstva tehnike. Bili so pa še nedotaknjeni vsi trakovi s posnetki dnevnih programov obeh naših programov in še prvega in tretjega programa Radia Slovenija, ki smo jih morali hraniti dva meseca za vsak slučaj, če bi prišlo do pritožb. Ta zapis dnevnih programov so snemali na posebnih večkanalnih magnetofonih, ki so jih nekoč rabili za prisluškovanja. Tehnik v razdelilnici mi jih ni hotel izročiti, češ da so trakovi samo v strogi pristojnosti šefa tehnične službe. V manj kot pol ure po posredovanju dopisa tehnični službi o takojšnjem arhiviranju teh trakov sem šel preverit, ali so še na tistem kupu v razdelilnici ali že v arhivu, a jih ni bilo več ne na enem ne na drugem mestu, izginili so neznano kam. Tudi po takojšnjem pogovoru s šefom tehnike in direktorjem nisem dobil zadovoljivega odgovora. Po odgovorih sem sklepal, da sta bila o tem dogovorjena. Čeprav so ti posnetki zgodovinskega pomena, ne samo za Radio Koper, in sem to zgodbo povedal tudi nekaterim drugim pomembnim šefom, jih ta zgodba ni posebej zanimala. Nekaj mesecev kasneje sta izginila tudi oba magnetofona, ki sta lahko snemala istočasno na osmih kanalih in seveda tudi edila lahko predvajala te posnetke. To sta bila dva magnetofona obledele rdeče barve izdelana v Iskri, in kot sem bil že ob prevzemu mesta odgovornega urednika obveščen in sem po najinem presenetljivem vpadu v šefovo pisarno tudi videl med snemanjem, so jih na radiu, dokler tega nismo razkrili in preprečili, so jih uporabljali za prisluškovanja ta šef tehnike, ki je svojo kariero začel kot fizični montažer antenskega stolpa, držal ves radio v šahu, pa seveda državna varnostna služba in KOS, ki so to znali dobro izkoristiti za svojo moč.

Po osamosvojitvi sem ob velikih problemih z uredništvom programa v italijanščini in tehnično službo Radia Koper uspel prepričati novo RTV Slovenije, da končno izpeljemo osamosvojitev programa v slovenščini in njegovo podaljšanje v celodnevni Radio Koper. S tem smo tudi ta program končno izenačili s privilegiranim programom v Italijanščini. Ni bil namreč manjšinski samo ta ampak tudi naš slovenski, ki smo ga vedno razvijali kot skupni program Primorcev to in onstran meje in bili oni strani bolj poslušani kot Radio Trst. Uspeh je bil popoln, tudi komercialen. Kmalu smo cene naših oglasov lahko dvignili še nad cene italijanskega programa in nato še Vala 202 in s prihodki prekašali tudi sosedno televizijo.

Leto po uresničitvi tega mojega sna, so za direktorja koprskega radia postavili najmlajšega novinarja iz našega uredništva Iztoka Jelačina, prav tistega, ki se je ves teden slovenske vojne skrival. Ta je nato  vodil radio s pomočjo tistega šef tehnike, ki je bil takrat z njim, in dvema novinarkama, ki nista bili sposobni končati drugega letnika FF. Ena od teh, ta ki se je med vojno skrivala v Ljubljani pa je celo ponaredila potrdilo o končani prvi stopnji FF. Meni se je kmalu za tem iztekel tretji mandat odgovornega urednika. 

Ker sem se od vseh novinarjev še najbolj spoznal na novo informacijsko tehnologijo nisem več kandidiral za odgovornega urednika, ampak sem predstavil projekt radia kot digitalnega medija in nove informacijske agencije. Na presenečenje vseh se je na oglasni deski pojavila informacija, da sem premeščen na delovno mesto računalniškega operaterja, na najnižje možno vrednoteno mesto seveda, pod tem pa je bil podpisan eden izmed tistih, ki so se ves čas med vojno skrivali, ker so se bali, da bi jih dobili »naši«.  Zame so našli eno staro mizo na hodniku, računalnika nisem dobil, tudi ne pisalnega stroja, ampak garnituro finomehaničnih izvijačev. Še jih hranim.

Ko so začeli obnavljati stavbo in sem sem se s tega novega delovnega prostora na hodniku začasno preselil v drugo ulico v prostore dokumentacije, se je izgubila tudi dokumentacija iz moje nekdanje uredniške sobe. Kljub temu, da so mi iz uredništva celo trdili, da so jo odnesli v dokumentacijo, je tam nisem nikoli videl in tudi ne našel. Pri pisanju poročilu o delu radia med vojno, ki je bilo osnova za medalje, pa nisem sodeloval, saj ga je direktor Vidovich hotel napisati sam s pomočjo neke novinarke. V lastno hvalisanje so izdali tudi knjigo, v kateri so ovekovečili svoje samohvale in fotografije. Zahvalno pismo za naše delo med osamosvajanjem in vojno, ki ga je na moje ime poslal takratni minister za informiranje pa niso niti omenili.

Ob tem sem pomislil, da bi pa lahko dobil status veterana, saj sem bil v tej vojni, ki je bila tudi medijska, komandir novinarjev, ki so dobili status veterana. Ko sem šel pristojne vprašat, so mi rekli, da moram prinesti potrdilo direktorja. Jaz sem pa rekel: Ne, tako hudo pa se ne morem ponižati, da bom od tistih, ki so se v času vojne skrivali, dejansko dezertirali iz naših vrst, sedaj prosil za potrdilo. 

Lov na čarovnice

Ko je bilo jasno, da je vojne konec, so skupaj vsi tisti, ki jim je šlo predvsem za oblast in za revanšizem klerofašizma, z neofašisti in stalinisti, skupaj s  strahopetci začeli čistiti prav tiste, ki so izpeljali demokratizacijo in osamosvojitev. Najprej so našli notranje sovražnike, to so bili za njih ljudje iz bivših bratskih republik, ali ki niso bili rojeni v Sloveniji in jih izbrisali, tako da niso več obstajali, izgubili so vse pravice, celo do zdravstvenega varstva. Da bi si prilastili vso oblast in skrili vso krajo in razprodajo nekdanjega družbenega premoženja so začeli z raznimi manipulacijami množic, s spreobračanjem zgodovine, blatenjem NOB in Tita, razkrivanjem in napihovanjem povojnih pobojev itd. Narod so razdelili na naše in vaše. Da bi utrdili nacionalizem tistih čistih in pravih Slovencev so se začeli dogajati razni spori s hrvaško in incidenti na morju, javno izražanje nestrpnosti do priseljencev itd.  

Najbolj nevarni za njih smo pa bili tisti, ki smo še največ naredili za osamosvojitev, na prvem mestu miličniki, ki so jih upokojevali že po petintidesetem letu starosti, in mi novinarji, ki pa nas je bilo treba odstraniti ali utišati po metodah argentinske demokracije, ki jo je, kolikor naš nekdanji profesor in občudovalec študentk dr. Janez Jerovšek in nekdanji direktor Tozda Oddajniki in zveze Peter Mori, ki je leta pred osamosvojitvijo nas urednike rad vabil na priprave na napade v Vzhoda ali Zahoda, pa seveda kader iz Argentine Andrej Rot, do konca pa izpeljala Vinko Vasle, Jože Možina ob kraljevanju Antona Guzeja in razni kolaboracionisti, med temi tudi ali zlasti nekdanji sodelavci JLA. Ko so mi čez nekaj let rekli, da naj si uredim status veterana, a da mi mora to potrditi novi vodja regionalnega centra Dragomir Mikelić, ali "direktor", sem to možnost raje odklonil.

Zakaj sem omenil »argentinsko demokracijo« Odgovorni urednik, ki me je nasledil je kmalu zbežal z radia, na izpraznjeno mesto pa sem se poleg neke zunanje kandidatke prijavil tudi jaz. Eden izmed pogojev za zasedbo tega mesta je tudi soglasje uredništva. Tu sem na zakonsko predpisanem tajnem glasovanju dobil 22 glasov, moja protikandidatka pa le dva. Ko je to zvedel Andrej Rot, je razpis javni razpis po novem razpisu, na katerega sem se še z dvema drugima prijavil tudi jaz, pa je on sam prevzel vodenje tega postopka izjasnjevanja novinarjev in urednikov, na katerem je zahteval predhodno ustno obrazložitev vsakega volilnega upravičenca. Nekaj jih je zapustilo sestanek trije so bili proti temu, nato pa so izpeljali tajno glasovanje, vendar tako, da so na liste napisali samo njegovega kandidata. Ta je po vsem prepričevanju dobil 12 glasov in to je bilo za Rota dovolj. Na koncu je še s prstom zažugal da prosi, da to ne pride v medije. Na srečo je kmalu odšel tudi on v arhiv.

Jaz sem ob vseh problemih, ki so se začeli kopičiti v programu prevzel mesto urednika programa, a novi odgovorni urednik je kmalu zbežal z radia in za odgovorno urednico smo dobili Majo Kirar iz Maribora, sicer takrat znano voditeljico televizijskih oddaj o malih živalih, sošolko Vinka Vasleta in prevajalko prve Janševe knjige v nemščino. Mene je protizakonito, kar je pokazal tudi sodni postopek, ob t.i Virantovi prevedbi plačnega sistema, prestavila z uredniškega 45. razreda na začetni novinarski 36. razred. Ne samo mene, skoraj vse starejše novinarje od 60 let, je prestavila na 3 ali 5 razredov nižje mesto. Od starejših je pridobila samo ena in to tista, ki je ponaredila potrdilo o končanju prve stopnje FF in se v času slovenske vojne deset dni skrivala v kleti Cankarjevega doma, pa je kljub temu, da je bila podrejena meni, imela skriti višji razred. 

Ob vsem tem je potekalo tudi splošno rušenje in kraja vsega, kaj je bilo prej narejenega, vsega družbenega premoženja in razdvajanje naroda, da so lahko to opravili. Seveda so ob tem najprej razdvojili novinarska uredništva na naše in vaše ali mlade in stare, kjer se je spet tako kot v času NOB pokazalo slovensko hlapčevstvo in kolaboracionizem, saj so nekateri prav hiteli z "izdajo" svojih starih kolegov sploh pa šefov.   

Nadaljevanje sledi v knjigi Manipulacije za Butalce, ki upam, da bo kmalu izšla. 

Marsikaj pa je že objavljeno v mojem oknu http://freeweb.t-2.net/okno/

Ponosen sem na to kar sem za ta naš narod naredil, ne pa na ta dopis ali točneje na njegovega podpisnika.
A to je zagotovo eden izmed jasnih dokazov mojega dela.

 

ITALIJANSKA KULTURA ISTRE

 Sam sem v mladosti prebral vso staro literaturo starih narodov in kultur, ne samo grško, ampak tudi to kar se je v Kopru in Ljubljani dalo dobiti indijskega in kitajskega. Seveda sem prebral tudi to kar so pisali stari Rimljani, a tega v primerjavi z grško klasiko ni veliko, predvsem se tega ne da primerjati. Rimljani so najprej Grkom ukradli njihovo vero in bogove in jih "pobarbarili". 

Olimpijske igre miru so spremenili v krvave gladiatrske poboje. Nato so prevzeli krščansko vero in iz vere ljubezni do človeka naredili stroj osvajanja in mučenja ter manipuliranja z ljudmi. Če berete njihove zapisovalce dogodkov, (pred in po Kristusu) so kamorkoli so prišli pobili vse kar ni bilo primerno za sužnje. Tu v Istri so samo v dveh pokolih zajetih Histrov poklali več kot 20.000 ljudi. 

Nato se spomnite na inkvizicijo in vse kar gre zraven zažiganja čarovnic in največjih umov človeštva. Odgovor na to, na srečo propadlo kulturo smrti, sta bila renesansa in humanizem, a kaj ko sta se v času nastanka narodov in nacionalizma oba utopila v starem romanskem prafašizmu (večvrednost, totalna oblast, imperializem, militarizem ... kultura križanja). 

Na srečo se je nekaj humanizma preneslo tudi izven Italije in tu je preživel. 

Vendar iz njihovega imperializma sta se oplajala tudi nemški in angleški, posredno pa ameriški, ki še vedno pobija po svetu. In kar je najhuje: Italija je domovina fašizma, ideologije, ki je kriva za 2. svetovno vojno. Mussolini se je zgledoval po starorimski "kulturi smrti in oblasti", na tej osnovi je gradil fašizem, ki je tudi obnavljanje rimskega imperija in njegove kulture sužnjelastniške družbe. 

Vse to nam italijanski mediji in mediji tistih, ki so prevzeli njihovo kulturo totalnega oblastništva, prikazujejo v novih oblikah boja za demokracijo, svobodo, pravno državo ... dejansko pa se borijo za totalno oblast, kar je tudi osnovni cilj fašizma. 

Kakšno svobodo in demokracijo so prinesli nam Slovencem? 

Zrušili ali pokradli so nam vse, kar je narod naredil in ustvaril v prejšnji državi, vse tovarne, vsa podjetja, banke ... in kar je najhuje skregali narod huje kot takrat, ko so v "ljubljanski pokrajini" ustanovili belo gardo (MVAC). Hude trditve a ne! Namerno dobrih ali pozitivnih nisem izpostavljaj, saj drugi z njimi tako pretiravajo, tako da namerno ali ne zameglijo bistvo stare in nove zgodovine.

CORONEO JE LJUBLJANSKI

V Trstu imamo Slovenci dva spomenika naši hlapčevski in izdajalski kulturi: Koronejo in Rižarno

Coroneo, ali po naše Koronejo, najbolj zloglasen zapor v Trstu, skozi je šlo na desettisoče Slovencev, zlasti domoljubov, socialistov in komunistov. Nekaj tisoč so jih iz tega zapora poslali v nemška uničevalna taborišča, nekaj pa upepelili kar v tržaški rižarni. Tu so bile tudi strašne mučilnice in metode mučenja še iz časov inkvizicije... V času nemške je zapor je italijanskim fašistom pomagalo polniti tudi 2000 domobrancev, ki so jih prav v ta namen pripeljali iz ljubljanske škofije.

Pa veste, kdo je sezidal ta zapor, kdo ga je podaril Italijanom za nepravoverne Slovence?

Ljubljanski škof Tomaž Hren, ki je na stara leta v ljubezni do boga spremenil svoj priimek v Corone, svoj dvorec pa poimenoval v Coroneo!

Tako je o tem povedal veliki primorski domoljub in pisatelj Saša Vuga: "Veste, kdo je dal ime zaporu? Ljubljanski škof Tomaž Hren. Počenjal je packarije, sežigal knjige, izkopaval protestantske grobove in trupla metal v Ljubljanico. Ko je začutil, da se bliža smrt, je v Trstu, denarja ni stradal, sezidal dvorec, v katerem naj bi preživel bolna leta. Kot vsi takratni intelektualci, Petelin Gallus, in odličniki si je dal ime latinizirati. In ker priimek Hren lahko izgovori le Florentinec, drugi Italijani ne, je postal Corona, njegova rezidenca pa Coroneo. To reč je v oporoki zapustil jezuitom. Ker pa je Jožef II. parazitske samostane nacionaliziral, je Coroneo postal avstrijska ječa. Po letu 1918 italijanska – in ječa je še danes. Tam so trpeli naši očetje, tam nekateri tudi končali. Ta ljubljanski škof torej ni uničeval samo slovenske kulture, ampak tudi naše živo meso."

Zakaj je Rižarna spomenik slovenski hlapčevski in izdajalski kulturi, pa vam je upam da jasno. V uničevalno taborišče s krematorijem jo je spremenil prav naš rojak Odilo Globočnik, a to je druga zgodba. Preberete si jo lahko tu: https://issuu.com/milos-ivancic/docs/ri_arna ali ogledate kot video: https://www.youtube.com/watch?v=xjTZQxKLreI

Afera maske

Afera maske je le nadaljevanje afere orožje

Ta sramota za slovenski narod, ki ni sposoben izbrati pravega poštenega političnega vodstva države se dogaja predvsem zato, ker ni bil sposoben razčistiti z orožarsko afero in ker je dovolil, da mu desnica s svojimi mediji, tudi TV Slovenija, opere možgane.

Vendar Janša je je tokrat ob tretji vladi tudi za svoje ovce šel predaleč, zahteval je totalno poslušnost, še meketati ne bi smele, ob tem, ko bi jih njegovi volkovi žive jedli.

Da so zameketale in zmotile volkove pri njihovi požrtiji, gredo čestitke predvsem Ivanu Galetu, ki ni hotel biti nemški ovčar, ampak je ostal ponosen uporni Slovenec. Ob vsej podpori, ki jo je dobil tudi  pri tistih novinarjih, ki se imajo za pse čuvaje neoliberalizma, pa se seveda ti takim upornim svobodoljubnim ljudem ne upajo reči junaki, ampak jih v skladu s terminologijo in strategijo ali celo ideologijo imenujejo žvižgači.  

Zakaj tem ljudem pravite ŽVIŽGAČI?

Nekoč bi jim rekli JUNAKI, NARODNI JUNAKI, BORCI za resnico ali če hočete BORCI za osvoboditev vseh zmanipuliranih ...

Zakaj jim tako ne rečete tudi danes?

Dajmo jim naziv, ki jim pripada!

Vsekakor hvala in čestitke tudi televiziji, zlasti novinarjem in urednikom, ki so se upali izpostaviti in pripravili res dobro in zelo korajžno TARČO. Bojim pa se, da bodo tudi oni, tako kot jaz, to prej ali slej grdo plačali, saj bodo ljudje na to čez čas pozabili, Janšisti pa ne, saj oni imajo spiske, ki jih stalno izpopolnjujejo, te spiske pa pripravljajo ljudje prav znotraj RTV-ja.
Zato ne pojte prevelikih slavospevov nacionalni televiziji.
Že prav na predvečer praznika OF so se lepo polili z greznico iz Možinove hiše političnih manipulacij zgodovin in objavili skrajno manipulativni intervju Možine z Žigom Turkom.
Kaj pa, če ta intervju napoveduje, da bo novi predsednik progamskega sveta RTV postal prav dr. Žiga Turk, dr. Jože Možina pa generalni direktor, dr. Rosvita Pesek pa direktorica TV - na to že kaže sedanje kadrovanje v svet.

To potrjuje tudi oddaja po Dnevu opora to je po Dnevu OF, ko so praznik zaokrožili z dokumentarno oddajo osamosvojitveni vladi ... o Peterletovi, Janševi, Bavčarjevi, Kacinovi ...
Za vsak slučaj, da bi sprali še to, kar bi bi od drugih medijev ostalo v glavah naroda po praznovanju OF in da v prihajajočih prvomajskih praznikih ne bi nasedali spominom na delavsko gibanje ali celo samoupravljanje ...

... in da ne bi preveč zadišali po PROTIFAŠIZMU.

COVID 19

Covid 19

Kaj se dogaja z epidemijo novega koronavirusa Covid 19, kaj razkriva in kaj nam obeta?

Res da smo očitno šele nekje na začetku, ampak marsikaj se že da ugotoviti.

Veliko smo že slišali, še več bomo. Že sedaj se sproža pravi mehanizem medijskega maipuliranja množic, v katerem zlasti hlapci oblastnikov in kapitala poskušajo prepričati ljudi v edino njihovo edino resnico.

Veliki in mali preroki pravijo: Svet se bo spremenil.

Upam, da. Vendar ob tem ne pozabite, da nam je Covid 19 pokazal na veliko več pomembnih resnic in tudi in tudi resnih opozoril ali ali novih poti.

1. Najprej nas opozarja na moč narave in majhnost človeka, šibkost naše družbe, njene tehnologije, s katero človeštvo osvaja celo vesolje. Kako lahko mali in primitivni virus tako hudo prizadene ali vsaj vrže iz tira najbolj razvito bitje na svetu in pretrese njegov družbeni sistem. Obenem pa nas tudi opozarja na moč skupnosti v obrambi posameznika, ne pa posameznika v obrambo skupnosti.

2. Pokazal je, da stopnja gospodarske ali pa politične razvitosti ni pomembna za človeško družbo, obratno - celo bolj nevarna. Bolj kot so države materialno razvite, bogate, bolj jih je prizadel. Epidemija je pokazala pravo bedo prav najbolj samohvalisavega Zahoda in njegovega edinega pravega sistema.

3. Razgalil je razlike med ljudmi, tistimi, ki si kot solidarna družbena bitja med sabo pomagajo, in na drugi strani individualisti, ki celo take priložnosti izkoriščajo za svoje lopovske ali oblastniške interese - celo pod geslom "America first!"

4. Pokazal je na velike slabosti liberalizma to je kapitalizma in farso takoimenovanih zahodnih demokracij, ki v vodstvo držav ne pripelje najbolj sposobnih ljudi, ampak tiste najbolj oblastniške, pohlepne in pokvarjene.

5. Pokazal je vso bedo do sedaj vodilne države na svetu in njenih satelitov, ki svojo oblast utrjujejo s kapitalom, mehanizmi svetovnih kriz, vojnami in državnim terorizmom. Kakšen poraz za veliki Nato je ta vojna z mikroskopskim virusom! Tudi za Evropsko skupnost.

6. Pokazala je, da so ZDA prav zaradi svojega imperialističnega kapitalističnega sistema izgubile svoj primat na svetu, da jih je prehitela država, ki do sedaj vojaško še ni napadla nobene druge. Vendar prav iz tega lahko izhaja nova velika nevarnost, da bodo ZDA, ali točnje z njo povezan kapital poskušali še naprej dokazovati svojo moč s tem, kar jim je ostalo, to je vojaščino, orožarsko industrijo, nafto in finančno politiko.

7. Pokazala je, da družba, država, rabi skupne obrambne in razvojne sisteme, med katerimi ni najpomembnejša armada, ampak zdravstvo in sociala, enotnost ljudi, njihova obča kultura ... vendar pod družbeno kontrolo, ne pa kot oblika profitne kapitalistične dejavnosti. Torej, da družba ne more graditi svojega sistema na zasebni iniciativi in koristi posameznikov, ampak družbe kot celote, pa celo ne samo svoje države, ampak vsega človeštva.

8. Pa tudi, da sta centralizem in družbeno planirano gospodarstvo učinkovitejša od kapitalizma, sploh pa neoliberalizma.

Kam nas to vodi ali česa se moramo zavedati, da nam grozi v novih časih.

Največja nevarnost je krepitev diktatur, ki so populistično lažje dosegljive kot vodenje z družbenim konsenzom.

Čeprav v tekmi zmaguje Kitajska, bo v ozadju največji zmagovalec te krize bo še naprej dosedanji največji diktator sveta, to je veliki kapital, ki bo s potrebami po novih kreditih še povečal svojo moč. Temu je Marx rekel ekspropriacija ekspropriatorjev in koncentracija ter centralizacija kapitala. Število največjih bogatašev se bo še dodatno zmanjšalo, njihovo bogastvo ali moč povečala, ostalega prebivalstva pa zmanjšala.

V svetu so se okrepile tudi desničarske sile, zlasti v Evropi, ki še ni razumela prejšnje ofenzive s strahom pred tujci.

Med potrebnimi ukrepi za zajezitev pandemije in obrambo se skriva tudi veliko takih, katerih glavni cilj je krepitev oblasti.

Zakaj pa so politika in mediji z raznimi oblikami zastraševanja zganjali pravo paniko. Strah je osnovno politično ožje in razmere med pandemijo in po njej so nova priložnost za stare in nove diktatorje.

Prepričan tudi sem, da ta pandemija ni samo bolezenska, ampak tudi ali predvsem politična. Menim namreč, da se je vanjo ujela prav vsa politika in seveda njihovi mediji. To bo najbrž pokazala tudi končna statistika in strokovna obdelava podatkov ob primerjavi z ostalimi virusnimi epidemijami, zlasti sezonskimi. Jih pa bodo zagotovo zelo dobro priredili, saj je v vse skupaj vključena tudi "znanost".

Kaj pa politična in ekonomska znanost, ki razvija nove oblike hladnih vojn, ki jim nekateri rečejo samo trgovinske. Pomislimo, kdo je imel korist od zadnje velike krize leta 2008 in kdo bo imele od tokratne, ki se je začela 2019.

Kaj bo po zaščitnih maskah najbolj iskano blago na svetu? Odgovor je:Tako kot po vsaki krizi: krediti, denar.

Bojim sem, da je ta epidemija, še bolj gospodarska in politična kot kot pa zdravstvena. Ta je do sedaj najboljši generator nove svetovne gospodarske krize, saj se je pojavila v skladu z znanimi naravnimi gibanji v našem osončju in posledično tudi gospodarstvu, ta nihanja so namreč bolj ali manj na vsakih enajst let, tako sončnih peg ali pa gospodarskih kriz. To so seveda normalna razvojna ali gibalna nihanja in niso katastrofalna že sama po sebi, ta družbena zlasti gospodarska pa so tudi namerno pospešena. Tisti ki, ki imajo kapital in oblast imajo tudi možnost, da to izpeljejo s finančnimi ukrepi ali pa gospodarskimi in drugimi vojnami ter raznimi kombinacijami in manipulacijami.

Dobra posledica te krize pa je, da je ta ameriški kapital, ki obvladuje tudi britanski, judovski, arabski, vatikanski kapital ..., dobil primerno protiutež v Kitajskem (BRIKS) in da iz te krize izhajajo bistveno ali relativno močnejše tudi Rusija, Indija in številne t.i. države tretjega sveta.

Ob lastnem razmišljanju ne pozabite na naravne zakonitosti našega planeta ali vesolja. Najprej na tiste temeljne, da je naš svet okrogel, ima dva pola, severni in južni, se vrti, da ga v ravnovesju vzdržujeta centrifugalna in centripetalna sila, človeško družbo pa razmerje med dobrim in slabim, jingom in jangom, bogom in hudičem.

Poglejmo na Covid19 tudi z aktualnega zornega kota naravovarstva. A ne opravlja razvojno vlogo naravnega uravnoteženja življenja na Zemlji? Covid 19 še ni ukrep narave, le opozorilo, da jo spoštujemo.

Bomo to spoznali in se mi začeli prilagajati naravi, ne pa zahtevali, da se le ona nam - pa ne nam kot ljudem, ampak pohlepnim izrodkom naše vrste.

Upam tudi, da bo ta velika večina ljudi, (to je mi) ki nam ni do oblasti in okoriščanja na tuj račun, spoznala tudi prednosti sodobne tehnologije in jo sama izkoristila prej, kot pa oblastniki za kontrolo nas. Upam da jo bomo izkoristili za izboljšanje življenja, npr. za krajšanje delovnega časa, zato da nam bo ostajalo več časa za nas in naše osnovne družbene celice, naše najbližje.

Vendar pozor, ta zapor nas je tudi naučil biti sam, v strahu in odvisen informacije medijev in brez možnosti neposrednega premlevanja teh medijskih "resnic" s širšim krogom ljudi. FB ni dovolj. Tudi zavajajoč je, saj predvsem občutek lažne participacije.

Kolikor opažam pa to dogajanje bolj potrjuje temu, kar sem napisal v knjigi Fašizem za Butalce, pa tudi v e-knjigi Diktatura kapitala. Butalci bodo očitno ostali še naprej hlapci in peli slavospeve bogu njihovega gospodarja. Pa ne samo ob veliki noči, ko nam po nacionalni televiziji razlagajo celo to, da jajca barvamo z rdečo barvo v spomin na Kristusovo kri, ne pa da so že poganski simbol plodnosti, ko pomlad razveže rit kuram, to je domačim živalim revežev. Kaj šele, da bi povedali, da to je bil nekoč praznik revežev, ki so med drugim spomladi v času boginje Vesne delali otroke kot zajci, vse dokler jih ni umiril strah pred božjo kaznijo ta dejanja, ki so izvirni greh.

IME MESTA KOPER

Ime Koper ne izvira iz starega rimskega Caprisa 

Že pokojni učitelji zgodovine so me učili, da je bilo prvo ime Kopra Palada nato pa Aegida. Obe izhajata iz grške mitologije. Prva zgodba govori o boginji Ateni, kateri prvo ime je bilo Palada - Koprski otok naj bi bil njen ščit z glavo Meduze, ki ji je v boju s Pozeidonom padel v morje, druga pa o Zevsu, ki naj bi mu ščit z simbolom sonca padel v morje v boju z Aresom in okamenel v otok. Vse to mi je še dodatno razširil profesor Pohlen, ki je študiral staro grščino in je veliko vedel povedati o grškem izvoru imen teh naših krajev, Piranu kot grškemu Pirosu (svetilnik, ogenj, plamen) in celo o starih imenih nekaterih vasi kot na primer Hrastovlje in Zanigrad (lesena vas, zidana vas ali kaštel).

Oba grba si lahko ogledqate v lapidariju koprskega pokrajinskega muzeja pa tudi na stenah nekaterih starih koprskih stavb (slika levo: grb Paladie, slika spodaj: grb Aegide)

Neki drugi profesor je razlagal, da je Aegida Srmin, kar pa je absurd, saj so se naselja gradila tam, kjer je bila izvirna voda in tam, kjer so že prej obstajali neki gradbeni materiali, torej stare stavbe, to pa je koprski otok.
 Zakaj pa Capris? Zato ker naj bi tu stari Grki gojili koze tudi zaradi njihove kože iz katere so izdelovali svoje lahke ščite in druge zaščitne dele obleke. Grki so bili osvajalci, vendar tudi trgovci in so to zelo drago prodajali staroselcem v bližnjih kaštelirjih. Capris izhaja iz teh koz, ki so ostale na otoku, saj Grke so Rimljani zasužnjili in jih prodali. Za Rimljane kot tudi danes Italijane pa je znano, da vsa imena poitalijančijo, tudi bogov, tako da so po svoji oblastniki poti naprej razvijali ime Kopra po latinsko. (glej nasledno sliko tlorisa antičnega Kopra)

Zakaj pa Koper? Ko sem po okoliških istrskih vaseh spraševal stare ljudi, celo potomce Daponteja, so mi rekli, da oni rečejo Kopru Kuper. Te njihove pripovedi so še vedno dokumentirane v arhivu RTV. 

Istrani iz južnejših delov Istre, hrvaških, pa so Kopru vedno rekli Kopar, kot mu pravijo tudi sedaj.
Torej, Slovani so s kopnega ali hribov videli otok Koper kot KUP ali kot KOPO sena ali nečesa drugega na morju, od tu Kup-er in Kopa-r.  Vsekakor sta besedi Capris in Koper vsaj izgovorno blizu, vendar samo po prvi črki. Verjamem pa tudi, da naši kmetje iz Istre kljub svoji preprostosti niso tako "štupidi", da bi Capris prevedli v Kuper ali Kopar, ampak da so ime Koper v času avstroogrske naši prvi zapisovalci zapisali po govoru ljudstva na osnovi Kupra in Kopara. Ime Kuper pa je tudi na vaseh izginilo, ker so ga naši učitelji in učiteljice zelo vneto slovenile.
Vse druge oblike, kot npr. Koupr, pa so spakedranščine ali narečne prilagoditve. Ne smete pozabiti, da se med obema svetovnima vojnama kar 25 let ni smelo govoriti po slovensko in da se je v tem času izgubilo ogromno starih slovenskih narečnih besed. Tako smo Slovenci v Bržaniji nekoč imeli več narečnih izrazov, ki so izhajali iz nemščine, kot pa italijanščine, a to je druga tema.

Zgoraj objavljam nekaj fotografij grba s s ščitom Atene in Zevsa in dve Kopra iz katerih se vidi da gre res za obliko ščita na morju ali tudi nekega kupa (kope sena ali oglarske kope).

KOPER

Koper bo kar 5 let praznoval 1500 letnico mesta

Se vam zdi veliko, pomembno? A Koper ni star samo 1500 let, ampak veliko več. Tu je bila civilizacija, tu so bila naselja vse naokrog in tudi na samem otoku že veliko prej. To dokazujejo še vidni kaštelirji na kraškem robu in Atinuimi (Tinjan, Pomjan, Momjan ...) v katerih je živel zelo bojevit rod Hostrov, ki so jim Grki rekli Atinui. To so zidana in obzidana naselja praprebivalcev, ki so jih odkrili že stari Grki in nato o njih pisali stari Rimljani. Uporabljajte logiko, če nimate podatkov: Koper zagotovo ni postal mesto šele z postavitvijo škofovskega sedeža - ampak tega je dobil samo zato, ker je že dolgo časa bil pomembno mesto, vplivno središče, ki je nadvladovalo vsa okoliška mesta.

"Novejše arheološke najdbe iz 3.–1. st. pr. n. š. segajo v čas, ko je bila v pisanih virih na širšem koprskem območju omenjena antična grška naselbina Palada nato Aegida. Prvo ime je povezano z legendo o okamenelem ščitu boginje Atene z glavo Meduze, drugem pa Zevsa z znakom sonca." (ta odstavek je iz Wikipedije).

Pa še zgodbici, kot so jih od Grkov prepisali že Rimljani:

Palada je prvo ime za mlado boginjo Ateno. To naj bi napadel in hotel posiliti bog morja Pozejdon, a ona se je branila in ob tem ji je prav tu, na tem koncu jadranskega morja, padel v morje njen ščit, na katerem je imela glavo Meduze, in okamenel kot velik otok. Ime Aegida, ki je prav tako ime za ščit, je povezano še z bogom vojne Aresom, ki je hotel Zevsu zapeljati ženo, pa sta se udarila. Bog vojne je bil spretnejši in zbil Zevsu ščit, na katerem je bil njegov najvišji božanski znak - sonce. Ta ščit je nato postal otok. Oba ta simbola se lahko vidi na koprskih zidovih.

Moj stari prijatelj, profesor Jože Pohlen, mi je povedal, da mu je njemu njegov učitelj stare grščine pripovedoval, da so bili zapisi o tem, kako so Grki pluli tudi po Rižanski dolini, saj je bila takrat delno plovna. Njihovi naselji naj bi bili spodaj v dolini Hrastova vas in zgoraj Zidna vas. Povedal mi je tudi imena teh vasi v stari grščini in zanimivo, zvenita zelo podobno kot Hrastovlje in Zanigrad. Hrastovlje naj bi bile trgovska postojanka, za trgovanje z ljudstvi iz kaštelov in tinjanov, Zanigrad pa zadnja obrambna postojanka za te trgovce, čisto blizu starega kaštelirja.

Bolj znano je, da je Piran starogrški Piros, torej plamen ali svetilnik, ki je starim grškim morjeplovcem kazal pot do pomembnega zadnjega pristanišča v Jadranu, to je Aegide. To zgodbo pa si lahko preberete tudi v muzejskih prostorih puljske arene.

Stari ljudje iz vasi okoli Kopra pa Kopru niso rekli Koper ali Capo d'Istria, ampak Kuper ali Kopar, torej kup ali kopa sena sredi morja. To sta mi razlagala, in tako imenoval Koper, celo zadnja potomca družine Daponte, ki sta živela v Padovanih (vodnajk na Mudi je postavil Da Ponte, ki prišel je iz Padove).

Zanimivo a ne: Pravi priseljeni Italijani, ki so postali Slovenci, so Kopru rekli Kuper, pravi priseljeni Slovenci, ki so postali Italijani pa Capodistria.

Kdo pa sedaj trdi, da je Koper star samo 1500 let, da ni bil mesto že preden so ga osvojili Rimljani. Mogoče pa so Rimljani, ki so z neštetimi centurioni osvojili Istro porušili tisto Aegido in grke odpeljali v suženjstvo, njih so lahko, ne pa Histre iz Atinumov, ti niso hoteli postati sužnji in po junaškem boju njihovega kralja Epulona so zapisali, da so prav tu nekje pobili 10.000 Histov. Tako so na otoku ostale samo koze, ki so jih tudi Grki zelo radi gojili, pa ne samo zaradi mleka in mesa, ampak tudi kože, iz katere so izdelovali zelo lahke ščite in jih porisali z zastrašujočimi bajeslovnimi motivi.

Očitno je tudi, da nekaterim najbolj ustreza tista zgodovina iz tistih časov, ko je to ozemlje svobodnih Histrov postalo del rimskega imperija. Ne dragi moji, naša človeška civilizacija ali kultura se ni začela z Rimom, takrat je zašla na napačno pot. Rimljani so si sicer prilastili rimske bogove, a so olimpijske igre miru spremenili v krvave gladiatorske igre, tekmovanje v uživanje v ubijanju. Uveljavili so zakone, po katerih si sužnje ubil brez kakršnekoli odgovornosti, nato pa so sprejeli še judovsko vero, a so tudi to prilagodili sebi in jo spremenili iz vere ljubezni v vero osvajanja in širjenja imperijev.

OBALA ALI ISTRA

OBALA, ISTRA, SLOVENSKA ISTRA, PRIMORJE, ŠAVRINIJA?

Res je - Obalčani ne moremo biti - smo lahko le Koprčani, Izolani, Pirančani, nato Istrani in seveda Slovenci, Hrvati, Italijani ... nato Evropejci in seveda predvsem Zemljani ali ljudje.
Ob sedanjih razpravah o standardizaciji imena naše Slovenske Istre, sem tudi sam kot Istrijan čustveno najbolj navezan na naše zgodovinsko, lepo in uveljavljeno kratko ime Istra, brez kakršnih koli dodatkov. Prav tako, da moramo čuvati naše posebnosti, zlasti spoštovati manjšine, biti povezani z ostalimi Primorci, ki nas v eno veže še kaj več kot zgodovina.
Vendar žal živimo v prostoru, ki si ga vsi lastijo ali prisvajajo, zlasti naši dve močnejši sosedi Italija in Hrvaška. Naši dve sosedi ne gradita samo na svoji številčni premoči, ampak tudi svojemu nacionalizmu, celo na svojemu prafašizmu, saj sta do vrhunca razvili svoj nacionalistični populizem. Spomnite se na ozemeljske zahteve italijanske politike ob praznovanju spomina na eksodus in fojbe ter na ozemeljske zahteve Hrvaške politike, ki celo Piranski zaliv preimenuje v Savudrijsku uvalu.
In zato prvič, prav iz tega razloga moramo mi še naprej ohranjati delno že uveljavljeno poimenovanje Slovenska Istra, torej Slovenska pisano z veliko S. Ne kot slovensko iz nacionalnega zornega kota, ampak iz državnega, kot to tudi striktno uporabljata sosednji državi, da je država narod, narod pa država, tisti, ki govorijo drugi jezik, pa niso narodnostna manjšina ampak le jezikovna.
Drugič, tudi ostala Slovenija uporablja in razume ime Istra samo za hrvaški del Istre, nikakor ne tudi slovenski. Tega kvečjemu imenujejo Obala ali Slovenska obal, pri čemer jih podeželsko zaledje naše Istre prav nič ne briga. Popolnoma upravičeno lahko trdim, da je uradnim institucijam naše mlade samostojne države prav malo do nas. Najboljši dokaz za to je odnos do zamejskih Slovencev, ki so jih v celoti prepustili italijanski asimilaciji in jih celo ob oživljanju fašizma s propagando o fojbah nočejo obraniti ne njih in tudi ne nas. Preberite si mojo knjigo Fojba laži.
Res je lepo biti boljši, bolj napreden, odprt od sosedov, spoštljiv do manjšin, nacionalizem pa je nekaj grdega, nevarnega. To bom vedno zagovarjal, vendar kaj smo dosegli z našim spoštovanjem dvojezičnosti, z našim odnosom do sosedov, da se mi njim podrejamo ali kažemo našo višjo kulturo tako, da ob pogovorih vedno le mi govorimo v njihovem jeziku ... Kaj smo dosegli, da smo posneli že nekaj filmov o ljubezni med Slovenkami in Italijani? To da je njihova nacionalna RAI posnela dva ogabna lažniva in propagandna filma kot sta Srce v breznu in Red land.
Zakaj pa Hrvaška v istrskih šolah in sploh izganja istrsko kajkavsko narečje, ki je bolj podobno slovenščini kot pa uradni novopisani hrvaščini.
V času fašizma nas je rešil le upor, v času populizma nas lahko reši le naša pamet, da se moramo zaščititi, če ne drugače pa s pravico sedaj veljavne demokracije večine, pa čeprav je tudi to le populizem.
Ko pa bodo naši sosedje spremenili odnos do nas, pa tudi naš narod, potem pa res bomo lahko tudi mi slovenski Istrani rekli naši Istri samo Istra.
Upam pa tudi, da smo dovolj zreli, da naši deželi ne bomo rekli Šavrinija, o čemer pa sem že pisal.

Primorska dežela

Primorski Praznik VSTALA PRIMORSKA

Primorski poslanci: to kar ste 16. aprila 2019 naredili s spremembo zakona o Državnih praznikih oz. Devu vrnitve Primorske k matični domovini, je enako, kot da bi partizani porabili svoje topovsko strelivo, ki so ga enkrat toliko dobili, za plašit vrabce s posejane njive, namesto za dokončni obračun s fašisti.

Ta zakon bi morali res popraviti, vendar vsebinsko, saj ga je takratna desničarska vlada sprejela takega kot je bolj zato, da bi zamašila usta Primorcem in jih razdelila na dva dela, na tiste v domovini in onstran meje. Še huje: s tem je celo potrdila, da se odreka tistemu delu Primorske, za katerega je potekal najbolj krvavi del NOB.

Primorska ni bila ne združena in ne vrnjena, ampak le delno združena z matično domovino. Onstran meje sta ostali obe največji primorski mesti,Trst in Gorica ter polovica Primorcev. Po nekaterih podatkih iz časov postavljanaj sedanej meje se je govorilo, da naj bi v Italiji ostalo 380.000 Slovencev, v Jugoslaviji pa 350.000 italianov. Pariška mirovna pogodba je namreč poskušala doseči uravnoteženo število Italijanov, ki so ostali v Jugoslaviji in Jugoslovanov, ki so ostali v Italiji. Torej izenačenje števila Jugoslovanov in Italijanov, ne pa Slovencev in Italijanov. Večina Italijanov, je bilo na Hrvaškem in k ise jih je pa menjalo za Slvoence v Italiji, ne pa Hrvate. Druga nepravičnost je, da se takrat ni upoštevala izredno velik nasilna asimilacija ali etnocid, ki ga je Italija izvajala nad Slovenci in Hrvati, torej, da so se za Italijane šteli tudi poitalijančeni Slovenci in Hrvati, medtem ko poslovenjenih Italijanov v času fašizma ni bilo. Še huje, ob propagandi celo številni poitalijančeni Hrvati so se upirali vračanju slovanskih imen in priimkov.
Sedaj pa še TIGR preimenujte v IR (Istra in Reka brez Trsta in Gorice).

Razprava o priključitvi je je razprava o oslovi senc, saj je bil k matični domovini priključen le podeželsk idel Primorske, sploh pa ne Trst in Gorica, za katere se je boril naš narod.

O tem vprašanju sem že večkrat pisal, posebej in pravočasno sem se odzval tudi ob začetku samih priprav na preimenovanje praznika, saj bi morali prej in predvsem doreči ali popraviti njegovo vsebino. To je bil moj dopis vsem, ki so sodelovali v pripravi te spremembe, in na katerega, seveda, nisem dobil nobenega odgovora:

Od: Miloš Ivančič
Poslano: petek, 19. januar 2018 12:14
Za: info@zzb-nob.si; Joze Pirjevec; petra.svoljsak@zrc-sazu.si; nevenka.troha@inz.si; marta.verginella@ff.uni-lj.si; kaja.sirok@muzej-nz.si; branko.marusic@guest.arnes.si; Primoz.Hainz@dz-rs.si; Matjaz.Nemec@dz-rs.si; Katarina.Ratosa@dz-rs.si; kabinet@dz-rs.si
Zadeva: Vabilo predsednika DZ dr. Brgleza na delovni posvet, 24. 1. 2018

Spoštovani

Odločno podpiram zahtevo, da se spremeni zakon o vrnitvi ali priključitvi Primorske (Zakona o praznikih in dela prostih dnevih v Republiki Sloveniji - EPA 252-IV), pa ne samo zaradi terminov, ampak zaradi vsebine in političnega ali če hočete nacionalnega pomena tega spomina. In sicer:

1. Pojem »priključitev Primorske« je popolnoma zgrešen saj Primorska ni bila priključena ampak na zahtevo in ob boju  samega primorskega ljudstva združena.
2. Tudi pojem združena je pomanjkljiv ali netočen in zato zavajajoč, saj je najpomembnejši del Primorske, to je tisti za katerega je ta boj potekal, Trst, Gorica in ostali pomembni primorski slovenski kraji so na zahtevo velikih sil, ki so izdale svojega »malega« zaveznika ostali Italiji. Od slavnega TIGR smo uresničili le črki I in R to je Istra in Reka.
3. Uporabljanje teh dveh pojmov pomeni, da je bil ves boj naših prednikov od zedinjene Slovenije naprej zgrešen, saj s tem priznavamo, da so se borili za kraje in ozemlje, ki nam ne pripada, ali še več, da se jim sedaj s tem zakonom celo odpovedujemo.
4. Grafično prikazivanje Primorske, take kot je sedaj brez Trsta in Gorice, pa seveda vseh ostalih pokrajin kjer živijo Slovenci v Italiji vključno z Benečijo in Rezijo, je spreminjanje naše zgodovine in javno odpovedovanje našemu etničnemu ozemlju.
5. Datum 15. september vezan na ta praznik (začetek uveljavitve pariške mirovne pogodbe) je popolnoma zgrešen, saj to ni bil noben dan zmage, ampak tragedije, ko smo izgubili mesta in vasi v katerih smo se Primorci stoletje borili za obstoj  in za katere je v času fašizma in NOB umrlo na tisoče naših ljudi. 15. 9. 1947 so naši ljudje jokali, ne pa praznovali. Ta dan je Janševa vlada sprejela kot praznik načrtno, saj v njem ni spomina na fašizem in na NOB, poleg tega pa deluje v skladu z njihovo strategijo delitve naroda, konkretno Primorske.
6. Uporaben je kvečjemu datum 16. september, ko je plenum OF sprejel sklep o priključitvi Primorske, vendar to mora biti zelo jasno povedano, da gre za počastitev želje in boja Primorske po združitvi z domovino in obveze slovenske partizanske vojske, da se bo za to borila ter tudi osvobodila te kraje, kar je po naslednjem sklepu Avnoja in pomoči vse JA to tudi dejansko izpolnila.
7. Predlagam novo ime praznika in sicer Vstala Primorska, ki ga je tudi na osnovi naše himne sprejela tako vsa Primorska ne glede na državne ali občinske meje, in ostala Slovenija (razen neofašistov), praznovalo pa naj bi se ga od 8. septembra, ko je razpadla italijanska fašistična država pa do 16. septembra, ko je bil sprejet sklep OF o združitvi Primorske.  Ob tem poudarjam, da je bil 8. september 1943 začetek najbolj veličastne splošne ljudske vstaje primorskih Slovencev, ki mu ne samo pri nas, ampak celem svetu težko najdemo primerjavo. Tudi bolj »ideološko čistega praznika« ne moremo najti. 
8. Če je že ta praznik nastal kot odgovor na italijanski Dan spomina na fojbe in eksodus, potem ga tudi uporabljajmo tako kot oni za pogovore in razprave v šolah in medijih.

Toliko na kratko, sicer pa smo se že dogovarjali, da na to

temo pripravimo okroglo mizo, na kateri bomo lahko skupaj z priznanimi zgodovinarji in drugimi strokovnjaki ter aktivisti z obeh strani tudi dokončno razčistili s temi problemi, ki niso samo nedorečenosti, ampak tudi manipulacija naše zgodovine in priložnost za delitve.

S pozdravi

Miloš Ivančič

Več v moji e-knjigi: https://issuu.com/milos-ivancic/docs/primorska in drugih pubikacijah http://freeweb.t-2.net/okno/

10. 4. 2019 sem pristojne pri ZZB ponovno opozoril:
"Z začudenjem sem opazi, na spletni strani ZZB udarni naslov o priključitvi Primorske. (https://www.zzb-nob.si/aktualno/zakaj-prikljucitev-primorske/)

Prosim te oz. vas, ustavite to neumnost

(za katero bi upravičeno uporabil neprimerno hujšo besedo), saj se je Primorska vedno borila za združitev z matično domovino, ne pa za priključitev. Že 1948 smo govorili o zedinjenju, ne pa o priključitvi. Še več: med NOB se je tukajšnji narod boril za 7. republiko, ne pa za priključitev. Torej izpostaviti moramo željo Primorske po združitvi, ne pa nek akt oblasti o priključitvi. Že v aktivu novinarjev Primorske smo v sedemdesetih letih sprejeli dogovor, da bomo govorili o združitvi, ne pa o priključitvi, a žal je bila Ljubljana kljub svojemu popolnemu nepoznavanju Primorske, vedno glasnejša od nas, tako da se je tudi pri nas začelo govoriti Ureme, ne pa Vreme.

Trst, Gorica in vsa Primorska niso bili okupirani, da bi bili priključeni, ampak osvobojeni. Pri tej osvoboditvi so najpomembnejšo vlogo odigrali sami prebivalci: lokalna ljudska oblast OF, domače partizanske enote (komande mest, delavski bataljoni) in velike udarne enote, ki so bile pretežno  primorske: 9. korpus, prekomorske brigade, njene oklepne enote, 7. korpusu itd.

Res da imamo dokumente tako plenuma OF kot tudi Avnoja o priključitvi, ampak v obeh primerih gre samo za formalno obliko imena akta, s katero se realizira željo Primorcev po združitvi, ki je od časov gibanja za zedinjeno Slovenijo.

Napačna je tudi raba besede vrnitev, sploh pa ponovna vrnitev. Primorska v preteklosti ni bila nikoli del kakšne slovenske države tudi ne Dravske banovine. Sploh pa ponovna: A se imamo za del Avstroogrske, ali pa nemškega Adriatisches Küstenlanda.

Sploh pa ne gre za priključitev ali vrnitev in tudi ne za popolno združitev, ampak le delno. In prav to delno je treba poudariti. Ne moremo praznovati dneva neke krivične mirovne pogodbe, ko so se naši partizani jokali, ko so izgubili Trst in Gorico, za katere so se borili že njihovi predniki in kar je bil tudi cilj vseh tistih sklepov o Zedinjeni Sloveniji in priključitvah.

Če gre kaj za spremeniti, je tisti neumni dan 15. september, s katero je Janševa vlada razdelila primorske Slovence na tiste, ki smo se uspeli združiti s svojim narodom in one, ki so ostali v Italiji, pa so jih pogajalci španskega kompromisa očitno »prodali« Italijanom.  Za nas Primorce, in še bolj borce, so neprimernejši datumi ustrelitve bazoviških žrtev, požiga narodnega doma v Trstu, padca fašizma, ali pa vsaj 16. september 1943, ko je bil sprejet sklep OF o priključitvi, ki pa s tem, kar je Primorska sedaj brez Trsta in Gorice, ni realiziran.

Popolnoma prav ima tudi Zmago Jelinčič, ki opozarja na nevarnosti italijanskih ozemeljskih pretenzij, saj če smo mi nekaj priključili, je že iz terminologije izvirno, da smo to nekje ali nekomu vzeli. Še huje je, kot trdi on, namreč samo zakonsko priznanje priključitve pomeni tudi formalno potrditev »odpisa« Trsta, Gorice in vsega ostalega, kar je ostalo v Italiji. Če tega ne razumeta, vas prosim, da vsaj sedaj ne drezate v to sršenje gnezdo in ustavite vse dejavnosti povezane s tem in umaknete navedeni tekst.

Vabim vas, da si preberete mojo knjigo Primorska dežela, lahko tudi na internetu: https://issuu.com/milos-ivancic/docs/primorska

Z razumevanjem in tovariškim pozdravom

Miloš Ivančič